Jutranji pogovor z rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem

Že nekaj let zapored je v Rimu ob začetku vseh večjih praznikov zelo napeto. Po zimskem zatišju so mesto znova napolnili turisti in romarji – zlasti v petek, za papežev križev pot v Koloseju, in včerajšnjo mašo na trgu svetega Petra, ko se je tam zbralo vsaj 80 tisoč ljudi.

Varnostne razmere so bile zaostrene, pregledi pa morda najstrožji doslej. V nedeljo zjutraj je bilo v širši okolici Vatikana zaprtih veliko cest, večina romarjev pa je morala skozi tri zaporedne nadzorne točke, kjer so jih pregledovali z detektorji kovin. Za varnost in nadzor je skrbelo okoli 10 tisoč policistov in vojakov, med katerimi so bili tudi pripadniki posebnih protiterorističnih enot. Veliko jih je bilo tudi v civilu, pomešanih med romarje na trgu.

Policisti v civilu so okoli Vatikana in večjih rimskih znamenitosti že kar običajni in marsikdo verjame, da so za ohranjanje varnosti oni mnogi pomembnejši kot mnogo bolj opazni vojaki z brzostrelkami na prsih, ki zbujajo nelagodje tistih, ki so v Rimu prvič, medtem ko so se Rimljani v zadnjih letih nanje že čisto navadili.

Janko Petrovec je pred dnevi v kraju Molfetta v Apuliji spoznal zanimiv in hkrati resen okoljski problem. Večina tamkajšnjih ribičev kočari. To pomeni, da ribiške mreže zajamejo vse, kar plava v metrih nad morskim dnom. Tu pa se hranijo tudi velike morske želve, ki jih ribiči zajamejo v svoje mreže. Ribiči jih ne marajo, ker jim te živali mreže natrgajo; kadar jih potegnejo na barko, pravijo, da prinašajo nesrečo. Zato so jih v preteklosti kruto pobijali.

Na srečo je v zgodbo vstopil dejaven in prizadeven okoljski Robin Hood, ki že leta rešuje želve. Pasquale Salvèmini je štiridesetletnik, ki se je s posadkami 12-ih ribiških bark dogovoril, da mu bodo vse ulovljene želve izročali in jih ne bodo pobijali. Tako vsako jutro obišče tri pristanišča – pač ob uri, ko  se ribiči vračajo z ulovom.

Od Salveminijeve požrtvovalnosti imajo koristi vsi: sebi je priskrbel zaposlitev, ki ga izpopolnjuje, ribiči si operejo vest, znanstveniki na veterinarski fakulteti, kamor vsako jutro odvaža zajete želve, pa imajo dovolj primerov, da orjejo ledino pri proučevanju pljučne embolije pri želvah.

Medtem, ko se v Italiji pogajanja za sestavo nove vlade niso niti še začela, pa so v San Marinu dobili  absolutno najmlajšega državnega voditelja na svetu. V resnici ne govorimo ne o premierju in ne o predsedniku republike, pač pa o kapitanu. Tak naziv imajo namreč vodje žepne Republike San Marino, v zaledju italijanskega Jadrana.

Po tradiciji starorimskih konzulov San Marinu vedno vladata dva kapitana v paru, izvolijo pa jih v državnem parlamentu, ki ga tam imenujejo Veliki svèt. Mandat traja samo pol leta, po izteku pa posamezen politik ne more znova postati kapitan najmanj tri leta.

1. aprila, so potrdili kapitana za naslednje šestmesečno obdobje, in eden od njiju je Matteo Ciacci, ki ima komaj 27 let. Ciacci je pravnik, ki je nedavno diplomiral na univerzi v bližnjem Urbinu, s politiko pa se ukvarja že od svojega 18ega leta.