Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4477 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Z malo ironije lahko rečemo, da se vse prej kot uresničujejo pričakovanja koalicijskih partnerjev o neodpiranju ideoloških tem v tej vladni ekipi in želje, da to ne bo vlada ene stranke.
Urad vlade za komuniciranje je v depeši, ki je bila odziv na kritike Sveta Evrope na pritiske aktualne vlade na slovenske medije, izpostavili, da številni slovenski mediji izhajajo iz komunističnega režima, da se zaradi vpliva nekdanjih struktur novi mediji niso ustanavljali ter zapravljivost RTV Slovenija z denarjem ljudi, ki plačujejo naročnino.
Pred nami so velikonočni prazniki, ki jih običajno preživljamo skupaj z družino, sorodniki, tokrat mora biti drugače. Posebej zdravstveni delavci pozivajo, da se strogo držimo vseh zaščitnih ukrepov, da se ne družimo, saj bomo le tako omogočili zdravstvu, da bo lahko v času epidemije še naprej poskrbelo za vse najbolj ogrožene bolnike. Ker pa v tem času, ko se številni pregledi in zdravstvene storitve ne izvajajo, zdravniki opozarjajo, da lahko nastane večja škoda na zdravju pri številnih bolnikih kot pa zaradi same epidemije. Zato se v zdravstvu že pripravljajo na sprostitev nekaterih dejavnosti, o tem se je Helena lovinčič pogovarjala z generalnim direktorjem ljubljanskega kliničnega centra.
V kranjskem zdravstvenem domu deluje vstopna točka, covid ambulanta, kjer sprejemajo paciente s sumom morebitne okužbe z novim koronavirusom. Ambulanto po predhodnem napotilu izbranega zdravnika obišče od 40 do 60 pacientov na dan, pacientom pa odvzamejo 20 do 30 brisov . Delu v covid ambulanti so morali prilagoditi tudi delo v ostalih družinskih ambulantah. »Zdravniki in ostalo osebje so zdravi, tako da delo kljub epidemiji teče nemoteno«, kar je za zdaj spodbudno, je Aljani Jocif povedal vodja covid ambulante, zdravnik Luka Kristanc ter predstavil organizacijo in prilagoditve.
Društvo Heraldica Slovenica je izdalo pobudo, da zdravstveni delavci, ki v teh tednih bijejo boj z virusom, dobijo še svojo simbolno upodobitev z zastavo. Ki je bila dobro sprejeta po celem svetu, predstavlja simbolični prikaz upanja na zmago zdravstva nad epidemijo covid-19. Aleksander Hribovšek, predsednik Heraldica Slovenica je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je oddelek za infekcijske bolezni in vročinska stanja Splošne bolnišnice Celje, ki se je v teh dneh preimenoval v COVID oddelek, zastavo že prevzel in izobesil.
150 delodajalcev v invalidskih podjetjih zaposluje približno 12.000 delavcev, od tega več kot polovico težjih invalidov. 65 delodajalcev v zaposlitvenih centrih pa zaposluje približno 1000 ljudi, od tega skoraj tri četrtine najtežjih invalidov. Zaposleni v invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrih pa so v bistveno drugačnem položaju od drugih, saj je življenje invalidov ob okužbi bolj ogroženo od ostale populacije. S kakšnimi težavami se invalidska podjetja srečujejo med epidemijo na trgu dela in kaj jim bo prinesel Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID -19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, pa v prispevku Petre Medved.
Samozaposleni starši, ki delajo za skrajšani delovni čas so se, v času koronavirusa, tako kot mnoge druge ranljive družbene skupine, znašli v velikih stiskah, ki se iz dneva v dan povečujejo. Vlada sicer obljublja, da bo v drugem paketu pomoči poskrbljeno tudi zanje, do takrat pa se bodo mnogi med njimi morali zanašati na pomoč humanitarnih organizacij.
Finančni ministri držav z evrom razpravljajo o možnosti uvedbe skupnih dolžniških instrumentov. Slovenija je v krogu držav, ki pozivajo k uvedbi korona obveznic. Nemčija, Avstrija in Nizozemska nasprotujejo ali izražajo pomisleke. »Ta trenutek je za EU in evrsko območje izjemno pomemben,« pravi nekdanji finančni minister Dušan Mramor. Na kocki je obstoj Unije in evrskega območja, kot ju poznamo.
Pandemija novega koronavirusa je spremenila svet, spreminja tudi vedenje ljudi, njihov način življenja in njihove medsebojne odnose. Vse našteto pa je bilo vedno predmet preučevanja antropologov in etnologov. Zato ne čudi, da so ti tudi v obdobju epidemije in karantene zelo aktivni, opisujejo in dokumentirajo svet okoli sebe, razmišljajo v spletnih dnevnikih in blogih. Prav tako so k zbiranju gradiva, ki bo neke vrste dokument časa, ki ga zdaj živimo, povabile številne institucije, muzeji, društva … Andreja Čokl je zbrala nekaj primerov in povabil.
Številne manjše kmetije, ki so svoje pridelke prodajale neposredno svojim kupcem, imajo od razglasitve epidemije koronavirusa povečano prodajo vrtnin in zelenjave, pa tudi mlečnih in drugih izdelkov. Obenem pa rejci goveda in prašičev, ter zadruge, ki so glavni odkupovalec klavne živine poročajo o vse večjih stiskah zaradi zastoja prodaje v slovenske klavnice. Te odkupujejo zelo malo od slovenskih ponudnikov mesa in po nizkih cenah. Če država ne bo zagotovila odkupa za blagovne rezerve in prepovedala uvoza mesa iz drugih držav, bodo kmetje krčili svoje črede, kar pa dolgoročno ne prispeva k nacionalni prehranski varnosti. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
S Hiosa se javlja Karmen Švegl.
Jurij Souček, slovenski dramski igralec, ki 5. aprila praznuje 91. rojstni dan, je najbolj znan kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom, kot sta Pipi in Melkijad, Palček Smuk, Flip v Čebelici Maji in Miškolin. Ravno njegov značilen glas je tisti, po katerem ga poznajo številni.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Aziji, so vsaj ponekod koronavirus že premagali, a ostajajo previdni, saj še vedno beležijo nove okužbe in se bojijo tudi morebitnega novega izbruha. Da bi premagali virsu, so se odločili za zelo različne pristope. Na Japoskem denimo testirajo malo, V Južni Koreji obratno, stavijo na množično testiranje. Obema država pa je skupno, da javno življenje nikoli ni povsem obstalo. Odpri ostajajo celo znameniti karaoke bari. Karmen Švegl.
V času korona virusa se večajo in poglabljajo tudi osebne stiske žrtev nasilja v družini. Nevladne organizacije iz tujine poročajo o porastu števila žensk in otrok žrtev družinskega nasilja, saj tudi zaradi prisilne izolacije od širših socialnih stikov, konflikti znotraj partnerstev in družin naraščajo, žrtve pa nimajo možnosti umika od povzročitelja nasilja. Preverili smo s kakšnimi težavami se v teh dneh soočajo žrtve nasilja pri nas in kje ter na kakšen način lahko poiščejo pomoč. Več v prispevku Martina Černe.
Država v teh dneh išče nove centre za karantene, kamor bi nastanili slovenske državljane, ki se zaradi epidemije vračajo nazaj v domovino. Velik logistični izziv pa predstavlja tudi nastanitev zdravstvenih delavcev, ki so v času epidemije najbolj izpostavljeni rizičnim razmeram. Poleg nekaterih dogovorov z določenimi hostli in hoteli, se najdejo tudi posamezniki, ki oddajajo svoja stanovanja brezplačno. Z enim izmed njih se je pogovarjal Marko Rozman.
Družbena omrežja polnijo doma pečeni sveži hlebci kruha, peka je v času epidemije postala nov hobi Slovencev. Da lahko dišeč in okusen domač kruh spečete tudi brez kvasa, ki ga prav zdaj po trgovinah primanjkuje, dokazuje Korošica Anita Šumer. Pred osmimi leti je obudila staro tehniko peke kruha z droži, njeno knjigo o peki z drožmi so na Kitajskem razglasili za najboljšo knjigo o kruhu na svetu. Za droži je navdušila že na tisoče ljubiteljev kruha doma in po svetu, v času epidemije pa njene skupine in profili na družbenih omrežjih rastejo z izjemno hitrostjo – samo na Facebooku se ji je na novo pridružilo 3000 članov. Naši novinarki Metki Pirc je zaupala, kako izdelati droži in razkrila najpogostejše napake začetnikov.
V času koronavirusne bolezni se moramo zavedati, da veliko delavcev svoje delo opravlja v neposrednem stiku z uporabniki. To so tudi osebni asistenti, ki zagotavljajo osebno asistenco najtežjim invalidom. Ali se osebna asistenca nemoteno zagotavlja uporabnikom in s kakšnimi težavami se srečujejo tako organizacije, ki zagotavljajo storitve osebne asistence, pa v prispevku Petre Medved.
Neveljaven email naslov