Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Samo vode spijemo več kot čaja, zato ne čudi, da je vplival tudi na tok zgodovine
Na Prvem je tokratno nedeljsko jutro zadišalo po čaju. Zakaj 15. december je svetovni dan čaja v opomin na izkoriščanje premnogih delavcev in kmetov na področju Azije, Afrike in Južne Amerike. Na Svetovnem socialnem forumu, največjem zborovanju aktivistov na svetu, so se leta 2004 odločili, da s svetovnim dnevom čaja opozorijo na problematiko nabiralcev čaja. Korporacije, ki trgujejo s čajem, nabiralce namreč še vedno nekaznovano izkoriščajo, poleg nizkih plač pa velik problem predstavlja otroška delovna sila in delo žensk, ki je cenjeno manj, kot moško.
Beseda zato v tokratnem nedeljskem jutru ni tekla o vrstah čaja ter o načinih priprave in pitja, temveč o tem, kako je čaj spreminjal svet. Z zgodovinarjem dr. Markom Prpičem smo se ozrli v zgodovino, jo prečesali in izpostavili dogodke, ki so tako ali drugače povezani s čajem. Glede na to, da samo vode spijemo več kot čaja, ne čudi, da gre za pijačo, ki je spreminjala svet.
“Čaj ni samo pijača. Zgodovinsko gledano je bil zdravilo, bil je denar, menjalno sredstvo. Bil je sredstvo za nadzor uporov. Bil je razlog za spopade na svetovni ravni, pripomogel je k zdravju ljudi. Se pravi, da je veliko pomembnejši v zgodovini človeštva, kot se zdi na prvi pogled.”
Kot pojansjuje dr. Prpič, je Anglija skozi zgodovino čaja vpletena v vrsto neprijetnih zgodovinskih dogodkov. Med največje bitke za čaj sodita obe opijski vojni med Anglijo in Kitajsko v 19. stoletju, vojni, ki sta dodobra premešali karte na takratnem političnem in trgovinskem zemljevidu sveta. Hong Kong takrat postane angleška kolonija.
“Evropa je imela zelo malo stvari, ki jih je lahko ponudila evropskemu trgu. Ko ji je začelo primanjkovati srebra, so Kitajcem ponudili opij. Zanj so zahtevali srebro in nato s srebrom kupovali čaj. To je prišlo tako daleč, da je Kitajska postala z opijem zasvojena. Kitajci so se zato uprli in prišlo je do dveh opijskih vojn, v katerih je bila Kitajski prizadejana največja kulturna škoda v zgodovini. Francozi in Angleži so namreč do temeljev požgali poletno rezidenco cesarjev zraven Pekinga, kjer je bilo več kot dvesto objektov, templjev, s katerimi so bili predstavljeni vsi deli Kitajske. Kitajci so bili ponižani. Po besedah umetnostnih zgodovinarjev nikjer na svetu nikoli ni bilo uničenaega toliko kulturnega bogastva kot prav tu. To naj bi še vedno grenilo odnose med Angleži in Kitajci.”
Kot razloži dr. Prpič, je trgovina s čajem spodbudila tudi nastanek prvih multinacionalk, kot je denimo Britanska vzhodnoindijska družba. Pospešila je razvoj ladjedelništva, privedla pa je tudi do Bostonske čajanke, ki je pomenila razkol med britansko matico in njenimi kolonijami v Novem svetu.
“Vzhodnoindijska družba, ki je začela izgubljati trg, je želela izpade dohodka nadomestiti z obdavčitvijo kolonij v t.i. Novem svetu. Po davku na papir in časopis ter prepovedi uvoza nekaerih dobrin so uvedli tudi davek na čaj, ki pa je izbil sodu dno. Napačna kolonialna politika je iz kolonij preveč črpala in jim premalo dala. Kolonije prav tako niso imele možnosti odločanja v parlamentu. Tudi to je pripeljalo do tega, da se je začel širši upor proti Londonu, kar je posledično privedlo do ameriške razlglasitve neodvisnosti.”
Čaj je, kot pojasnjuje dr. Marko Prpič, pripomogel tudi k zdravju ljudi in posledično k večji poroduktivnosti v času industrijske revolucije v Angliji:
“Ko je v 17. in 18. st. čaj prišel med ljudi, so ljudje mislili, da je zdravilen. A živeli so v velikih mestih in voda je bila zelo onesnažena. Trije ljudje od petih so imeli želodčne težave zaradi umazane vode. Ko so pričeli vodo za čaj kuhati, so pač uničili slabe stvari in so mislili, da je to učinek čaja. Ampak to je izboljšalo marsikaj. Matere so bile bolj zdrave, imele so zdravo mleko, dojenčki so imeli manj težav. Skratka, vse skupaj se je zavrtelo.”
4477 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Samo vode spijemo več kot čaja, zato ne čudi, da je vplival tudi na tok zgodovine
Na Prvem je tokratno nedeljsko jutro zadišalo po čaju. Zakaj 15. december je svetovni dan čaja v opomin na izkoriščanje premnogih delavcev in kmetov na področju Azije, Afrike in Južne Amerike. Na Svetovnem socialnem forumu, največjem zborovanju aktivistov na svetu, so se leta 2004 odločili, da s svetovnim dnevom čaja opozorijo na problematiko nabiralcev čaja. Korporacije, ki trgujejo s čajem, nabiralce namreč še vedno nekaznovano izkoriščajo, poleg nizkih plač pa velik problem predstavlja otroška delovna sila in delo žensk, ki je cenjeno manj, kot moško.
Beseda zato v tokratnem nedeljskem jutru ni tekla o vrstah čaja ter o načinih priprave in pitja, temveč o tem, kako je čaj spreminjal svet. Z zgodovinarjem dr. Markom Prpičem smo se ozrli v zgodovino, jo prečesali in izpostavili dogodke, ki so tako ali drugače povezani s čajem. Glede na to, da samo vode spijemo več kot čaja, ne čudi, da gre za pijačo, ki je spreminjala svet.
“Čaj ni samo pijača. Zgodovinsko gledano je bil zdravilo, bil je denar, menjalno sredstvo. Bil je sredstvo za nadzor uporov. Bil je razlog za spopade na svetovni ravni, pripomogel je k zdravju ljudi. Se pravi, da je veliko pomembnejši v zgodovini človeštva, kot se zdi na prvi pogled.”
Kot pojansjuje dr. Prpič, je Anglija skozi zgodovino čaja vpletena v vrsto neprijetnih zgodovinskih dogodkov. Med največje bitke za čaj sodita obe opijski vojni med Anglijo in Kitajsko v 19. stoletju, vojni, ki sta dodobra premešali karte na takratnem političnem in trgovinskem zemljevidu sveta. Hong Kong takrat postane angleška kolonija.
“Evropa je imela zelo malo stvari, ki jih je lahko ponudila evropskemu trgu. Ko ji je začelo primanjkovati srebra, so Kitajcem ponudili opij. Zanj so zahtevali srebro in nato s srebrom kupovali čaj. To je prišlo tako daleč, da je Kitajska postala z opijem zasvojena. Kitajci so se zato uprli in prišlo je do dveh opijskih vojn, v katerih je bila Kitajski prizadejana največja kulturna škoda v zgodovini. Francozi in Angleži so namreč do temeljev požgali poletno rezidenco cesarjev zraven Pekinga, kjer je bilo več kot dvesto objektov, templjev, s katerimi so bili predstavljeni vsi deli Kitajske. Kitajci so bili ponižani. Po besedah umetnostnih zgodovinarjev nikjer na svetu nikoli ni bilo uničenaega toliko kulturnega bogastva kot prav tu. To naj bi še vedno grenilo odnose med Angleži in Kitajci.”
Kot razloži dr. Prpič, je trgovina s čajem spodbudila tudi nastanek prvih multinacionalk, kot je denimo Britanska vzhodnoindijska družba. Pospešila je razvoj ladjedelništva, privedla pa je tudi do Bostonske čajanke, ki je pomenila razkol med britansko matico in njenimi kolonijami v Novem svetu.
“Vzhodnoindijska družba, ki je začela izgubljati trg, je želela izpade dohodka nadomestiti z obdavčitvijo kolonij v t.i. Novem svetu. Po davku na papir in časopis ter prepovedi uvoza nekaerih dobrin so uvedli tudi davek na čaj, ki pa je izbil sodu dno. Napačna kolonialna politika je iz kolonij preveč črpala in jim premalo dala. Kolonije prav tako niso imele možnosti odločanja v parlamentu. Tudi to je pripeljalo do tega, da se je začel širši upor proti Londonu, kar je posledično privedlo do ameriške razlglasitve neodvisnosti.”
Čaj je, kot pojasnjuje dr. Marko Prpič, pripomogel tudi k zdravju ljudi in posledično k večji poroduktivnosti v času industrijske revolucije v Angliji:
“Ko je v 17. in 18. st. čaj prišel med ljudi, so ljudje mislili, da je zdravilen. A živeli so v velikih mestih in voda je bila zelo onesnažena. Trije ljudje od petih so imeli želodčne težave zaradi umazane vode. Ko so pričeli vodo za čaj kuhati, so pač uničili slabe stvari in so mislili, da je to učinek čaja. Ampak to je izboljšalo marsikaj. Matere so bile bolj zdrave, imele so zdravo mleko, dojenčki so imeli manj težav. Skratka, vse skupaj se je zavrtelo.”
Leto dni po smrti Mahse Amini, ki je postala simbol upora proti zatiranju žensk v Iranu in povod za veliko vstajo, se razmere v Iranu slabšajo. Kljub večmesečnim protestom proti iranskim zakonom o obveznem zakrivanju žensk tamkajšnje oblasti stopnjujejo napade na človekove pravice žensk in deklet. Več o položaju žensk v Iranu v Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
V petek se začenja 18. kongres naše največje prostovoljske organizacije, ki nam jo lahko zavidajo tudi v tujini. Kongres je najvišji organ te organizacije za volitve, programske usmeritve in manifestacijo. Sestaja se vsakih pet let. Gasilska zveza Slovenije povezuje več kot 162.000 članic in članov v 1341 gasilskih društvih. Letošnji kongres, ki se je v Žalcu začel točno ob 16:30, je pomemben tudi zato, ker bo gasilska organizacija na njem izvolila tudi novo vodstvo. Zato smo poklicali predsednika Gasilske zveze Slovenije Janka Cerkvenika, ki je na tem kongresu tudi edini kandidat za predsednika GZS.
V ponedeljek smo v naših oglašanjih z Reke govorili tudi o rezultatih popisa prebivalstva na Hrvaškem. V desetih letih se je število opredeljenih Slovencev zmanjšalo za tretjino; z 10.500 na 7.700. V primerjavi z vpisanimi v volilni imenik pa se je njihovo število celo prepolovilo. Kako pa je s slovensko narodno skupnostjo na Madžarskem? Skoraj leto dni po popisu prebivalstva je tamkajšnji statistični urad objavil tudi podatke o številu pripadnikov narodnosti. 3965 madžarskih državljanov se je opredelilo za Slovence, kar je za tretjino več kot ob prejšnjem popisu, ki je bil leta 2011. Trud, ki so ga porabski rojaki vložili v obveščanje in osveščanje, se je obrestoval. Več pa v pogovoru Silve Eöry s predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Hólcem.
V Stockholmu je danes Švedska akademija razglasila letošnjega lavreata za literaturo. To je postal Jon Olav Fosse, štiriinšestdesetletni norveški pisatelj in dramatik, ki ga pri nas poznamo po romanu Melanholija v prevodu Jane Kocjan in treh dramah, uprizorjenih na slovenskih odrih. Eno izmed njih Noč poje pesmi svoje je prevedla Marija Zlatnar Moe, ki jo je k pogovoru povabil Aleksander Čobec. Foto:EPA
Brez učiteljic in učiteljev ni izobraževanja, ob današnjem svetovnem dnevu učiteljev opozarjajo slovenski predstavniki. Učiteljstvo je lep poklic, a vse težji in vse manj cenjen kar se kaže tudi v višini učiteljskih plač, zato se zanj odloča vse manj mladih, izobraževalne ustanove se soočajo s pomanjkanjem kadrov. S tem pa je ogrožena tudi kakovost izobraževanja pri nas, opozarjajo učitelji.
V prvem tednu oktobra vsako leto z zanimanjem pričakujemo razglasitev Nobelovih nagrad, tako so danes v Stockholmu razkrili še, kdo so letošnji prejemniki te najprestižnejše nagrade v znanosti za področje kemije. To so v Združenih državah delujoči znanstveniki Moungi Bawendi, Louis Brus in Aleksej Ekimov, ki bodo nagrado prejeli za prispevek na področju kvantnih pik.
Začetek novega študijskega leta uokvirjajo stare težave. Postelj v študentskih domovih je premalo, na obali bi denimo potrebovali okrog tisoč dodatnih postelj, v Ljubljani pa imajo trenutno 2250 vlog več kot postelj. Tudi tuji študenti so primorani iskati namestitev zunaj študentskih domov. Denimo v Mariboru v povprečju kar 200 tujih študentov ostane zunaj njih, saj lahko sprejmejo le do 15 odstotkov vseh. Svoj prostor zato študenti iščejo tudi na trgu, na trgu pa so najemniška stanovanja draga in pogosto v slabem stanju. Evi Lipovšek so težave opisali študentje, odgovore je iskala pri pristojnih. Foto: Pixabay
Na knjižne police prihaja tretji in sklepni roman Praznina kriminalistične trilogije novinarke in dolgoletne dopisnice Mojce Širok. Osrednje mesto dogajanja je tokrat njeno trenutno dopisniško mesto, Bruselj. Knjiga, podobno kot njeni predhodnici Pogodba in Evidenca, vzbuja veliko pozornosti.
Francoza Pierre Agostini, Anne L'Huillier in Madžar Ferencz Krausz so letošnji prejemniki Nobelove nagrade za fiziko. Nagrado so dobili za razvoj eksperimentalne metode, ki nam je odprla vpogled v superhitro dogajanje na ravni elektronov. Nina Slaček se je odpravila na Inštitut Jožef Štefan v Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo, kjer imajo napravo, ki je rezultat dela letošnjih nagrajencev. Kaj pomeni njihov prispevek za znanost, se je pozanimala pri vodji odseka za kompleksne snovi prof. Draganu Mihailoviću. Foto: Laboratorij za ultrahitro spektroskopijo na IJS s portreti letošnjih lavreatov
Luka Hvalc, Saška Rakef in Mojca Delač osvetljujejo zgodbo ddr. Evgena Bavčarja, pri katerem ima otok Capri posebno mesto. Zavili pa niso tja, pač pa v le nekaj minut vožnje oddaljen Anacapri. In če se prvi kiti s pregrešno dragimi trgovinami v čudovitih, ozkih, tlakovanih ulicah ter privablja številne turiste, tudi znane osebnosti, je drugi bolj umirjen, domač in preprost, a zato nič manj zanimiv. Lučaj od lokalne avtobusne postaje se nahaja Vila San Michelle, s katero upravlja Švedska in tako ohranja spomin, delo ter prizadevanja filozofa, ki je kraju vtisnil svoj pečat. In o katerem je bral tudi ddr. Bavčar. Pogovarjali so se s Kristino Kappelin, direktorico Vile San Michelle in švedsko častno konzulko v Italiji.
Gosta pogovora sta dr. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki predstavi ugotovitve najnovejše raziskave o politični participaciji Slovencev na Hrvaškem, in Vasja Simonič, predsednik sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije, ki ima bogate izkušnje. Letos je namreč na mestu vodje sveta začel že tretji mandat. Raziskava ni pokazala spodbudne slike. Kakšna je dejanska moč manjšinskih svetov? Imajo lahko vpliv na delovanje lokalnih in županijskih oblasti, ali gre zgolj za mrtve črke zapisane v hrvaški manjšinski zakonodaji?
Mestna knjižnica Ljubljana in Gradska knjižnica Rijeka odlično sodelujeta. Kot je povedala Vesna Trobec iz MKLJ, te dobre odnose, ki so postali že zares prijateljski, gojijo od leta 2018. Več o tem, kako je potekala predaja bibliobusa in kako negujejo kulturne vezi, lahko slišite v pogovoru z Andrejo Silić Švonja, višje knjižničarke v Gradski knjižnici Rijeka. Z njo se poleg povezovanja in spodbujanja bralne pismenosti, pogovarjamo tudi o digitalizaciji, zelenih knjižnicah, pa seveda tudi o njenih slovenskih koreninah in prvi slovenski knjigi, ki jo je sama prebrala. Priporočamo v posluh! Foto: Mojca Delač
Otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Capri predstavlja tudi povod za razmisleke dr. Evgena Bavčarja o slepoti in zaslepljenosti, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o položaju slepih skozi čas … Luka Hvalc otok Capri, ki je ptičje svetišče, predstavlja z nekoliko drugačnega vidika. Na otoku je bil posnet tudi del radijskega dokumentarca o Evgenu Bavčarju Potovanje na robu noči.
Vitomir Vitaz je pri Slovenskem domu KPD Bazovica aktiven že vrsto desetletij, in to v različnih vlogah. Spomni se tudi Zore Ausec, ki je leta 1947 ustanovila društvo in s svojo zagnanostjo in prebojnimi idejami poskrbela, da je zaživelo in se razvilo na številnih področjih, čeprav je morda takrat morda vsi niso najbolj razumeli. Zora Ausec je bila prosvetna delavka, dolgoletna predsednica in potem tudi častna predsednica društva. Vitomir Vitaz nam pripoveduje o njej in njenem doprinosu, hkrati pa tudi o svoji poti sobivanja z društvom. Z njim se pogovarja Mojca Delač.
V kulturno prosvetnem društvu delujejo različne skupine, ki povezujejo slovenske rojake in hrvaške prijatelje vseh generacij. Slovenski dom je mnogim pravi dom. Tako je že vse od ustanovitve društva in selitve v čudovito vilo, ki jo je Josip Gorup, eden najbogatejših rojakov, zgradil za svojega sina Milana Gorupa. Kaj vse se dogaja v društvu, kako je bilo nekoč in kaj so največji izzivi? O tem tudi z nekdanjim predsednikom društva Zvonimirom Stipetićem in s tajnico Sandro Grudenić, ki je med drugim zadolžena za mlade rojake. Vse več jih počitniške dni preživlja na delavnicah, ki so jih poimenovali Poletje v Bazovici. Letos jih je bilo v treh tednih, navdušeno pove, več kot 50. Kako jih spodbuditi, da se bodo vračali v društvo, ko bodo starejši? Foto: Slovenski dom Bazovica
V soboto, 30.9., in v nedeljo, 1.10., potekajo brezplačni dogodki ob Evropskem dnevu opazovanja ptic, ki ga organizira Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. O selitvah ptic in njihovi ogroženosti v pogovoru s Tilnom Basletom. Na fotografiji siva gos, foto: Matevž Škalič
Dr. Miha Kos je direktor Hiše eksperimentov, koordinator Noči raziskovalcev (www.nocmoc.eu) in ambasador letošnjega Tedna otroka, ki se bo začel v ponedeljek, 2.oktobra.
Z nekaterimi dogodki in okroglimi mizami se je že danes in v preteklih dneh dajalo zagon dogodkom, ki bodo jutri številne kraje po Sloveniji obarvali povsem raziskovalno. Noč raziskovalcev, ki se bo v petek začela že v dopoldanskih urah in trajala vse tja do polnoči, bo obiskala 24 krajev po Sloveniji. Polna bo dogodkov, predstavitev, delavnic, pogovorov pa tudi zabave in koncertov.
V ponedeljek se začenja novo študijsko leto. Novinar Rene Markič je zato pred mikrofon povabil rektorja Univerze v Ljubljani Gregorja Majdiča. Govorila sta o načrtih univerze za prihajajoče študijsko leto, o vse večjem manku kadra tudi v akademskih vodah, pa tudi o prenizkih financah, ki jih Univerza v Ljubljani kot tretja največja zaposlovalka v Sloveniji prejema od države. Rektor Majdič je med drugim dejal, da se boji, da je znanje v sodobni družbi vse manj cenjena vrednota. Več pa v pogovoru.
V Državnem zboru je bila brez glasu proti sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2023 – 2030. Gre za krovni strateški dokument, pripravljen v sodelovanju s stroko in civilno družbo, ki naslavlja področje enakosti žensk in moških. Tita Mayer se je o problemu neenakosti spolov v Sloveniji in o tem kaj prinaša nedavno sprejeta resolucija pogovarjala z vodjo sektorja za enake možnosti pri MDDSZ Heleno Valas in podpredsednico Ženskega lobija Slovenije Tonjo Jerele.
Neveljaven email naslov