Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O počitniških dneh, ki so na francoske in belgijske ceste prinesli več kot 600-kilometrske zastoje. Z našo dopisnico Eriko Štular pa tudi o delu in življenju v Bruslju.
O francoskem in belgijskem poletju ter delu v Bruslju z Eriko Štular, dopisnico iz evropske prestolnice, ki končuje svoj mandat
Belgijci in Francozi so zdaj zares zajadrali v počitniške dni, pravi Erika Štular. To se je poznalo tudi na cestah, ko so v Franciji na t. i. črno soboto dopoldan skupaj pridelali kar 650 kilometrov zastojev. Gneča je bila tudi na bruseljskem mednarodnem letališču, kjer so pričakovali od 80 do 90 tisoč potnikov. Zaradi tehničnih težav s tekočim trakom jim na približno sto letal ni uspelo pravočasno naložiti prtljage. Na tleh je tako ostalo približno šest tisoč kovčkov.
“Med potniki iz Bruslja so bili tudi številni uradniki iz Evropske komisije in diplomati. Pisarne v evropski četrti so zdaj okleščene na minimum,” pravi naša dopisnica, ki ob izteku svojega drugega mandata ocenjuje, da je delovnih izzivov v Bruslju vsak dan veliko:
“Za novinarja je vedno užitek biti v središču dogajanja, kar Bruselj zagotovo je. V Bruslju je cela armada novinarjev, samo Špancev je približno 50, velike medijske hiše imajo orjaške ekipe. To je dobro, ker so ti lahko v pomoč pri pojasnjevanju dogajanja v njihovi državi, so pa tudi konkurenca za dostop do sogovornikov, ki se v zadnjem času zapirajo za medije.”
Erika Štular pravi, da je bilo v osmih letih dela med najbolj zahtevnimi temami poročanje o slovenskih bankah, težko je bilo poročati tudi o terorizmu: “Toliko bolečine in dejanja, ki jih ne moreš razumeti in zato ne moreš razložiti ljudem. Vse to se te dotakne, če se še tako trudiš ohraniti novinarsko distanco.”
“V Bruslju me je pozitivno presenetila multikulturnost. Strašno zanimivo je videti petletnike, ki govorijo po štiri jezike, kar ni nobena redkost. Tu lahko navežeš stike z ljudmi z vseh koncev sveta. Zelo dober je tudi belgijski zdravstveni sistem: pokličeš v ordinacijo, napišeš e-mail ali se oglasiš na recepciji in lahko že isti dan prideš k zdravniku, tudi k specialistom.”
Med manj prijetnimi presenečenji življenja v evropski prestolnici pa naša dopisnica poudarja večna gradbišča, strašno zapleteno birokracijo in odnos do čistoče, ko malčki v vrtcu spijo kar v čevljih ali ko vreče s smetmi na ulici ležijo ves večer.
4479 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
O počitniških dneh, ki so na francoske in belgijske ceste prinesli več kot 600-kilometrske zastoje. Z našo dopisnico Eriko Štular pa tudi o delu in življenju v Bruslju.
O francoskem in belgijskem poletju ter delu v Bruslju z Eriko Štular, dopisnico iz evropske prestolnice, ki končuje svoj mandat
Belgijci in Francozi so zdaj zares zajadrali v počitniške dni, pravi Erika Štular. To se je poznalo tudi na cestah, ko so v Franciji na t. i. črno soboto dopoldan skupaj pridelali kar 650 kilometrov zastojev. Gneča je bila tudi na bruseljskem mednarodnem letališču, kjer so pričakovali od 80 do 90 tisoč potnikov. Zaradi tehničnih težav s tekočim trakom jim na približno sto letal ni uspelo pravočasno naložiti prtljage. Na tleh je tako ostalo približno šest tisoč kovčkov.
“Med potniki iz Bruslja so bili tudi številni uradniki iz Evropske komisije in diplomati. Pisarne v evropski četrti so zdaj okleščene na minimum,” pravi naša dopisnica, ki ob izteku svojega drugega mandata ocenjuje, da je delovnih izzivov v Bruslju vsak dan veliko:
“Za novinarja je vedno užitek biti v središču dogajanja, kar Bruselj zagotovo je. V Bruslju je cela armada novinarjev, samo Špancev je približno 50, velike medijske hiše imajo orjaške ekipe. To je dobro, ker so ti lahko v pomoč pri pojasnjevanju dogajanja v njihovi državi, so pa tudi konkurenca za dostop do sogovornikov, ki se v zadnjem času zapirajo za medije.”
Erika Štular pravi, da je bilo v osmih letih dela med najbolj zahtevnimi temami poročanje o slovenskih bankah, težko je bilo poročati tudi o terorizmu: “Toliko bolečine in dejanja, ki jih ne moreš razumeti in zato ne moreš razložiti ljudem. Vse to se te dotakne, če se še tako trudiš ohraniti novinarsko distanco.”
“V Bruslju me je pozitivno presenetila multikulturnost. Strašno zanimivo je videti petletnike, ki govorijo po štiri jezike, kar ni nobena redkost. Tu lahko navežeš stike z ljudmi z vseh koncev sveta. Zelo dober je tudi belgijski zdravstveni sistem: pokličeš v ordinacijo, napišeš e-mail ali se oglasiš na recepciji in lahko že isti dan prideš k zdravniku, tudi k specialistom.”
Med manj prijetnimi presenečenji življenja v evropski prestolnici pa naša dopisnica poudarja večna gradbišča, strašno zapleteno birokracijo in odnos do čistoče, ko malčki v vrtcu spijo kar v čevljih ali ko vreče s smetmi na ulici ležijo ves večer.
Guantanamo je zaliv na Kubi, ameriška enklava, ki je znana kot zloglasni zapor, znan po nesprejemljivih metodah zasliševanja, mučenjih in grobem kršenju človekovih pravic. Zasliševalci so bili v glavnem pripadniki vojske ali agenti CIA. Kljub obljubam ga ni zaprl nobeden ameriški predsednik. Barack Obama je obljubil zaprtje zapora in celo izpustil enega ujetnika, Donald Trump pa je podpisal ukaz o podaljšanju zaprtja. Tudi Joe Biden kljub obljubam v volilni kampanji očitno ne razmišlja o zaprtju. Več o Guantanamu Darja Groznik v pogovoru z Matejem Šurcem.
Čez dva dni bo minilo deset let od nesreče italijanske luksuzne potniške križarke Costa Concordia. 13. januarja 2012 zvečer je ladja, potem ko je zadela ob podvodno čer, nasedla na obalo otoka Giglio v Tirenskem morju in se prevrnila na desni bok. Pri tem je umrlo 32 ljudi. Precej kaotična evakuacija potnikov je trajala dobrih šest ur, preiskava pa se je kaj hitro osredotočila na dejanja posadke in njenega takratnega kapitana Francesca Schettina, ki je ladjo zapustil tako rekoč med prvimi, za sabo pa na ladijskem krovu pustil približno 300 potnikov. Kakšna kazen je doletela kapitana in kako jo je odneslo podjetje Costa Cruises, v tokratni Inforetrospektivi.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes obeležujemo 140-letnico rojstva Minke Skaberne. Poleg izuma brajice je za slepe in slabovidne na Slovenskem njeno delo izredno pomembno. Z organiziranjem prepisovanja knjig v brajico – v enem letu je sto prostovoljk, ki so delale doma pod nadzorom Minke Skaberne, prepisalo 60 del slovenskih pisateljev – je omogočila ustanovitev prve in edine knjižnice za slepe in slabovidne pri nas, ki deluje še danes. Prispevek Petre Medved.
Dr. Andrej Vizjak je strokovnjak za telekomunikacije in poslovno svetovanje. Vodi konzorcij treh svetovalnih podjetij s sedežem v Dubaju. Med drugim je pripravil strateški program digitalizacije Iraka, po katerem naj bi ta država povečala svoj BDP za 44 miljard dolarjev. Sam sicer vidi v Sloveniji prihodnost v družinskem podjetništvu. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kako naj si razlagamo grožnje in fizične napade na strokovnjake, ki v javnosti nastopajo v povezavi z epidemijo? Kako naj se odzovemo na nestrpnost? O izkušnjah zadravstvenih delavcev, ki vse pogosteje doživljajo predvsem verbalne napade, pripoveduje predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Monika Ažman. O vzrokih za te pojave in možnih rešitvah pa razmišlja klinični psiholog dr. Aleksander Zadel. Sogovornika se strinjata, da je strpnost najboljši odziv na nestrpnost.
V torek je v Ulcinju v 89-em letu starosti umrla Filje Kastrati, zadnja temnopolta ulcinjčanka. Novica nas je spomnila na to, da je v črnogorskem Ulcinju živela avtohtona temnopolta skupnost. Filje Kastrati je bila zadnja oseba v Ulcinji, ki je imela ob starša temnopolta Afričana, ki sta bila v Ulcinju del afriške skupnosti. Vsaj v 16 stoletji je bil Ulcinj, ki je bil takrat pod turško oblastjo, ena največjih tržnic s sužnji v Evropi. Takrat so na italijanskem polotoku trgovino s sužnji že nekoliko umilil, v Ulcinju pa so ljudi še vedno prodajali kot živino. In to ne samo temnopolte, tudi belce. Med sužnji, ki so jih tam prodali je bil tudi španski pisatelj Miguel Servantes, avtor Don Quijota. Mnogi sužnji, ki so jih pripeljali predvsem gusarji, so dobili gospodarje v Ulcinju, večino albanske in turške plemiče trgovce, pa tudi mornarje in druge gusarje.
V Avstriji je z novim letom začel veljati nov zakon, ki odraslim osebam z neozdravljivo boleznijo ali trajnim hudim zdravstvenim stanjem omogoča, da se odločijo za predčasno končanje svojega življenja. Njihovo prošnjo morata sicer odobriti dva zdravnika. Tudi v Sloveniji je v javni razpravi predlog zakona o dostojni smrti, ki predvideva pomoč pri samomoru. 21-letna Ana Rogel z neozdravljivo kronično boleznijo bulozno epidermolizo, ki jo potiska na invalidski voziček, predlog podpira.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ena od težav, ki pesti slovenski zdravstveni sistem – poleg epidemije, seveda – je pomanjkanje zdravnikov. Posledično so druga težava vse daljše čakalne dobe za zdravstvene storitve. Ker javna mreža zdravstvenih zavodov marsikdaj ne more pokriti vseh potreb pacientov, številni pomoč iščejo pri zasebnih zdravnikih in zobozdravnikih, tako tistih s koncesijo kot v samoplačniških ambulantah. Matej Žnidarič, študent 6. letnika medicine, je zato lani začel spletni projekt Najzdravnik, s katerim želi ljudem pomagati pri iskanju in odločitvi za zdravnika.
Na današnji dan leta 1809 se je rodil Louis Braille, za slepe izredno pomemben izumitelj brajeve pisave – brajice, zato je prav ta dan Generalna skupščina Združenih narodov s sprejetjem resolucije Svetovne zveze slepih razglasila kot svetovni dan brajeve pisave. Brajica je sistem brajevih znakov v reliefni obliki, namenjen pisanju in branju slepih. Slepim odpira okno v svet izobraževanja, leposlovja, kulture, glasbe in drugih področij življenja. Petra Medved je ob tej priložnosti pred mikrofon povabila slepega profesorja slovenščine in zgodovine ter lektorja Roka Janežiča in se z njim med drugim pogovarjala tudi o pomenu brajice v današnjem času.
Leninov park pisatelja tadeja Goloba, nadaljevanje uspešnega kriminalnega romana Jezero, predstavljamo kot zvočno knjigo.
Tako v zadnjem letu in pol kot tudi v prihodnjih letih gostinstvo čakajo težki časi. Tega se zaveda tudi družina Golob, ki vodi Bistro in vinski bar Marjo Šeše v Solkanu. Poudarjajo, da je gostinstvo težek poklic, da je v raznih resničnostnih šovih prikazan precej olepšano. A zadovoljstvo, ki ga občutiš, ko gost zadovoljen zapusti lokal ali pa ko je osebje med seboj povezano, je neprecenljiv. O tem, kaj gostinci pričakujejo od gosta, o psihični preobremenjenosti v gostinstvu in kje so se izgubile t. i. beznice, lokali z dušo, se je z družino pogovarjala Tina Lamovšek.
Že odštevate ure in minute do vstopa v novo leto? Se kdaj vprašate, kaj je čas? Delček odgovora na to zapleteno vprašanje vam ponuja astrofizičarka, doktorica Andreja Gomboc.
Za številne gostinske delavce bo kljub omejitvam danes delovni dan, saj že hitijo s pripravo silvestrskih jedilnikov za najdaljšo noč. Tudi Jožef Oseli, priznani in uveljavljeni kuhar, je številne silvestrske večere preživljal delovno. Z ženo sta kot butlerja delala pri maršalu Titu, pozneje pa je kot kuhar z mednarodnimi izkušnjami in član francoske akademije spoznaval kulinariko sveta. Pred desetletjem je bil vodja slovenske odprave na svetovnem dogodku Kuharji brez meja za lačne otroke v Južni Afriki. Jožef Oseli je svoje bogate izkušnje strnil v avtobiografiji Uresničil sem sanje. Obsežna avtobiografija v sebi nosi tudi sporočilo, da bi za delo v gostinstvu navdušil mlade generacije. »To se mi zdi v času pomanjkanja kuharjev in natakarjev res pomembno«, je povedal Jožef Oseli. V pogovoru z Aljano Jocif pa je najprej razkril, da je sprva načrtoval zgolj eno knjigo.
Z današnjim dnem Slovenija končuje svoje drugo polletno predsedovanje Evropski uniji. Jutri bo predsedovanje Svetu EU prevzela francoska vlada. Med uspehe predsedovanja štejemo denimo uspešen zaključek več kot 20 zakonodajnih pogajanj z Evropskim parlamentom, prav tako vnovično krepitev razprave o širitveni politiki Unije, kjer pa pričakovano resnejšega vsebinskega napredka ni bilo.
Naklonjenost do lastne ali tuje države lahko izražamo na različne načine. Sara Terpin in Carlo Ghio to počneta skozi blog. Že skoraj 10 let namreč obiskujeta in to objavljata različne kotičke, vasi, mesta, znamenitosti, doživetja v naši državi na spletnem blogu Slovely.eu in to delita s svojimi bralci. Vendar pišeta v italijanskem jeziku. Našo državo želita namreč približati italijansko govorečemu prebivalstvu. A ustvarjalnost ne počiva. Lani sta s partnerjem posnela kratek dokumentarec GO-VID o tem, kako je bila med Italijo in Slovenijo zaradi korone ponovno vzpostavljena fizična meja. S Saro in Carlom se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Dr. Damjan Osredkar je nevrolog za otroke. Ko smo ga obiskali na Pediatrični kliniki, ni mogel skriti navdušenja nad napredno terapijo, ki je zdaj na voljo tudi v Sloveniji. Sprejel nas je z besedami: »Vidim, da se tudi v težkih časih med epidemijo na marsikaterem medicinskem področju odvijajo zelo dobre zgodbe!« Doktorju Osredkarju prikimavamo tudi na Prvem. Za današnji prednovoletni čas je kolega Iztok Konc je izbral tri dosežke slovenske medicinske stroke, ki nam v času, ko nas skrbi za slovenski zdravstveni sistem, upravičeno vlivajo upanje in optimizem. Foto: Radio Slovenija, Prvi
9. julija 2017 ste bralke in bralci MMC-ja lahko prebrali prvi popotniški zapis, imenovan 'Šef, jaz grem'. Skupno oseminpetdeset ponedeljkov ste lahko spremljali enoletno potovanje Jana Konečnika, takrat novinarja TV Slovenija, ki je za svojo izhodiščno destinacijo izbral Mehiko. Že takrat – kot pravi Jan – so bili odzivi izredno pozitivni. Zdaj je te zbral v knjižni obliki, imenovani tako kot popotniški blog 'Kje je Jan?', ter dodal še kakšen nov spomin, ki ni našel svojega mesta v spletnem blogu. Z njim se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Neveljaven email naslov