Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
4480 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Konec minulega tedna je na povabilo Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji našo državo obiskala Lamija Adži Bašar, skupaj z Nadio Murad prejemnica nagrade Saharova za svobodo misli. To Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Lamija Adži Bašar je tako svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Nagrado Saharova Evropski parlament vsako leto podeljuje posameznikom ali organizacijam, ki se borijo za človekove pravice in so zavzeti zagovorniki človekovega dostojanstva. Lanski nagrajenki sta jezidinji, ki sta evropsko javnost opozorili na grozote, ki jih njihova verska skupnost doživlja pod Islamsko državo. Ena od njiju, Lamija Adži Bašar, je svojo zgodbo o spolnem suženjstvu, pobegu in usodi jezidske verske manjšine v Iraku delila tudi s Slovenci.
Danes 19-letna Lamija Adži Bašar je bila stara 15 let, ko so njeno vas Kočo v Sindžarju na severu Iraka avgusta 2014 obkolili pripadniki Islamske države in od njih zahtevali, da prevzamejo islam. Na tem območju namreč živijo jezidi, stara verska manjšina, katere verovanja izvirajo še iz mezopotamskih religij in so torej starejša od islama. Ker nove vere niso sprejeli, so moške pobili, ženske pa odpeljali v Mosul na bazar, kjer so jih prodali. Po dveh letih in pol ujetništva ji je le uspelo zbežati, pri tem jo je poškodavala mina in na zdravljenje je odšla v Nemčijo. Tam je postala glas neslišanih, glas tistih, ki trpijo zaradi terorja in posilstev Islamske države.
Kaj se je dogajalo v ujetništvu?
“Sem ena od tisočih žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko so vdrli na gorato območje Sindžarja v Iraku. Stara sem bila 15 let, ko so avgusta 2014 so nas obkolili in v vasi Kočo smo bili obkoljeni 15 dni. Želeli so, da sprejmemo islam. Vzeli so nam vse imetje, razdelili moške in ženske, bile smo priča ubijanju naših moških. Iz vasi so ženske odpeljali v Sulak, tam so nas ponovno razdelili: punce so ločili od mater. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, kjer je bilo veliko drugih punc. V neki dvorani je bil namreč bazar, kjer so nas prodajali. Mene so prodali petkrat, vsak dan so me mučili, kaznovali, posiljevali, grdo so ravnali z vsemi mlajšimi puncami in z ženskami. Otrokom so poskušali vsiliti svojo ideologijo. Ne bom vam na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, a dve leti in pol se je ta kriminal nadaljeval in to se dogaja še danes. Veliko žensk in moških je zaradi vsega tega trpljenja, posilstev in prodaj naredilo samomor. Videla sem tudi, kako je moja prijateljica stopila na mino, še zdaj slišim njene krike, ko je umirala. In takrat sem si zadala, da bom o tem govorila.”
So vas napadli le zaradi vere?
“Napadli so nas le zaradi vere, saj nas imajo za nevernike oziroma so prepričani, da naša vera ni prava. Mislim, da z nobeno drugo versko ločino ali nacionalno manjšino niso ravnali tako strašno kot z jezidi. Pri nas so največ pobijali, posiljevali, vzeli največ žena, otrok, mladoletnikov. Očeta, bratrance, strica so odpeljali neznano kam in jih najbrž vse pobili. Ne vemo, kje so.”
Večkrat ste omenili ne le trpljenja žensk, temveč tudi otrok. Kaj se sploh dogaja z njimi?
“Otroke in mlajše najstnike so pripadniki Islamske države peljali v njihove postojanke, tam so jih učili koran, brati, pisati in jim hkrati vlivali sovraštvo do lastnih ljudi, ki naj bi bili neverniki, zato se je treba boriti proti lastni družini. Tiste, ki so bili stari od 13 do 15 let, so že urili, da nosijo orožje, da so bojevniki. Pred kakšnim mesecem in pol sta se na primer dva jezida, ki sta bila stara okoli 12 let, razstrelila v samomorilskem napadu Islamske države.”
Povedali ste, da veliko ujetnikov ni videlo izhoda in so naredili samomor. Kako pogumen moraš biti, da poskušaš večkrat pobegniti?
“Čeprav so me štirikrat ujeli, ko sem želela pobegniti, in so me potem kaznovali, mučili, posilili, nisem nikoli izgubila upanja, da bi še enkrat pobegnila. In bi tako glas teh otrok, žensk, ki so ostali tam, dosegel zunanji svet.”
Prav zaradi tega ste prejeli nagrado Saharova. Vaše življenje se je gotovo od takrat zelo spremenilo, kaj pa se je spremenilo v Iraku?
“Zgodbo sem povedala velikokrat, kjer sem le lahko. A še do zdaj niso slišali, kar jim želim povedati. Še zdaj se ni nič spremenilo. Isto je, kot je bilo.”
Kako torej živijo jezidi v Iraku?
“Približno 3.500 jih je še v ujetništvu Islamske države, ostali pa živijo v begunskih taboriščih na kurdskem ozemlju, ampak razmere tam so zelo težke.”
Je nagrada dovolj, ali bi lahko naredila Evropa še kaj?
“Seveda, želim da dejansko pomagajo otrokom in ženskam, žrtvam nasilja, ne le v Iraku, temveč tudi povsod drug. Da ti dobijo mednarodno zaščito zaradi vseh grozot, ki so se jim zgodile. Mora se obsoditi dejanja Islamske države, ISiSA, moralo bi se jih pripeljati na mednarodno sodišče za vojne zločine, ljudem tam pa dopustiti, da živijo v miru naprej. Treba bi bilo osvoboditi ljudi, odpreti koridorje, da bi lahko šli nazaj v svojo domovino, v svoje kraje.”
Bi šli vi nazaj?
“Trenutno o tem sploh ne razmišljam. Najprej je treba zaščitili tisto območje, da se bo sploh dalo tam živeti. Šele potem bi lahko začela razmišljati o vrnitvi v domače kraje. Trenutno pa se tam ne da živeti.”
Če ne bi bilo vojne in bi lahko v miru živeli v svojem kraju – kakšno bi bilo vaše življenje, bi hodili v šolo, bi bili poročeni?
“Jezidi se ne poročamo pred 18 letom starosti, poroke mladoletnih so strogo prepovedane. Tako da bi študirala in šele potem razmišljala o poroki. Če bi bil tam doli mir in bi lahko imela normalno življenje, bi študirala za učiteljico in bi otroke učila brati in pisati.”
Več pa v avdio prispevku na Prvem programu Radia Slovenija.
Škotski umetnik Hans K. Clausen ob 75. obletnici izida distopičnega romana 1984 snuje instalacijo iz 1984 izvodov knjige, ki bo v začetku junija na ogled v občinski stavbi na otoku Jura, kjer je Orwell v hudi revščini in bolan konec 40. let minulega stoletja napisal omenjeni roman, kot spomenik kljubovanju tiskani besedi. Izvode Orwellove distopične mojstrovine kiparju iz Edinburga po pošti že več mesecev pošiljajo ljudje z vsega sveta in ta hip mu jih manjka le še nekaj manj kot sto. Zakaj je Orwellova distopija z glavnim junakom Winstonom Smithom, ki na ministrstvu za resnico skrbi za (pravilno) preoblikovanje informacij, aktualna kadarkoli in kjerkoli, morda še najbolj danes, smo se pogovarjali s poznavalko Orwellovih del, prevajalko in literarno komparativistko Tino Mahkota.
Zaposleni na večini upravni enot stavkajo že dva meseca. Ker dogovora o njihovih stavkovnih zahtevah še ni, pa so se na več kot polovici upravnih enot odločili, da stavko zaostrijo in stavkajo vse dni v tednu ne le ob sredah. Ob tem napovedujejo pravno izpodbijanje razširitve nujnih nalog upravnih enot. Zakaj stavkajo in kaj o tem meni vladna stran pa v prispevku Katje Arhar.
Pogovor z Ingrid Kovač Brus, ki za Radio Slovenija spremlja filmski festival v Cannesu.
Ginekologi opozarjajo, da primarna ginekologija visi na nitki, saj kar 200 tisoč žensk ostaja brez izbranega ginekologa. Po najbolj črnem scenariju, če se upokojijo vsi ginekologi, ki imajo pogoje za upokojitev, lahko v roku dveh let brez ginekologa ostane še 150 tisoč žensk. Ginekologi trdijo, da je Slovenija ena najvarnejših držav na svetu za rojevanje, a jih je strah, da bi se to lahko spremenilo. FOTO: Pixabay
O prvi slovenski osvojitvi Monta Everesta je bilo veliko povedanega. Za verjetno najboljši opis pa je poskrbel Nejc Zaplotnik v avtobiografski knjigi Pot, literarni mojstrovini, ki navdihuje bralce že štiri desetletja. Nejc Zaplotnik je tako v eni osebi združil vrhunskega alpinista in pripovedovalca. Kot prvi Slovenec je na današnji dan skupaj s Štremfljem osvojil vrh sveta in napisal knjigo, ki, kot je zapisal dr. Samo Rugelj, nas bo gotovo preživela. Napisati takšno knjigo je izjemen uspeh, in ker je lahko tudi odlična spodbuda k branju za različne generacije, smo osvetlili njen fenomen. Samo Rugelj, založnik, pisatelj, urednik revije Bukla, jo je uvrstil na prvo mesto potopisov, ki so izšli v Sloveniji, tudi tistih, ki so bili prevedeni. Obiskali smo ga v prostorih založbe UMCO, ki jo vodi.
13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh sveta Mount Everest. Večletni trud je bil poplačan, tedanja jugoslovanska odprava pa je vrh osvojila po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za eno izmed najtežjih poti. Andrej Štremfelj je ob 45. obletnici tega zgodovinskega dogodka obiskal spominsko ploščo Nejca Zaplotnika, ki je v Himalaji umrl štiri leta pozneje. Tja je vodil del Zaplotnikove družine. Štremfelj se danes vrača z letalom iz Nepala. Pred odhodom v Slovenijo smo ga poklicali v Katmandu (foto: Facebook stran Andreja Štremflja).
Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester te opozarjajo, da njihove sodelavke bežijo v druge, lažje poklice in v tujino. Pravijo, da sistem ne daje vtisa, da bi jih želel zadržati v javnem zdravstvenemu sistemu, česar jih je strah, saj bi imel razpad javnega zdravstva izrazito negativne posledice za paciente, predvsem za tiste, ki si dragih zasebnih storitev ne bi mogli privoščiti. S sogovornicama se je pogovarjala Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay
Drugo soboto v maju po vsem svetu obeležujemo dan pravične trgovine. Ob tej priložnosti se vrstijo opozorila, da na stotisoče delavcev po svetu dela v povsem neprimernih razmerah, so izkoriščani in slabo plačani. O tem, kaj je pravična trgovina, čemu je namenjen svetovni dan pravične trgovine in kakšen je odnos do tega pri nas, kjer pravična trgovina letos zapira svoja vrata, smo se pogovarjali z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič.
Severno italijansko mesto Parma slovi po srednjeveških cerkvah in renesančnih palačah, vse bolj pa kot italijanska in evropska prestolnica hrana. Svoj položaj že 22 let utrjuje tudi s prehrambnim sekmom Cibus, ki prehrambnemu slogu Italijanov ponuja okno v svet. Gre za najpomembnejše srečevališče med proizvajalci značilno italijanskih izdelkov in kupci z vsega sveta. V Parmi je bil tudi Janko Petrovec.
Predvčerajšnjim se je z znanjem iz slovenskega jezika začelo nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolce, danes učenci preverjajo svoje znanje iz matematike. V ponedeljek učence 6. razreda čaka še preizkus znanja iz angleščine, učence 9. razreda pa iz tujega jezike, fizike, likovne umetnosti in zgodovine. O tem v pogovoru z direktorjem Državnega izpitnega centra dr. Darkom Zupancem.
Nocojšnji, drugi polfinalni večer Evrovizije v Malmeju spremljajo velika varnostna tveganja, predvsem zaradi nasprotovanja sodelovanja Izraela v času vojne v Gazi. Nastop izraelske predstavnice Eden Golan spremljajo napovedi o propalestinskih in proizraelskih protestih, v evrovizijski areni in v samem mestu je večje število policistov. Oglasila se nam je televizijska kolegica Barbara Vidmajer, voditelj Rok Valenčič in novinar Luka Bregar pa sta strnila raznovrstno dogajanje, ki spremlja letošnje tekmovanje za Pesem Evrovizije in našo predstavnico Raiven.
Reševalci motoristi so 1. maja vstopili v novo, že 21. sezono reševanja. Ta traja do začetka novembra, v tem času pa opravijo med 350 in 450 intervencij, kar dokazuje njihovo pomembnost v sistemu nujne medicinske pomoči. Kljub temu, da zaradi hitrosti in prilagodljivosti velikokrat pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, se soočajo s finančnimi in kadrovskimi izzivi. Z reševalcem motoristom Martinom Kerncem se je pogovarjala Eva Lipovšek.
Še nekaj ur nas loči od prvega polfinala letošnjega 68-ega tekmovanja za Pesem Evrovizije. O raznovrstnih vidikih dogodka se je voditeljica Darja Groznik pogovarjala s kolegom Luko Bregarjem.
Služba vlade za obnovo po poplavah in plazovih je pred tednom dni občinam poslala četrti sveženj osnutkov sklepov za objekte, ki jih je treba zaradi ogroženosti odstraniti. Ti so v občinah Šmartno ob Paki, Celje, Šoštanj in Gornji Grad. Pripravljeni so na podlagi strokovnih mnenj državne tehnične pisarne oziroma geološke, hidrološke in gradbene stroke. Do vključno 14. maja bodo pripombe nanje posredovali še lastniki in zainteresirana javnost, nato bo o njih odločala vlada. Za druge objekte s seznama za odstranitev iz teh ali drugih občin se mnenja še pripravljajo. Je pa Vlada doslej dokončno potrdila le mnenja za 20 objektov iz občin Luče in Ljubno. Kako poteka delo, koliko sklepov je že sprejetih in ali bo potrebno rušiti več kot 300 objektov, ki so prišli na seznam v predhodnih ocenah, pojasnjuje državni sekretar za koordinacijo ukrepov in aktivnosti za obnovo po poplavah Boštjan Šefic.
Izvajalci dolgotrajne oskrbe in stroka danes v Državnem svetu opozarjajo na pomanjkljivosti novega zakona: predvsem na pomanjkanje kadra, na vladne ukrepe, ki so prepočasni in pomanjkljivi, na pravilnike,ki niso ustrezni ali pa sploh še niso sprejeti. Obenem posvetovalna delovna skupina za področje dolgotrajne oskrbe pri Ministrstvu za solidarno prihodnost ne deluje, zaradi česar so strokovne organizacije ustanovile svojo, neformalno delovno skupino, ki bo obravnavala nakopičene težave. Od neustreznega izvajanja zakona pa se zaradi izključenosti distancirajo.
Teletekst bo v torek 7. maja obeležil 40 let. Leta 1984 je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo, a danes kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov med slovenskimi gledalci še vedno ostaja priljubljen način iskanja informacij in spremljanja novic. O tem smo že govorili v petkovem jutru na Prvem, v oddaji Petek brez pravila. In kot je bilo v oddaji tudi obljubljeno, je v nedeljskem popoldnevu čas, da slišimo daljši pogovor s kolegom z našega Multimedijskega centra. MMC je namreč »izšel« prav iz teleteksta.
Tradicionalni mediji - tisk, radio in televizija - so se v zadnjem desetletju in pol znašli pred pomembnimi izzivi. Pojav družbenih ali bolje rečeno družabnih konkurentov je korenito spremenil njihovo spremljanje in na glavo postavil zakonitosti, ki so veljale nekoč. Spremenili so se modeli financiranja, oglaševalci so denar preusmerili na splet, zakonodajalci pa zdaj iščejo rešitve, kako se na to odzvati.
Eno od področij z močnim razvojnim potencialom je pri nas – poleg na primer farmacije in robotike - tudi vesoljska industrija. Pomemben korak h krepitvi sektorja je polnopravna včlanitev Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo ESA, kjer podjetja in raziskovalne institucije že skoraj desetletje koristijo prednosti pridruženega članstva. Pobudo za sklenitev pristopnega sporazuma z ESA sta vlada in parlament potrdila pred prazniki. S tem naj bi še dodatno spodbudili inovacije in tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. O prednostih in obveznostih članstva smo se pogovarjali z vodjo Slovenske vesoljske pisarne Tanjo Permozer.
Danes mineva natanko 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Obletnico največje širitve v zgodovini povezave, katere del je bila ob devetih drugih tudi naša država, so minuli teden v družbi visokih gostov iz tistega obdobja zaznamovali na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta pred evropskimi volitvami. Slavnostne seje so se poleg političnega vrha Unije izpred dvajsetih let udeležili tudi premierji desetih novink iz leta 2004, med njimi tudi nekdanji premier Anton Rop. Vprašali smo ga, kako komentira podatke Eurostata, ki kažejo, da je Slovenija med desetimi novinkami vstopila v EU z najboljšimi izhodišči, a v tem času najmanj napredovala. Nekdanji premier opozarja, da je bil razvojni razkorak v razvitosti med Slovenijo in višegrajsko četverico, Madžarsko, Poljsko, Češko in Slovaško državami precejšen, zato je naša država z omenjenimi v odnosu do povprečja neprimerljiva, poleg tega so imele ostale novinke v primerjavi s Slovenijo zelo slabo razvito infrastrukturo, zato je lahko bil v ostalih državah inve3sticijski zagon bistveno večji. Z Antonom Ropom se je v Strasbourgu ob robu zasedanja parlamenta pogovarjal Aleš Kocjan
Pridružitev Evropski uniji pred 20-imi leti je prinesla nove standarde na področju podnebnih sprememb in okolja nasploh. Slovenija je morala prilagoditi politiko in se sčasoma zavezati k vse strožjim ciljem, a obenem za njihovo uresničevanje prejema tudi precejšnja sredstva. O tem, kaj je prineslo članstvo v EU na tem področju in kako gledata na okoljske teme v predvolilni kampanji, se je Erna Strniša pogovarjala s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in z državnim sekretarjem na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Urošem Vajglom.
Neveljaven email naslov