Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


Aktualna tema

4480 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


08.04.2024

Država bo subvencionirala e-kolesa

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo letos za subvencioniranje električnih koles namenilo 4 milijone evrov. Subvencije naj bi bile na voljo že junija, pri čemer bo država prispevala 30 odstotkov prodajne cene kolesa. Številni projekt ministrstva pozdravljajo, se pa ob njem pojavljajo tudi vprašanja. Na nekatera je skušal odgovoriti Andrej Klemenc, ustanovni član ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Povabilo za sodelovanje v oddaji smo najprej posredovali pristojnemu ministrstvu, ki pa je sporočilo, da za pripravo na pogovor o tej temi potrebuje mesec dni. FOTO: Pixabay


08.04.2024

Slovenski ilustratorji v ospredju sejma v Bologni

Slovenija se letos z logotipom Polonce Strman na Bolonjskem sejmu knjig za otroke in mladino predstavlja v močnejši luči kot prejšnja leta, saj je tam častna gostja. Tako so že dopoldne potekali različni dogodki, med drugim si mednarodna strokovna javnost po predstavitvi dvanajsterice naših najboljših ilustratorjev, lahko ogleda dvodelno razstavo z naslovom In kaj se je zgodilo potem, ki simbolizira otroško bralno radovednost. Na tej razstavi sta s knjižnimi ilustracijami prisotna tako Ana Maraž, ki je kot edina naša predstavnica uvrščena tudi na posebno mednarodno sejemsko razstavo, in zelo uveljavljen ilustrator Damijan Stepančič, ki ga zvečer čaka tudi odprtje samostojne razstave, s poudarkom na ilustracijah iz romančka Petra Svetine Modri Portugalec, prevedenega v italijanščino. Z njima se je pogovarjala Magda Tušar.


08.04.2024

Kongres Romov leta 1971 v Londonu je bil velika budnica svetu

8. aprila se vsako leto spominjamo prvega svetovnega romskega kongresa v Londonu, ko so se med 4. in 8. aprilom 1971 predstavniki Romov iz štirinajstih držav dogovorili, da postane 8. april nacionalni praznik vseh Romov. Juan de Dios Ramirez Heredia je ena največjih svetovnih romskih avtoritet. Med drugim je bil 13 let član evropskega parlamenta, je pa tudi eden od zgolj dveh še živečih delegatov z zgodovinskega kongresa, kjer je zastopal Španijo. Ekskluzivni pogovor z njim je ekipa televizijske oddaje Kaj govoriš, tudi za Naše poti, posnela v Barceloni. Sandi Horvat.


05.04.2024

Marta Kos in Zvezdan Martič podpisala Zavezo 50-50 za enakost spolov v medijih

V slovenskih medijih v več kot 70 odstotkih kot viri informacij nastopajo moški; slednji so v veliki večini tudi gostje različnih oddaj in komentatorji politično družbenega dogajanja pri nas in v svetu. Ker je enakost spolov temeljna vrednota in temeljno načelo Evropske unije, zapisano pa je tudi v slovenski ustavi sta danes predsednica Združenja Ona Ve Marta Kos in predsednik uprave RTV Slovenija Zvezdan Martič podpisala Zavezo 50 – 50 za aktivno delovanje na področju enakosti spolov v slovenskem medijskem prostoru. O namenu zaveze in o tem kakšne spremembe prinaša v Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.


05.04.2024

Avantura svetovnega popotnika Oliverja Walkerja, ki se odpravlja na Pot prijateljstva okoli sveta

Svetovni popotnik in pohodnik Oliver Tič iz Slovenskih Konjic, znan pod imenom Oli Walker, se je danes lotil novega podviga. Iz domačega kraja, kjer so mu dopoldne ob slovesu pripravili kratko prireditev, se je peš odpravil na Pot prijateljstva okoli sveta. Predvidoma v treh do štirih letih bo moral premagati več kot 30.000 kilometrov dolgo pot. Tik pred startom se je z njim pogovarjal naš celjski dopisnik Matija Mastnak.


04.04.2024

Nov Zakon o gostinstvu predvideva omejitve za kratkotrajne turistične namene preko spletnih platform

Čeprav je nov Zakon o gostinstvu, ki naj bi prinesel vrsto novosti tudi na področju sobodajalstva, še vedno v fazi usklajevanja, pa v javnosti še pred javno obravnavo povzroča veliko odzivov. Pozitivnih pa tudi negativnih, saj predvideva poleg večjih pristojnosti za občine, ki so jih veseli župani, tudi časovne omejitve za kratkotrajne turistične namene preko spletnih platform kot sta Booking in Airbnb. Slednje pa zna biti, opozarjajo predvsem turistični delavci, dvorezen meč, sploh na območjih, kjer se zaradi prenasičenosti v poletnih mesecih že leta trudijo podaljševati glavno sezono in kjer nastanitvena infrastruktura pretežno sloni prav na zasebnih namestitvah. To velja tudi za območje Julijskih Alp, zato tamkajšnji turistični delavci opozarjajo, da je na problematiko turizma treba gledati širše. Gre za občutljivo dejavnost, podvrženo različnim zunanjim vplivom, kar sta nenazadnje pokazali tudi pandemija in lanske vremenske ujme.


04.04.2024

Meso iz izvornih celic, ki je zaenkrat nedovoljeno, bo proizvajalo ajdovsko podjetje

Prvo pleskavico za burger iz izvornih celic, ki je zrasla v evropskih laboratorijih, smo spoznali že pred enajstimi leti. Raziskave na tem področju potekajo, ponekod so izdelki iz laboratorijskega mesa tudi dovoljeni in dostopni, evropska zakonodaja pa jih za zdaj opredeljuje kot tako imenovano nedovoljeno novo živilo; nima še namreč zgodovine varne uporabe in tudi še ni odobreno, zato se ga ne sme dati na trg. Evropska agencija za varnost hrane je na zahtevo Evropske Komisije v postopku revidiranja smernic o novih živilih - da bi uvedla najsodobnejše zahteve za oceno varnosti in hranilne vrednosti živil, pridelanih v laboratoriju, medtem pa je v Ajdovščini v začetku leta začelo delovati podjetje Tech4Meat, ki bo razvijalo in proizvajalo meso iz izvornih celic. FOTO: Pixabay


03.04.2024

Remont v NEK v praksi pomeni 30.000 posameznih aktivnosti

V jedrski elektrarni Krško pravkar poteka prvi redni remont v podaljšani obratovalni dobi nuklearke. Prav zato bodo poleg same menjave goriva ter vzdrževanja in posodabljanja opreme preverjali tudi vpliv staranja na komponente in sisteme.


02.04.2024

Zgodbe si želijo, da nas vznemirijo

Na mednarodni dan knjig za otroke in mlade, ki ga praznujemo danes, tako kot vsak dan po svetu potujejo zgodbe. Dobre in slabe, vesele in tragične, resnične in izmišljene, pripovedovane ter napisane in narisane v knjigah. FOTO: Pixabay


02.04.2024

Von der Leyen pod drobnogledom evropskega javnega tožilstva zaradi pogajanj o cepivu proti covidu

Na sedanjo predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, ki se bo potegovala za naslednji mandat na tem položaju, letijo obtožbe. Evropsko javno tožilstvo preiskuje sume kaznivega dejanja v zvezi s pogajanji o cepivu za covid. Bruseljska dopisnica Mojca Širok nam je pojasnila, kako bo to vplivalo na kariero ene najvplivnejših žensk in na bližajoče se evropske volitve.


28.03.2024

Kakšna bo usoda brezdomcev v Ljubljani?

Dnevnemu centru za brezdomce in zavetišču za brezdomce Vincencijeve zveze dobrote, ki se nahaja v centru Ljubljane, od leta 2022 grozi prekinitev financiranja s strani redovnic, sester uršulink. Tako zaposleni kot prostovoljci se še vedno trudijo iskati rešitve za ohranitev prostora, vendar jih do zdaj niso našli. Dnevni center in zavetišče za brezdomce je letos februarja obiskala tudi predsednica države, Nataša Pirc Musar, vendar je kljub njeni podpori situacija ostala nerešena. Kakšno je stanje v dnevnem centru in zavetišču za brezdomce Vincencijeve zveze dobrote, je preverila Lucija Vidergar. Bere Jana Bajželj.


27.03.2024

Za uspešno delo je ključna komunikacija med vodnikom in psom

Ena tretjina pasjih možganov je namenjena izključno vonju (kar je 40 krat več kot pri človeku). Zato ni presenetljivo, da so psi tudi odlični iskalci pogrešanih, tako ljudi kot tudi živali. In prav slednjim – pogrešanim živalim, ki jih iščejo psi – se posvečamo v nedeljskem popoldnevu v pogovoru s Sabino Piber, vodjo slovenske enote sicer mednarodnega združenja K9. Njihovo poslanstvo je predvsem iskanje pogrešanih/pobeglih živali s t.i. tehniko "trailing" oziroma tehniko sledenja. Poleg komunikacije, ki jo imata vodnik in pes, je ključno tudi obvladanje usmeritve vonja.


29.03.2024

ODKLOP brez zaslonov

Uporaba zaslonov pri otrocih prinaša številne izzive, saj zasloni kljub vsemu prinašajo tudi pozitivne vidike. Vendar pa raziskava, opravljena 2015/16 na Fakulteti za medije pravi, da naj bi po ocenah staršev predšolski otroci pred zasloni preživeli 2-3 ure dnevno, kar krepko presega smernice prdiatrov. Zato so se pri Društvu srca in ožilja odločili za program Odklop. Pojasnjuje vodja programa Darija Cvetko.


28.03.2024

Kampanja My Voice, My Choice zajela Evropo - pogovor s Silvio Casalino

V mesecu marcu, mesecu žensk, je zaživela vseevropska, mednarodna kampanja imenovana My Voice, my Choice (Moj glas, moja izbira), ki je segla tudi čez evropske meje, celo v Holywood in katere cilj je zagotovitev reproduktivnih pravic na ravni Evropske unije. Namreč samo v Evropi je že več kot 20 milijonov žensk brez dostopa do varnega, medicinskega splava. Najslabše je za ženske na Poljskem, a tudi v Italiji in na Hrvaškem se položaj žensk slabša. Ob nedavnem zgodovinskem vpisu pravice do splava v Francosko ustavo, se je voditeljica Tita Mayer pogovarjala z univerzitetno profesorico, magistrico vesoljskega inženirstva in aktivistko za človekove pravice Silvio Casalino.O tem kaj pomeni vpis pravice do splava za ženske v Franciji, kako so potekala prizadevanja za to politično spremembo in kaj prinaša mednarodna kampanja Moj glas, moja izbira, v tokratni Aktualni temi.


27.03.2024

Nemški proizvodni potencial se krči

Vodilni nemški gospodarski inštituti so v spomladanski napovedi gospodarsko rast za letos popravili občutno navzdol. Jeseni so napovedovali 1,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda, zdaj samo še 0,1-odstotno. Nekaj okrevanja vidijo v prihodnjem letu. Toda dolgoročni proizvodni potencial največjega evropskega gospodarstva se bo zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja zaposlenih še naprej zmanjševal. V industrijskih panogah, denimo kemijski, se tudi pozna zmanjševanje domačih proizvodnih zmogljivosti in selitev kapacitet v tujino. Plače v Nemčiji se zvišujejo, letos ekonomisti računajo z večjo kupno močjo in porabo. Nazadnje je višje plače in krajši delovnik izboril sindikat železniških strojevodij.


26.03.2024

Telekomunikacijski operaterji – ali smo jim res prepuščeni?

Ali ste tudi vi na vašem računu kdaj opazili, da vam je operater enostransko spremenil pogodbene pogoje? Dobili ste na primer višji račun za naročniško razmerje – in kaj ste storili? Najbrž nič, Plačali račun. Halo operater; BODI FER ! je slogan akcije Vseslovenskega združenja malih deležnikov v sodelovanju z Zvezo potrošnikov. Obe združenji sta prepričani, da se lahko te sporne prakse telekomunikacijskih operaterjev prekinejo. Kakšne so podrobnosti ter kakšni so vaši razmisleki in komentarji?


25.03.2024

Kolektivne tožbe zoper velike operaterje

Vseslovensko združenje malih deležnikov je, podprto z Zvezo potrošnikov Slovenije, zoper 4 velike slovenske operaterje: Telekom, A1, Telemach in T2, vložilo kolektivne tožbe, in sicer zaradi njihovih enostranskih in neupravičenih podražitev naročnin. Operaterjem očitajo, da si jemljejo pravico, da enostransko spreminjajo in določajo pogodbene pogoje. Kolektivne tožbe so za zdaj še v postopku potrjevanja na sodišču.


25.03.2024

Dule lahko spremljajo porodnice v večini slovenskih porodnišnic

V prvem pomladnem tednu praznujejo dule svoj svetovni dan. V Sloveniji je izobraženih že 50 dul, aktivnih pa je 30. Dule so usposobljene in izkušene ženske, ki nudijo fizično, čustveno in informacijsko podporo materi in njeni družini v času nosečnosti in med porodom ter v prvih dneh po porodu. O prireditvah in predavanjih, ki jih lahko spremljate v tem tednu pa smo več izvedeli od dr. Špele Peternel, vodje Združenja moja dula.


22.03.2024

Javnost ključnih podatkov o projektu JEK2 še nima

Novembra se bomo odpravili na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne. Nekateri menijo, da bi moral biti referendum že zdavnaj, spet drugi pa so mnenja, da je razpisan prezgodaj. Kljub temu, da ne bo zavezujoč, ampak 'le' posvetovalni, bo prinesel aktualno sliko javnega mnenja, ki je po dozdajšnjih raziskavah jedrski energiji sicer naklonjeno.


22.03.2024

Skakalni rekord očeta Petra Prevca je 23,5 metra

Dva dni pred dokončnim slovesom Petra Prevca od profesionalne smučarske kariere smo se z njegovim očetom Božidarjem pogovarjali o tej prelomnici najstarejšega sina v družini Prevc, pa tudi o občutkih, strahovih in podpori staršev na tekmovalni poti smučarske legende. Kot pravi Božidar Prevc, skoki niso nevaren šport, uspe pa tistim, ki sledijo navodilom trenerjev. Ob tem prizna, da k športnim uspehom pripomorejo tudi geni. Nekoč je skakal tudi sam in to na skakalnici, ki jo je zasnoval znameniti inženir Stanko Bloudek. Petrovega očeta smo v natrpanem "medijskem" urniku zmotili v Planici, kjer poteka finale svetovnega pokala v smučarskih skokih in nastal je tale zvočni zapis.


Stran 12 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov