Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Ellen Carol DuBois o boju žensk za volilno pravico

26.04.2019

Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi. foto: Urška Henigman

Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois

Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.

Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?

Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.

Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.

Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?

Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.

Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.

Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.

Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.

Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.

Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?

Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.

Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo  vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?

To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?

Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.

Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.

Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?

Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.


Aktualna tema

4477 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Dr. Ellen Carol DuBois o boju žensk za volilno pravico

26.04.2019

Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi. foto: Urška Henigman

Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois

Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.

Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?

Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.

Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.

Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?

Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.

Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.

Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.

Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.

Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.

Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?

Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.

Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo  vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?

To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?

Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.

Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.

Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?

Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.


14.11.2023

Po 20 letih programa Zora obolevnost za rakom materničnega vratu več kot prepolovljena

Letos obeležujemo 20. obletnico državnega programa Zora, ki je prvi organizirani presejalni program za raka v Sloveniji. V teh 20 letih se je zbolevnost za rakom materničnega vratu več kot prepolovila, v Sloveniji pa smo na poti do popolne odprave bolezni, so danes povedali na Onkološkem inštitutu. Rak materničnega vratu je sicer četrti najpogostejši rak pri ženskah na svetu. V Sloveniji letno beležimo 110 novih primerov in 42 smrti.


13.11.2023

Slovenija na ravni evropskih držav med bolj ogroženimi glede naravnih nesreč

Vas zanima zgodovina območja, kjer živite, oziroma ste v dilemi, kako varno je to področje? Morda vam bo v pomoč nova aplikacija, ki so jo ustvarili na Oddelku za naravne nesreče pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Gre za Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji. V Aktualni temi ga je predstavil Lenart Štaut z inštituta.


10.11.2023

Prehranska varnost je strateško vprašanje Slovenije

V razmerah globalnih političnih kriz in podnebnih sprememb se države vedno bolj zavedajo pomena lastne prehranske varnosti oz. suverenosti. Slovenija je to vprašanje dolgo zanemarjala in na rastlinskem delu postala odvisna od uvoza in s tem zelo ranljiva. Ugledni razpravljalci iz vrst proizvodnje, znanosti in politike so se v odprti razpravi pogovarjali o ukrepih, s katerimi bi sedanji razpadajoči sistem zagotavljanja hrane preusmerili v trajnostni sistem, ki bo vzdržen tako z ekonomskega, okoljskega in socialnega vidika. Za večjo prehransko varnost je potrebno tesnejše sodelovanje vseh členov v celotni verigi od kmeta do potrošnika, njihovi odnosi pa morajo biti pravični. Preobrazba celotnega prehranskega sistema bo eden najbolj kompleksnih in zahtevnih procesov, hkrati pa je to eno najpomembnejših strateških vprašanj naše prihodnosti.


07.11.2023

Izposojevalnica je družbena inovacija: Zakaj bi vsak kupoval orodje, ki ga potrebuje enkrat letno

Od 7. 11. 2023 do 16. 1. 2024 je odprt razpis za nagrado SozialMarie, ki je prva nagrada v Evropi za družbene inovacije. Razpis je namenjen projektom iz šestih držav, tudi Slovenije, ki uvajajo nove, učinkovite pristope k reševanju nekega družbenega problema. Pomembno je, da gre za projekte, ki že imajo družbene učinke, pa tudi, da še vedno potekajo. Nekaj več o nagradi pojasni članica mednarodne žirije Tanja Tamše, pogovarjali pa smo se tudi z županom madžarske občine Ipolytölgyes Bertalanom Radnaiem, ki je nagrado prejela lani.


09.11.2023

Kako zveni "vaša" glasba? Pripadnost, skupnosti in identitete v popularni glasbi v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi

»V zadnjih treh desetletjih so študije iz srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope obogatile področja študij popularne glasbe, zvočnih študij, kulturnih študij in etnomuzikologije ter ponudile vpogled v zapletene preplete med glasbenimi praksami, industrijo in občinstvi na eni strani ter različnimi vidiki pripadnosti, identifikacije in oblikovanja skupnosti na drugi strani. Analize sodobne lokalne in regionalne popularne glasbe – kot so med drugim turbofolk, avstropop, čalga, manele, tallava, srbski trapfolk, bolgarski trap in slovenska narodnozabavna glasba – zagotavljajo neprecenljiv vpogled v množico glasbenih in zvočnih pokrajin v regiji. Predstavljajo pa tudi odskočno desko za nadaljnje raziskovanje mehanizmov, vpliva in arhitektur pripadnosti, identifikacij in skupnosti v tem raznolikem prostoru, ki ga je zgodovinsko zaznamovala živahna dinamika prelomov, prekinitev in povezav.« Tako so zapisali organizatorji mednarodne konference z naslovom Kako zveni "vaša" glasba? Pripadnost, skupnosti in identitete v popularni glasbi v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi, ki 9. in 10. novembra poteka na Fakulteti za družbene vede. V dveh dneh se bo zvrstilo zelo veliko zanimivih predavanj in okroglih miz med drugim s tematikami: Prepletenost, izmenjava in geneza žanrov; Nacionalna identiteta in popularna glasba v Ukrajini po ruski invaziji; Občinstvo popularne glasbe; Razpiranje slovenske narodnozabavne glasbe; Med nacionalizmom in patriotizmom; Glasbena industrija in politika v srednji in vzhodni Evropi in še mnogo drugih. Natančnejši program je objavljen na spletni strani Fakultete za družbene vede. S profesorjem in enem izmed članov organizacijskega odbora konference, doktorjem Petrom Stankovićem se je pogovarjala Alja kramar.


09.11.2023

Glasbeno-gledališka predstava A me slišiš?!?

Danes smo obkroženi z raznimi pametnimi napravami in večnim cinglanjem aparatur. V svetu, polnem hrupa, govoric, piskov sporočil, raznih opozoril in opomnikov, se tako lahko vprašamo, ali drug drugega sploh še slišimo. In prav to je ključno vprašanje predstave z naslovom A me slišiš, katere idejna vodja je glasbenica in pedagoginja Anja Strajnar. Predstava namreč prikazuje, kako otroci in odrasli pri digitalni komunikaciji prepogosto pozabijo, da je na drugi strani sporočila človek.


08.11.2023

So alkoholne ključavnice na vozilih ključ do manj nesreč zaradi opitosti?

Najprej s sobotnim Martinovim, nato pa tudi z veselim decembrom se bližamo obdobju, ki ga poleg veselja in radosti zaznamuje tudi alkohol. Njegovo uživanje postane ekstremno nevarno, ko vinjeni sedemo za volan. Slovenija si po mnogih drugih državah tudi zato prizadeva za uvedbo alkoholne ključavnice. Gre za sistem, pri katerem morajo vozniki opraviti test alkoholiziranosti. Če ta v izpihanem zraku izkaže vsebnost alkohola, se avto ne prižge. Več v prispevku Reneja Markiča. foto: Bor Slana/STA


07.11.2023

Varnost v Sloveniji je na visoki ravni

»Varnost v Sloveniji je na visoki ravni,« je na 9.nacionalni konferenci Varnost v lokalnih skupnostih v Kranju, ki jo je skupaj z mestno občino in drugimi institucijami pripravila Fakulteta za varnostne vede, povedal minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar. Konferenca o varnosti v lokalnem okolju predstavlja dobre prakse, aktualne teme in raziskovanje varnosti v lokalnem okolju v zadnjih dvanajstih letih. O raziskavah in ugotovitvah se je Aljana Jocif pogovarjala z dr. Gorazdom Meškom, predstojnikom katedre za kriminologijo Fakultete za varnostne vede Univerze v Ljubljani.


06.11.2023

EU bo z zakonom o umetni inteligenci prva, ki bo celostno regulirala to področje

Evropska unija pripravlja zakonodajo, ki bo urejala področje umetne inteligence, s čimer postaja vodilna na tem področju v globalnem pogledu. Omejila bo sledenje ljudem, diskriminacijo in zbiranje njihovih informacij, mnoga podjetja, kot je denimo ChatGPT, pa bodo morala do določene mere spremeniti svoje delovanje. S poročevalcema o zakonu o umetni inteligenci Brandom Benifejem in Dragoşom Tudorachejem se je v Strasbourgu pogovarjal Rene Markič.


06.11.2023

Na računih po novem obvezno označevanje svežega mesa slovenskega izvora

Kupci po novem na maloprodajnem računu lahko za vse vrste in kose mesa razberejo ali je v trgovinski mesnici kupljeno meso slovenskega porekla. Od začetka meseca novembra je namreč v veljavi sprememba pravilnika o zagotavljanju sledljivosti porekla za nepredpakirano sveže goveje, prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso. Ta sprememba omogoča vpogled v količinske tokove mesa živali rojenih v slovenskih hlevih in preprečuje morebitna zavajanja glede porekla. Nove zahteve glede označevanja sicer zadevajo samo trgovce, ki prodajajo meso v mesnicah, ne pa tudi gostinske prodaje ali javne zavode. Jernejka Drolec se je o tem pogovarjala s predstavniki rejcev, mesne industrije in trgovci.


03.11.2023

Obstaja en romski jezik in okoli tisoč narečij jezika

Ob današnjem svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga zaznamujemo od leta 2008 smo se pogovarjali z jezikoslovko in naravno govorko prekmurske romščine, Samanto Baranja. Obstaja en romski jezik in več narečij romskega jezika. Samo v Evropi jih beležimo okoli tisoč, od tega najmanj štiri v Sloveniji. Ravno zaradi velikega števila narečij, standardizacija jezika zaenkrat ni možna. S Samanto Baranja se je pogovarjal Sandi Horvat.


30.10.2023

Življenje je vrednota, za katero moramo skrbeti in ga ceniti

V današnji praznični oddaji na dan spomina na mrtve gostimo predsednico Slovenskega društva hospic Renato Jakob Roban; zdravnico onkologinjo, vodjo oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in predsednico Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo Majo Ebert Moltara ter publicistko in ambasadorko akcije nevladnih organizacij Rad imam življenje Manco Košir. O odnosu do starejših in bolnih ter o smrti in zavedanju o naši minljivosti so med drugim premišljevale v pogovoru z Natašo Lang.


30.10.2023

Empatija nam pomaga preživeti

Empatija je v današnjem svetu cenjena. Ali bi bila zaželena tudi, če bi poznali njene temne plati?


30.10.2023

Protestantizem uči, da vsak lahko pove, kaj misli in veruje, vendar mora odgovarjati za svoja dejanja

Danes praznujemo dan reformacije. Ta v slovenskem prostoru temelji na podobi Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča; šolski učbeniki, tudi mediji, velikokrat zanemarjajo prispevek prekmurskih protestantskih duhovnikov in učiteljev za razvoj slovenske identitete na levem bregu reke Mure. V tokratni praznični oddaji, ki smo ji dali naslov Prekmurski protestantizem v medijih nekoč in danes, gosta zgodovinarka Darja Kerec in evangeličanski duhovnik Aleksander Erniša osvetljujeta pomen protestantizma za današnji čas in podobo protestantizma v medijih danes in nekoč v Prekmurju.


29.10.2023

Na Festivalu slovenskega šansona v Rogaški Slatini slavil Tomaž Hostnik z Dekletom iz zlatih sanj

Tomaž Hostnik, 31-letni klasično izobraženi pianist in skladatelj, je eden največjih posebnežev slovenskega šansona. Njegov opus polni več kot sto skladb v slovenskem jeziku, kar vključuje celotne repertoarje zasedb Vudlenderji, Drajnarjuva vampa in Hostnik pa Krečič. Piše glasbo za otroke, film in gledališče.V svojih pesmih se pogosto loteva obskurnih tematik in nenavadnih človeških značajev. Skladba Dekle iz zlatih sanj, s katero se je kot zadnji, deseti tekmovalec predstavil na letošnjem festivalu šansona, je subverzivna predelava klišejskega formata ljubezenske pesmi; gre namreč za 'ljubezenski' spev predatorja nič hudega sluteči žrtvi. Šanson je oblečen v razgibano, igrivo glasbeno formo, v kateri se popularnoglasbene zvrsti spojijo s klasičnim glasbenim znanjem. S Tomažem Hostnikom se je pogovarjal glasbeni urednik urednik Andrej Prezelj.


29.10.2023

Žirija za Ježkovo nagrado je podelila nagrado Tomažu Domicelju, posebno Ježkovo nagrado za življenjsko delo pa Sašu Hribarju

Tomaž Domicelj že več kot 55 let dejaven na slovenskem popularnem glasbenem prizorišču. Slovencem je s prepesnitvami približal poezijo ameriških in britanskih protestnih pesnikov in njihova življenja. Prenekatera karierna izkušnja je povezana tudi z delom v slovenski redakciji BBC-ja. Vedoželjno je spremljal dogajanje na svetovni glasbeni sceni, saj med poznavalci velja za potujoči leksikon," nagrajenca Tomaža Domicelja utemeljuje žirija. "V zajetnem avtorskem opusu najdemo veliko besedil za znane slovenske izvajalce, sodelovanja na festivalih pop, rock in narečne glasbe ter producentsko delo za velikokrat tudi mlajše izvajalce. Glasbene dosežke izpričuje s tehtnimi albumi, lahko pa se pohvali tudi z nekaj ponarodelimi pesmimi. S Tomažem Domiceljem se je pogovarjala glasbena urednica Teja Klobčar.


28.10.2023

Žirija bo imela z izbiro najlepšega šansona veliko dela

S člani žirije, ki bo na koncu odločila, kateri šanson je bil letos najboljši, se je pogovarjal glasbeni urednik Andrej Prezelj. Šanson leta 2023 bodo izbrali Leon Firšt, Boštjan Gombač, Vita Mavrič, Mia Žnidarič in Slavko Pregl.


28.10.2023

Nani Poljanec: Rad združujem ljudi s pomočjo umetnosti

Verjetno eden najbolj znanih in najbolj aktivnih Slatinčanov, Aleksander Jurkovič, znan tudi pod umetniškim imenom Nani Poljanec, je strasten zbiratelj. Pa tudi ljubitelj šansona, saj je ob prireditvi Festival slov. šansona na ogled tudi njegova razstava o zgodovini tega festivala. In ko Radio Slovenija praznuje 95. rojstni dan, Nani Poljanec slavi 35 let svojega kulturnega ustvarjanja. O njegovih zbirkah, prireditvah v okviru KunstFestivala in odnosu do šansona in radija se je z 'ljudskim ustvarjalcem', ko t si pravi sam, pogovarjala Andreja Čokl.


28.10.2023

Srce Festivala jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini med letoma 1984 - 1991 je bil Franci Plohl

Franci Plohl je bil duša in srce festivala šansona v Rogaški Slatini ob njegovih začetkih. V terenskem studiu ga je gostila glasbena urednica Simona Moličnik.


28.10.2023

Kukavica se je zaslišala leta 1928

Na dan RTV smo pokukali v zgodovino našega radia in v naš arhiv ter poskušali izvedeti, kako je bilo na samem začetku, leta 1928? Kakšen je bil prvi radijski studio, katere vsebine so lahko poslušali ljudje prek radijskih sprejemnikov, ki so bili takrat statusni simbol? Špela Šebenik se je o zgodovini naše hiše pogovarjala z nekdanjim kolegom Pavletom Jakopičem, ki je že kot otrok sodeloval pri snemanju radijskih iger, bil nato asistent režije, pomočnik radijskega direktorja, televizijski napovedovalec vremena, med drugim pa je več kot 20 let pripravljal tudi radijske oddaje Na današnji dan. Od najstarejšega posnetka, ki ga hranimo v arhivu, prek prve radijske igre za otroke (Zvezdice zaspanke) do prvega TV Obzornika ...


Stran 20 od 224
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov