Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta '99 je prejela Nobelovo nagrado za mir. Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji. Generalni direktor organizacije, Arjan Hehenkamp, se je po povratku iz te države ustavil v Rimu, kjer ga je srečal tudi naš dopisnik Janko Petrovec.

Zdravniki brez meja so humanitarna organizacija in delujejo v sedemdesetih državah sveta, zlasti na območjih vojn, bolezenskih epidemij in migracij. Z njimi sodeluje več kot 30.000 oseb, predvsem zdravnikov, zdravstvenih delavcev ter specialistov za vodo in saniteto. Večinoma gre za prostovoljce. Zdravniki brez meja imajo letno na voljo okoli 700 milijonov evrov; okoli devetdeset odstotkov zneska pridobijo z donacijami fizičnih oseb. Organizacija izrecno izključuje politične, gospodarske ali verske dejavnike pri svojem delovanju; tudi zato danes sodi med najuglednejše humanitarce v svetu. Leta ’99 je prejela Nobelovo nagrado za mir.
Zdravniki brez meja delujejo tudi v Sredozemlju, kjer s svojimi ladjami rešujejo migrante, ter v zloglasnih migrantskih taboriščih v Libiji.

V Tripolisu sta trenutno dve vladi, a življenje na ulici nadzorujejo različne kriminalne milice. Te tudi upravljajo s pripori za migrante, ki so v resnici prenatrpana internacijska taborišča brez elektrike in prezračevalnih naprav, pravi Arjan Hehenkamp, generalni direktor organizacije Zdravniki brez meja.

Sanitarij ni, tudi medicinske pomoči ne. Čuvaji so zelo nasilni; zgodbe o posilstvih slišimo šele na ladjah, v taboriščih si ljudje ne upajo povedati veliko. Nobenega dostojanstva nimajo in so prepuščeni na milost in nemilost teh lovcev.

V Evropi verjamemo, da zapirajo ljudi, ki migrirajo z juga proti severu, toda med taboriščniki je veliko takšnih, ki so v Libiji živeli in delali že desetletja – zlasti v naftni industriji. Gadafi je gojil panafriško idejo, ljudje so lahko prišli delat tudi brez viz. Zdaj pa jih zapirajo povsem naključno. Pogovarjal sem se z zapornikom v še popackanem pleskarskem kombinezonu. Povedal mi je, da so ga najeli za pleskanje taborišča. Ko je delo opravil, so zaprli še njega.

Za rešitev sta samo dve možnosti: posameznik se lahko odkupi s svojim ali denarjem sorodnikov, ali pa ga upravljavci taborišča prodajo za nekaj mesecev v suženjsko delo.

Ne gre samo za to, da ljudje tam bivajo v bednih in povsem nesprejemljivih pogojih. Tam jih tudi zlorabljajo, z njimi trgujejo, jih izsiljujejo in mučijo – kar nam redno pripovedujejo rešenci na naših ladjah.

Mnoge prisilijo, da se vkrcajo na čolne. 40 odstotkov migrantov, ki jih rešimo v Sredozemlju, pove, da niso hoteli v Evropo, a so bili v to prisiljeni.

Arjan Hehenkamp obsoja sporazum med Evropsko unijo, Italijo in vlado v Tripolisu, ker se mu zdi nerealen in nehuman.

Zamisel, da bo Evropa ustavila tok migrantov in nasilje v libijskih taboriščih z zaprtjem njene južne meje, ne zdrži. Ne upošteva dejstva, da okrog dvesto tisoč podsaharskih Afričanov že desetletja živi v Tripolisu in da so tam ogroženi.
Evropske vlade delajo razliko med begunci in ekonomskimi migranti, med tistimi, ki si zaslužijo azil, in onimi, ki zanj nimajo pogojev, ker so domovino zapustili iz drugih razlogov. Med bivanjem v Libiji sem doumel, da je to razlikovanje popolnoma neumestno. Ne glede na to, kdaj in zakaj je kdo prišel iz podsaharske Afrike v Libijo, je v tem trenutku ogrožen: da ga bodo ulovili, zaprli, izsiljevali in zlorabili. Čisto vseeno je, ali je nekdo prišel zaradi represije iz Eritreje ali zaradi iskanja boljšega življenja iz Gambije. Vse čaka v Libiji enako tveganje.

Arjan Hehenkamp tudi dvomi v učinkovitost libijske obalne straže, ki naj bi v bodoče preprečevala tihotapaskim čolnom izplutje z libijskih obal. Prvih devetdeset mož naj bi bilo že usposobljenih, še to pomlad naj bi iz Evrope dobili patruljne ladje in ostalo opremo. Hehenkamp opozarja, da so nekateri v libijski obalni straži povezani s tihotapci, medtem ko se večina preprosto boji, da bi z delovanjem proti tihotapcem ogrozili varnost lastnih družin.

In četudi bi bila libijska obalna straža pri svojem delu uspešna – kaj bi se zgodilo z migranti? Vrnili bi jih v internacijska taborišča, od koder so komaj uspeli zbežati.

Poleg tega sporazum med Unijo in Italijo ter vlado v Tripolisu predvideva, da bodo njegovo izvajanje nadzorovale mednarodne organizacije v Libiji. To je nemogoče, saj tam niso prisotne; vse delujejo iz Tunizije. Zelo težko bi okrepile svojo navzočnost v Libiji do te mere, da bi se lahko zoperstavile zlorabi ljudi, njihovemu samovoljnemu zapiranju in tihotapljenju ljudi, ki se je razbohotilo v velik posel.

Po nekaterih ocenah, dodaja direktor Zdravnikov brez meja, naj bi promet z ljudmi trenutno predstavljal 30 odstotkov celotnega libijskega gospodarstva. Kaj torej lahko sploh naredi mednarodna skupnost – izhajajoč iz terenskih izkušenj Zdravnikov brez meja?

Naj jih, za vraga, spravi ven od tam. Naj jim pomaga zbežati. Ne samo zapornikom, tudi ostalim podsaharskim Afričanom, ki so prav tako ogroženi. Kaj trenutno počne evropska politika? Sistematično zapira vse poti, da bi vzela zagon populistom na domačem parketu. Evropski uniji lahko rečem samo eno: vaša moralna, politična in praktična dolžnost je, da vzpostavite varno pot sem za vse, ki so v Libiji ogroženi. Potem pa v miru presodite, kdo od njih lahko dobi azil in kdo ne.