Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


Aktualna tema

4480 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod

31.03.2017

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo. Spraševal je Goran Dekleva, prevode je bral Igor Velše. foto: iz osebnega arhiva G. M. Tamása

V zadnjih dneh se je v Ljubljani mudil eden svetovno najbolj odmevnih marksistov ta čas, madžarski filozof, literarni in politični kritik ter publicist Gáspár Miklós Tamás. Na povabilo študentskega društva Iskra je prišel predavat o svobodi in emancipaciji, obenem pa je predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige, Komunizem po letu 1989, ki je nedavno izšla pri založbi Sophia. S Tamásem, ki je na Madžarskem veljal za disidenta že v komunističnih časih, danes pa je trn v peti Orbanovi vladi, smo se je pogovarjali, da bi preverili, zakaj se zdi, da liberalna parlamentarna demokracija na Madžarskem pa tudi drugod po vzhodni Evropi izgublja podporo.

Ko je leta 1989 padel berlinski zid, se je zdelo, da smo prispeli do konca zgodovine: da je liberalna demokracija odločilno zmagala in da bodo družbe v nekdanjih socialističnih državah na vzhodu Evrope v vsega nekaj letih postale natanko takšne kakršne so družbe na zahodu stare celine in v Severni Ameriki. No, danes, dobrega četrt stoletja pozneje, pa se zdi, da je bilo to sklepanje prenagljeno in zgrešeno. Videti je, da široke množice Evropejcev z vzhoda kontinenta gojijo vseobsegajočo skepso glede klasičnih, liberalnih, meščanskih vrednot, ki počivajo v srčiki demokratičnega parlamentarnega družbenega reda, o katerem smo vsi skupaj sanjali v drugi polovici osemdesetih. Gáspár Tamás, kaj se je zgodilo? Zakaj so nekdanji upi ugasnili?

No, nekateri izmed teh upov so bili že od samega začetka zablodeli, saj so ljudje dejansko verjeli, da predstavniška oblast – se pravi: parlamentarni sistem – ne zagotavlja le določene stopnje osebne svobode, ampak tudi omogoča aktivno participacijo v procesu sprejemanja političnih odločitev. Že po nekaj mesecih se je seveda pokazalo, da je to prepričanje povsem neutemeljeno. Parlamenti, preprosto rečeno, nikoli niso bili takšni. K temu pa moram še dodati, da se vseobsegajoči skepticizem, s katerim ljudje danes motrijo parlamentarizem, pravzaprav ujema z mišljenjem, ki so ga ljudje vedno gojili pod različnimi avtoritarnimi oblikami oblasti: da je svoboda kvečjemu cenena prevara; da je navadna iluzija oziroma sanja; da je človeška najgloblja narava brezkompromisno kompetitivna, da hlepi po jasni družbeni hierarhiji in da potemtakem človek kot družbeno bitje lahko funkcionira le, če družbeni red v pomembni meri temelji na diskriminaciji in zatiranju. Na ta način se je ljudem navsezadnje zazdelo, da so diskriminacija, zatiranje in neenakost v obče pravzaprav znamenje zmagoslavja narave, saj da ljudje v družbi očitno živijo v skladu s svojo najbolj notranjo naravo. To je, na kratko rečeno, esenca konservativnega pogleda na svet. To je konservativni pogled, ki ga je le še okrepilo razočaranje nad parlamentarizmom, o katerem sva govorila. Konservativci resnično verjamejo – pa to še ne pomeni, da so zlobni ljudje –, da družbena hierarhija in podrejenost množic bogatinom in kultiviranim elitam ustrezata naravnemu stanju stvari. Konservativci so prepričani, da bi zatirane množice, ko bi dobile preveliko družbeno moč, elite, o katerih govorim, in celo same sebe pahnile v stanje nesvobode. To je torej klasično konservativno naziranje, značilno za pripadnike starih elit, kot so aristokrati, pripadniki pravosodne birokracije, vojaški oficirji in podobni. Paradoks sodobnega časa pa je, da ta ideologija ponovno postaja močno popularna. Paradoks je seveda v tem, da običajni ljudje zatrjujejo: ne zaslužimo si oblasti.

To me napeljuje k drugemu vprašanju, ki sem vam ga hotel zastaviti. Zanima me namreč, kako si razložiti paradoks, da ljudje volijo za politike, stranke in ideologije, ki jim je po vsem sodeč vseeno za njihovo blagostanje?

No, da, ljudje volijo proti sebi, to drži. Gre za neke vrste socialni mazohizem – izraz sem si pravkar izmislil –, ki se napaja v podedovani, nenaravni hierarhični organiziranosti družbe. Veste, ko se vozim z avtobusom, me nekateri sopotniki prepoznajo s televizijskih zaslonov in mi povedo, da se ne morejo resnično vpletati v politično življenje, saj da jim primanjkuje pravih informacij, pravega znanja. Zato, mi pravijo, naj bi jim ljudje, kot sem jaz, povedali, kako rešiti ta ali oni problem. Jaz pa jim odgovarjam, da sem kot državljan natanko toliko neveden, kakor so oni. Nemara vem več kakor oni na področjih, s katerimi se poklicno ukvarjam, nemara je moj besednjak nekoliko obširnejši, ampak kot državljan nisem prav nič drugačen od kogarkoli drugega. Nimam ne več moči ne več vpliva od vas; le bolj znan sem, to je vse. No, moji sogovorniki pa potem mislijo, da sem samo vljuden. Videti je, da zlahka sprejemajo družbeno hierarhijo, da zlahka sprejemajo podrejenost. In to videti, je boleče … kakor da bi ljudje sami sebe hoteli ponižati. Res pa je, da ima taka drža zelo stare in globoke korenine. Pomislite samo na predstave o modri krvi. Ljudje so dejansko menili, da je plemstvo superiorno celo na biološki ravni, da njihova kri ni običajne rdeče barve. Skoraj tako je tudi danes. Skoraj tako. Položaj pa le še slabša rasizem, ki tako imenovanemu malemu človeku govori, da vendarle obstajajo ljudje, ki so na družbeni hierarhični lestvici še nižje od njega samega. Včasih so bili to prebivalci koloniziranih dežel na drugih celinah, danes pa so to migranti, cigani, lezbijke, levičarji in druge zgube. Na hierarhično urejenost družbe, skratka, pristajamo, jo vselej že predpostavljamo, prav zato pa tudi nova reakcionarna politika ne potrebuje totalitarističnih metod. Ugotovila je namreč, da lahko vlada že s pomočjo medijev.

Sprašujem se, kje v tem položaju iskati zdravilo. Zdi se mi namreč, da je klasična emacipatorna levica, ki je stavila na revolucijo kot obliko pozitivne družbene spremembe, danes temeljito diskreditirana. Še več; če pomislimo na aktualno dogajanje v Združenih državah, se zdi, da so tudi drugi projekti, ki jih je porodila doba razsvetljenstva – tu mislim predvsem na avtonomno znanost, ki lahko z rigorozno eksperimentalno metodo preverja ali so določena dejstva resnična ali pa so samo ideološko pogojen umislek –, prav zdaj tarča vsesplošnega političnega napada …

No, človeštvo ima, če pogledate zgodovino, obilo izkušenj s takšnimi krizami. V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil povsem upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za antifilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodičen dvom, ki navdihuje raziskovanje. No, na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav, pa naj bo tako; toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen.

Ampak gospod Tamás, medtem ko se pogovarjava, sediva na soncu, ki je za letni čas precej prevroče. Kaže, da so podnebne spremembe vse hitrejše in vse bolj neustavljive. Občutek imam, kakor da bo naši civilizaciji vsak hip zmanjkalo časa. No, vi pa pravite, da bomo ravnali najbolj prav, če se v tem kriznem obdobju po pomoč zatečemo k filozofiji, k znanosti in umetnosti in v iskanju rešitve črpamo iz teh polj človeške dejavnosti. Sprašujem se, ali imamo spričo globalnega segrevanja sploh dovolj časa za tak pristop, ki slej ko prej terja veliko potrpljenja in vloženega truda, toliko bolj kolikor se zdi, da javnost dandanes ne filozofiji ne znanosti ne umetnosti ne zaupa prav močno …

No, dejavnik časa je resnično zelo pomemben. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo čakati. Veste, človeška zgodovina ni napisana že kar vnaprej. Lahko se zgodi, da bo nastopilo obdobje dekadence in krize, od katerega si ne bo mogoče nikoli opomoči. To je prav mogoče. Ni logičnega razloga, zakaj se to ne bi moglo pripetiti. Po drugi strani pa tudi drži, da je človeška zgodovina preprosto preveč kompleksna, da bi mogli vnaprej napovedovati, kaj se bo navsezadnje zgodilo. Zato je vse, kar v tem hipu lahko z vso zanesljivostjo rečemo, tole: Združene države Amerike, najmočnejša kapitalistična država na svetu, so se kratko malo odločile ignorirati podnebne spremembe. Amerika je v bistvu povedala, da ji ni nič več mar za globalno segrevanje. Njihovo zvezno agencijo za zaščito okolja, ki je nenadoma ostala brez denarja, zdaj vodi mož, ki trdi, da podnebne spremembe sploh niso resnične. Poleg tega vse kaže, da bodo Američani ponovno zagnali premogovnike, termoelektrarne in drugo umazano energijo. Prav možno je torej, da se bomo nekega dne vsi skupaj lepo scvrli. Če ne mi, pa naši otroci. To je seveda grozljivo, a povsem prepozno le še ni. Najboljša znanost, ki jo imamo, nam namreč na kredibilen način sporoča, da se nahajamo v nevarnosti in da moramo začeti uporabljati druge vire energije. Da bi se to zgodilo, potrebujemo spremembo v strukturi javnega mnenja. Sprememba v strukturi javnega mnenja pa je mogoča le kot posledica temeljite, globinske družbene spremembe. Če se torej želimo ogniti podnebnim spremembam, moramo najprej spremeniti družbo samo. Sam proces globalnega segrevanja namreč zgovorno priča, da je kapitalizem po svoji naravi povsem neodgovoren. Načini, kako kapitalizem že vso svoj zgodovino odgovarja na okoljske, ekonomske in socialne izzive, so povsem nekonsistentni, naključni. Ta naključnost odgovorov je seveda v skladu z esenco tržnega sistema, ki lahko samo upa, da bo končni izkupiček pozitiven. Treba je priznati, da je ta izkupiček resnično bil pozitiven – če govorimo o ustvarjanju presežne vrednosti. Danes ustvarimo več presežne vrednosti, kot smo jo ustvarili pred stoletjem. Toda cena, ki jo za tak uspeh kapitalizma plačujemo, je ta, da vsi skupaj drvimo proti boleči in nesmiselni smrti. Veste, v kapitalizmu se, kot večkrat poudarim, na nenavaden način stakneta svoboda in sužnost. Zakon nas sicer ne sili, naj delamo za nekoga drugega, vendar kot delavci, ki nimamo lastnega kapitala, navsezadnje vendarle moramo delati za nekoga drugega. Zanimivo pri tem je, da lahko sami izberemo, za koga bomo delali. V kapitalizmu se torej stakneta tako svoboda dela kakor prisila k delu. V jedru kapitalizma, skratka, ni le sužnost, je tudi neke vrste svoboda. Natanko zato je kapitalizem tako perverzen in protisloven, obenem pa tudi tako vabi k temu, da bi ga spremenili.

Gáspár Miklós Tamás, najlepša hvala za pogovor in za vsa pojasnila.


21.03.2024

Svetovni dan lutk, njihova živost v sivini sprtega sveta

V teh dneh, ko denimo poteka ljubljanski festival Bobri, je tudi lutkovna umetnost v središču gledališke pozornosti, posebno danes na Svetovni dan lutk. Zato danes bolj na stežaj odpirajo vrata tudi lutkovne hiše, v katerih, kot je v mednarodno poslanico zapisala v Mostarju rojena lutkovna ustvarjalka Ines Pašić: » ...lutkarji opravljajo enega najskromnejših poklicev, ( ... ) ko animirani predmet razkrije spomine, ki bivajo v nas, se prikrite skrivnosti prikažejo v igri luči in senc, se naš zgodovinski čas zaobljubi brezčasnosti. Iz izkušenj in prakse s to čudovito umetnostjo pa vem, da so lutke luč v temi, sonce za oblaki človeške tragikomičnosti«. Slovensko je spisal igralec in animator Miha Bezeljak, član Lutkovnega gledališča Maribor. O poslanstvu lutke razmišlja tudi predsednica Unime Slovenija in članica Lutkovnega gledališča Ljubljana Martina Maurič Lazar, ki »v sivih tonih sedanjosti prepoznava čisto vezivo lutk«. Več Magda Tušar, v združenih prispevkih za Prvi in Ars.


19.03.2024

Politična drama na Hrvaškem

Na hrvaškem političnem prizorišču je zelo pestro. Toliko grobih in ostrih besed, kot smo jih slišali včeraj iz ust visokega politika, redko slišimo. »Na koncu bom premier, a tej bandi ne bom povedal kako, je, ko je izvedel za odločitev ustavnega sodišča, dejal hrvaški predsednik Zoran Milanović. A tudi premier Plenković ni skoparil z besedami. Razmere je ocenil z besedami: gre za poskus mini državnega udara. V živo se je javila dopisnica iz Zagreba, Tanja Borčič Bernard.


18.03.2024

Greva na samo? Utrinki s Tedna možganov 2024

Kljub temu, da smo vstopili v nov marčevski teden, se bomo v naslednjih minutah še malo ozrli v prejšnjega, ki je prinesel Teden možganov, slovenski dan možganov, pa tudi svetovni dan spanja. Teden možganov 2024 sta v zvok ujeli Vida Léstan in Mojca Delač, ki vas še enkrat prav lepo vabi, da možganskim vsebinam na Prvem sledite vsak teden v letu, ob četrtkih ob 7.35, in če imate kakšno zanimivo možgansko vprašanje, nam ga sporočite!


15.03.2024

Zavarujte svoj denar, zaščitite svojo prihodnost

Vsako leto meseca marca finančne ustanove zaznamujejo svetovni teden denarja, tokrat na temo Zavarujte svoj denar, zaščitite svojo prihodnost. Tudi tokrat pripravljajo razne programe in predavanja z namenom širjenja finančnega izobraževanja ter izboljšanja finančne pismenosti. Poznamo različne vrste pismenosti. Poleg med drugim bralne, matematične in naravoslovne je tu še finančna pismenost. Finančnih odločitev, ki jih mora sprejeti posameznik, je vse več.


17.03.2024

Vse manj je dobrih, tradicionalnih slovenskih gostiln ...

Kje ste si privoščili nedeljsko kosilo? Doma? Morda v kateri od slovenskih gostiln, ki ponujajo domače ali tradicionalne jedi? Verjetno ste imeli težave z iskanjem slednjih, saj je tradicionalnih slovenskih gostiln vse manj. Zakaj, so se pred kratkim na turističnem forumu spraševali člani Društva turističnih novinarjev Slovenije.


15.03.2024

Ali je trgovinska politika EU združljiva z zelenim dogovorom?

Ob današnjem svetovnem dnevu pravic potrošnikov so se predstavniki potrošniških organizacij, ministrstev in nevladnih organizacij v Ljubljani pogovarjali o tem, ali je trgovinska politika Evropske unije združljiva z zelenim dogovorom. Med drugim so menili, da smo si v državah članicah zastavili ambiciozne cilje na poti zelenega prehoda, ki pa jih nismo razširili izven meja. Zato bo potrebno izboljšati vsebino trgovinskih sporazumov, pri tem pa ne pozabiti na potrošnika, ki potrebuje preproste, priročne in cenovno dostopne trajnostne izbire. Nekatere poudarke razprave je povzela Simeona Rogelj.


15.03.2024

Motnje spanja so javni zdravstveni problem

Danes obeležujemo že 17. svetovni dan spanja, ki tokrat poteka pod sloganom Enake pravice do spanja za globalno zdravje. Namenjen je ozaveščanju javnosti o pomenu spanja za zdravje ter preprečevanju in obvladovanju motenj spanja. Na Kliniki Golnik, kje imajo največji spalni laboratorij v Sloveniji, se že dve desetletji ukvarjajo z diagnosticiranjem in zdravljenjem motenj dihanja med spanjem. Na leto obravnavajo 1700 pacientov. V Ljubljani pa danes in jutri poteka simpozij o spalni apneji z mednarodno udeležbo, kjer bodo predstavili klinične primere in novosti pri zdravljenju bolnikov z obstruktivno spalno apnejo. Zdravnica Kristina Ziherl iz Klinike Golnik je v pogovoru z Aljano Jocif najprej predstavila motnje spanja, ki so javni zdravstveni problem.


14.03.2024

"Mama" globalnega segrevanja

Mesec marec mineva v znamenju pozivov k enakim pravicam žensk – pa tudi v znamenju analiz še ene pretople pretekle zime. Da se planet segreva, je znano zadnjih nekaj desetletij, a znanstveniki so posumili, da se to utegne zgoditi, že več kot stoletje in pol nazaj. Šele leta 2010 pa je bilo naključno odkrito, da je hipotezo o možnosti segrevanja podnebja zaradi toplogrednih plinov prva oblikovala ženska. Američanka Eunice Newton Foote leta 1856 svojega članka niti ni smela sama javno predstaviti.


13.03.2024

Kako živeti z boleznijo ščitnice?

Društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice Metuljčica to vabi na Dan ščitnice. Zakaj je pomembno osveščati o boleznih ščitnice, kako društvo pomaga bolnikom, pa tudi o zdravljenju in življenju z boleznijo ščitnice, razlaga Klavdija Eržen, podpredsednica društva in vodja ljubljanske skupine. Program ob dnevu ščitnice se bo v soboto odvijal v dvorani četrtne skupnosti Trnovo na Devinski 1b v Ljubljani od 8.00 naprej.


12.03.2024

Pred volitvami v Rusiji

Med 15. in 17. marcem bodo v Rusiji potekale predsedniške volitve. Gre za osme predsedniške volitve po vrsti, ki pa ne bodo prinesle presenečenj. Vladimir Putin bo zagotovo ostal predsednik. Se pa zastavlja vrsta drugih vprašanj. Kaj se je zgodilo z edinim opozicijskim kandidatom Borisom Nadeždinom, ki ne sme kandidirati? So v luči nedavno umrlega opozicijskega voditelja Navalnega možni protesti? Kako pravzaprav poteka predvolilna kampanja in koliko vojna z Ukrajino vpliva nanjo? Sveže informacije prinaša naša moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.


11.03.2024

Najmanjše število rojenih otrok in hkrati presežna umrljivost. Ali narod izumira?

Že nekaj časa odmevajo objavljeni podatki s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, da je bilo v letu 2023 v slovenskih porodnišnicah 613 porodov manj kot leto prej. Ocenjeno je, da se je lani rodilo malo več kot 17.000 novorojenčkov. To pomeni, da bi se lahko v letu 2023 rodilo najmanj otrok odkar se spremlja te podatke. Hkrati pa podatki Eurostata kažejo, da je decembra 2023 presežna umrljivost v Sloveniji znašala malo več kot 21 odstotkov, kar našo državo uvršča v sam vrh držav EU. So ti podatki kakorkoli povezani? Več v pogovoru z demografom in ekonomistom dr. Jožetom Sambtom.


08.03.2024

'Prevzele smo odgovornost in povzdignile glas za boljšo prihodnost naših otrok'

Ob mendarodnem dnevu žensk so na povabilo zunanje ministrice Tanje Fajon Slovenijo obiskale tri ugledne mirovnice iz Izraela in s palestinskih ozemelj. Medtem ko izraelske slie nadaljujejo silovite napade na Gazo in gre za najhujši konflikt v zadnjih nekaj desetletjih, se organizaciji Women Wage Peace in Women of the Sun, ki ju predstavljajo mirovnice, skupaj zavzemata za končno vzpostavitev miru ter skupno prihodnost v tej nemirni regiji.


08.03.2024

Pogled prek meje - živahno od Pliberka prek Ljubljane in Celovca do Proseka

Pri rojakih na avstrijskem Koroškem je te dni še posebej živahno. V Pliberku so se s praizvedbo plesno gledališke predstave V vsem sem nezmerna poklonili avstrijski literatki Christine Lavant. Idejni oče in režiser Zdravko Haderlap je zbral vrhunsko mednarodno zasedbo, v kateri je več slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk.


07.03.2024

Na turistični borzi v Berlinu Slovenija predstavila Novo Gorico

Danes v Berlinu poteka tretji in s tem zadnji dan turistične borze. Sejem velja za eno največjih prireditev za predstavitev turističnih destinacij. Slovenija se na njem predstavlja vsako leto, letos sta v središču umetnost in kultura. Slovenska turistična organizacija je zato k sodelovanju na predstavitvi povabila Novo Gorico kot Evropsko prestolnico kulture 2025. V slovenske roke pa je šlo tudi kar nekaj laskavih nagrad. Iz Berlina Maja Derčar.


05.03.2024

6.000 pacientov prejelo vabilo, ki jim lahko reši življenje

V Zdravstvenem domu Ljubljana so predstavili pilotni presejalni program za odkrivanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori; ta predstavlja najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj raka želodca, prispeva pa tudi k drugim težavam, kot so vnetja in razjede. Povabilo k udeležbi v programu je prejelo 6.000 naključnih pacientov v starosti od 30 do 34 let, ki jih bodo testirali na okužbo s to bakterijo in ob morebitnem pozitivnem rezultatu začeli z zdravljenjem. S podatki, ki jih bodo pridobili v sklopu presejalnega programa, pa bodo v naslednjih letih razvili tudi nov nacionalni presejalni program.


04.03.2024

Slovenska akademija znanosti in umetnosti weimarski knjižnici darovala izvod Biblie Slavice

Weimar je mesto v osrčju Nemčije v zvezni deželi Turingija, ki ima 66 tisoč prebivalcev. Mesto, po katerem nosi ime obdobje demokratične ureditve v Nemčiji med 1919 in 1933, ki se je iztekla v vzpon Hitlerja na oblast. Weimarska zgodovina je kulturno bogata. V obdobju razsvetljenstva so tam delovala velika imena književnosti in glasbe: Goethe, Schiller, Liszt. Pred dnevi pa je Slovenska akademija znanosti in umetnosti weimarski knjižnici darovala izvod Biblie Slavice.


01.03.2024

Bo v prihodnosti prevladovala gradnja lesenih montažnih hiš?

Podnebne spremembe so postale neizogibna realnost, njihov vpliv na okolje pa postaja vse bolj očiten tudi v Sloveniji. Poletje 2023 je ob tem izstopalo po velikem številu neurij in veliki količini padavin, ekstremni vremenski pojavi pa so vse bolj pogosti. Posledice podnebnih sprememb predstavljajo pomembne grožnje tradicionalnim gradbenim metodam, inovativne rešitve na področju gradnje bivalnih in javnih objektov pa so zato ključne. Med odgovori na podnebne spremembe so tudi lesene montažne gradnje, čemur pritrjuje tudi inženir Samo Steblovnik, predavatelj na Višji šoli za les in oblikovanje Maribor.


03.03.2024

Svetovni dan prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst

Vsako leto 3. marca praznujemo Svetovni dan prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst. Sam svetovni dan prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst so Združeni narodi razglasili v letu 2013, potem ko je bila prav na 3. marec že leta 1973, podpisana Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi in prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, s kratico CITES. Prosto živeče vrste nujno potrebujejo zaščito, saj se je na Rdečem seznamu ogroženih vrst Mednarodne zveze za varstvo narave znašlo že skoraj 100.000 vrst prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, ter več kot milijonu rastlinskih in živalskih vrst grozi izumrtje. Letošnji Svetovni dan prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst nas nagovarja k raziskovanju in uporabi digitalnih tehnologij za ohranjanje prostoživečih vrst, trajnostno in zakonito trgovino s prosto živečimi vrstami ter sožitje človeka in prostoživečih vrst. Več v pogovoru Tadeja Bizilj s Primožem Glogovčanom z Zavoda RS za varstvo narave.


01.03.2024

Kamor je šel Stenmark, je šel tudi Vogelnik

V Alpskem smučarskem muzeju Elan v Begunjah na Gorenjskem danes odpirajo prav posebno razstava o odmevni smučarski legendi Ingemarju Stenmarku z naslovom Smučar in njegov serviser.


29.02.2024

Redek datum za dan redkih bolezni

Med redke bolezni uvrščamo bolezni, ki prizadenejo manj kot enega na 10 tisoč ljudi, kar 85% redkih bolezni pa prizadene eno osebo na milijon. V Sloveniji živi 120 tisoč oseb z redko boleznijo in v večini primerov učinkovitega zdravljenja zanje ni. Redke bolezni tudi težje prepoznajo oz. diagnosticirajo – v Evropski uniji je povprečen čas do postavitve diagnoze in zdravljenja 5 let. Ob današnji 10. nacionalni konferenci ob dnevu redkih bolezni se je Cirila Štuber pogovarjala s prof. Jožetom Faganelom, predsednikom Združenja za redke bolezni Slovenije.


Stran 13 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov