Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4477 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Kot lahko vidimo se Evropa z počasnim umirjanjem širjenja bolezni Covid 19 prav tako počasi in postopno loteva rahljanja nekaterih najbolj strogih ukrepov, sprejetih ob izbuhu pred dobrim mesecem. Intenzivnost je sicer različna od države do države. Tudi v Sloveniji je vlada omilila ali napovedala odpravo nekaterih omejitev, včeraj so spet zaživele posamezne storitvene dejavnosti, odprtje drugih je napovedano za po prvem maju. Medtem poštne, bančne, zavarovalniške, upravno-administrativne in podobne dejavnosti sicer delujejo ves ta čas, vendar v zelo omejenem obsegu, nekatere poslovalnice sploh ne. Tiste, ki so odprte, delajo krajši čas, opravljajo le najnujnejše storitve, sicer pa večinoma brezkontaktno, prek spleta. Te dni nas je poklical poslušalec in povedal, da ima težavo, za katero ne ve, kako naj jo razreši. Dobil je pomembno priporočeno pisemsko pošiljko. Poštar mu je pustil obvestilo, da jo lahko dvigne v bližnji poštni poslovalnici, ki pa dela od 9-ih do 15-ih, ko je on v službi, ki je ne more zapustiti, niti ne more dobiti dopusta. Prav tako nima nikogar, ki bi ga lahko poslal, da mu pošiljko dvigne. Je pa v njej pomemben dokument, ki ga nujno potrebuje…. Preverili smo, kako poteka poslovanje omenjenih institucij v teh razmerah, kako so se ljudje prilagodili novemu načinu dela, kakšne so še vedno težave in ali morda načrtujejo kakršnekoli spremembe v svojem delu, da bi – seveda ob upoštevanju vseh zaščitnih ukrepov in omejitev, ki iz tega izhajajo – državljanom vendarle vsaj nekoliko olajšale poslovanje z njimi. Več Drago Balažič in Marko Rozman.
Na spletu, predvsem v družabnih medijih, se v zadnjih tednih pojavlja vprašanje, zakaj plačujemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, če nam je bila poldrugi mesec velika večina zdravstvenih storitev nedosegljiva. Ljudje imajo različne predloge, od začasne zamrznitve tega zavarovanja, do znižanja premije ali vračanja vplačanih premij za čas, ko je slovensko zdravstvo opravljalo le najbolj nujne storitve in storitve, povezane z epidemijo novega koronavirusa. Prav tako bi sredstva v tem času zelo prav prišla javni zdravstveni blagajni, ki bo imela zaradi številnih bolniških odsotnosti, testiranj in oskrbe covid-bolnikov precej višje stroške. Kako te predloge komentirajo v Slovenskem zavarovalnem združenju, pojasnjuje direktorica mag. Maja Krumberger.
Urgenca Splošne bolnišnice Jesenice je bila v času epidemije zaradi ukrepov in omejevanja gibanja manj obremenjena, zdravniki obravnavajo manj poškodb, več pa je bilo težjih primerov. Nekateri pacienti so se morda tudi zaradi razmer prepozno odločili za obisk pri zdravniku. Od 13. marca do 15. aprila letos jo je obiskalo tisoč 600 pacientov, kar je polovico manj kot v primerljivem lanskem obdobju. V zadnjih dneh pa se število obiskov postopno zvišuje. Vodja jeseniškega urgentnega centra dr. Robert Carotta v pogovoru z Aljano Jocif ugotavlja, da statistični kazalniki potrjujejo manjši obisk pacientov med epidemijo.
Medtem ko je drugi sklop vladnih ukrepov v zaključni fazi, vseh sedem sindikalnih central vnovič poziva vlado naj jih vključi v pripravo ter vzpostavi socialni dialog z delovanjem Ekonomsko socialnega sveta. Po srečanju s predsednikom vlade v začetku meseca nam je bilo obljubljeno, da bomo socialni partnerji povabljeni v pripravo novega paketa razlagajo sindikati. Izostanku socialnega dialoga v prvem paketu je po besedah vlade namreč botrovala hitrost priprave – a sindikati so znova razočarani.
Sara Svensson je v Ljubljani dokončala študij muzikologije, potem pa se je predala oboi in odšla na študij v Gradec in nato še je v Göteborg. V Göteborgu zdaj tudi živi in ustvarja. Posveča se predvsem interpretiranju sodobne glasbe in je članica ansambla Mimitabu. Poleg komorne glasbe aktivno sodeluje v različnih orkestrih in poučuje oboo. Pogovor s Saro Svensson je tekel o trenutnih razmerah na Švedskem, o koncertnem dogajanju in ukrepih švedskega Ministrstva za šport in kulturo.
Zakon o medijih je bil sprejet leta 2001, kasneje je bil nekajkrat dopolnjen, poskus celovite prenove pred desetimi leti pa ni uspel. Ko je nastopila nova vlada, je predlog, ki naj bi posodobil zastareli medijski zakon, na ministrstvu za kulturo pa je nastajal eno leto, obstal tik pred začetkom zakonodajnega postopka. Z ministrstva za kulturo so na naše vprašanje, kaj se bo dogajalo z medijsko zakonodajo, tudi z že napisanim predlogom novele Zakona o medijih, odgovorili, da je predlog novele »v zaključni fazi priprave«. To je zaenkrat vse, kar nam je uspelo izvedeti. Spremembe zakona o medijih, ki jih je v novelo zajela prejšnja ekipa ministrstva, so bile strokovno pripravljene in široko usklajene, je povedala nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za kulturo dr. Tanja Kerševan Smokvina, sicer strokovnjakinja za medijske politike. Poklicala jo je Tatjana Pirc.
Jutranji pogovor z Jankom Petrovcem, dopisnikom iz Rima.
Krizo epidemije novega koronavirusa zaradi zaprtega letališča in prizemljenih potniških letal vse bolj čuti tudi Fraport Slovenija. V družbi, kjer nemoteno poteka gradnja novega, več kot 20 milijonov evrov vrednega potniškega terminala, naložbe in ostalih stroškov zaradi ustavljenega letalskega potniškega prometa sami ne bodo zmogli. Zato premostitveno računajo tudi na pomoč države. O negotovih razmerah se je Aljana Jocif pogovarjala s poslovodnim direktorjem Fraport Slovenija, Zmagom Skobirjem.
Na Univerzi v Ljubljani po mesecu dni študija na daljavo ugotavljajo, da visokošolski učitelji izvajajo od 80 do 85 odstotkov študijskih dejavnosti. V obdobju karantene je približno njenih 120 študentov uspešno zagovarjalo zaključno delo, diplomsko ali magistrsko delo, tudi doktorsko disertacijo.
Epidemija koronavirusa je korenito spremenila naša življenja. V mnogih državah so oblasti zapovedale samoosamitev in strogo karanteno, kar je prineslo radikalno okrnitev družbenih in socialnih stikov. Ljudje se ne moremo več družiti, koncerti, predstave in ostale družabno kulturne prireditve so prepovedane. Javni prostori, kot so ulice, trgi, otroška igrišča, nabrežja, tudi mnogi parki so prazni. Zato morda ne preseneča, da so prav posebno vlogo v teh časih osamljenosti prevzeli balkoni. Več Martina Černe.
Slovenska ultramaratonska kolesarka Bernarda Jurič je članica ekipe 50 ultramaratonskih kolesarjev, ki bodo do 8. maja virtualno ali dejansko dva in pol krat obkrožili ekvator in ob tem zbirali prostovoljne prispevke za organizacijo Zdravniki brez meja. Z Bernardo Jurič se je pogovarjala Cirila Štuber.
Pred 51 leti, ravno na današnji dan, se je začelo organizirano delovanje Zveze paraplegikov Slovenije, ki se je v začetku imenovala Sekcija paraplegikov in tetraplegikov Slovenije. Danes Zvezo sestavlja devet pokrajinskih društev s 1070 člani. Zveza izvaja posebne socialne programe ter dejavnost osebne asistence, prav tako pa tudi aktivno sodeluje pri oblikovanju invalidskega varstva na državni ravni. Ob tej obletnici je Petra Medved pred mikrofon povabila predsednika Zveze paraplegikov Slovenije Daneta Kastelica, ki je med drugim opozoril tudi na nekatere težave, s katerimi se spopadajo paraplegiki in tetraplegiki v vsakdanjem življenju.
Velikonočni prazniki so bili v turizmu barometer, ki je kazal, v katero smer bo šla turistična sezona. Letos ni tako, neznank je tudi glede prihodnosti te panoge veliko. Med glavne slovenske turistične destinacije sodita Ljubljana in Postojnska jama, ki bosta zaradi epidemije novega koronavirusa in posledic le-te utrpeli veliko škodo. O tej in o načrtih a prihodnost smo govorili z Marjanom Batageljem, prvim možem Postojnske jame, in mag. Petro Stušek, direktorico JZ Turizem Ljubljana.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ker smo ljudje socialna bitja nam je vzpostavljanje in vzdrževanje socialnih vezi pomembno. Po več tednih dela od doma dnevi postajajo enaki dnevu. Rutina pri delu od doma je nujna, sicer se meje med zasebnim in poklicnim življenjem popolnoma zabrišejo. Pomanjkanje socialnih spodbud je ena glavnih skrbi posameznikov, ki delajo na daljavo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Čeprav gre za tradicionalno sladico nam potica z različnimi nadevi in tehnikami odpira številne ustvarjalne možnosti. Najbolj zahtevne pa so stare tehnike od denimo Vodnikovega zvijanja do Kozjanske mlinčevke, ki so jo pekli iz krhkih oblatov in svinjske masti, nam je povedal Boštjan Bezgovšek, sicer učitelj kuharstva na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje in strokovni član komisije na festivalu potic v Preboldu, ki ima najdaljšo 16-letno tradicijo med tovrstnimi festivali. Zaradi epidemije ga letos razumljivo niso pripravili, je pa vonj po poticah napolnil domove.
V dneh, ko v Sloveniji primanjkuje zaščitnih sredstev, je prav gotovo dobrodošla vsaka pobuda, v sklopu katere jih številni prostovoljci pomagajo izdelovati. S svojim znanjem pomagajo tudi člani Društva elektronikov Slovenije, ki s pomočjo 3D tiskalnikov izdelujejo ščitnike za obraz oziroma vizirje, ki pridejo še kako prav zdravstvenemu osebju. Do sedaj so jih natisnili več kot 1.000, vendar je povpraševanje po njih neprimerno večje. Sabrina Mulec se je pogovarjala s koordinatorjem akcije Darkom Volkom.
Zaposleni v Covid ambulati celjskega urgentnega centra in Zdravstvenega doma Laško bodo danes dobili drugačno malico kot so je vajeni. Hrano zanje že kuha chef Marko Pavčnik, sicer poznan po visoki kulinariki na gradu v Laškem. Gre za poseben izziv, pred katerega so ga postavili njegovi kuharski kolegi, ki so ga preko Facebooka nominirali, da postane prostovoljec in poskrbi za tiste, ki so v času epidemije na delu še posebej izpostavljeni. Pavčnik pa je naši novinarki Metki Pirc povedal, da se je z veseljem odzval, saj gre za dober namen.
Med zdravniki, ki jih je epidemija novega koronavirusa postavila pred števine nove izzive, je tudi direktor Zdravstvenega doma v Tržiču dr. Iztok Tomazin. Ob delu v dežurni ambulanti se zdaj ukvarja tudi s tem, kje bo za svoje kolegice in kolege dobil ustrezno zaščitno opremo. Iskanje zaščitne opreme nam dela preglavice, pravi dr. Tomazin, smo pa večkrat tudi prijetno presenečeni. Več pa v pogovoru, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: Iztok Tomazin
Neveljaven email naslov