Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
4477 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost. To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar smo popoldanski program 21. marca posvetili poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva in razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu. Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, smo preverjali v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Pred naš mikrofon jo je povabil Goran Dekleva.
foto: naslovnica Pesmi štirih (Goran Dekleva)
Ob svetovnem dnevu poezije skušamo natančneje določiti mesto, ki ga na pobočju slovenskega Parnasa zavzemajo Kovič, Menart, Pavček in Zlobec
Leta 1999 je UNESCO razglasil 21. marec – sicer prvi dan pomladi na severni hemisferi – za svetovni dan poezije. To so pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo storili v prepričanju, da je prav pesniška umetnost tista, ki razkriva, da prav vsi ljudje – ne glede na to, na kateri celini živimo, v katerega boga verjamemo ali koliko imamo pod palcem – delimo ista občutja in si zastavljamo ista vprašanja o skrivnostih bivanja. Prav ob letošnjem svetovnem dnevu poezije pa je UNESCO-va generalna direktorica Audrey Azoulay v posebni izjavi še zapisala, da se skoraj nič ne more meriti z močjo dobro napisane pesmi, ko iščemo načine, kako povezati sicer močno heterogeno človeštvo v eno samo skupnost.
To prepričanje delimo tudi na Prvem, spričo česar nedeljski popoldanski program posvečamo poeziji. Za rdečo nit pa smo si izbrali pomladansko intonirane pesmi štirih priljubljenih, malodane ponarodelih pesnikov, ki so v težkih letih po drugi svetovni vojni pomagali preobrniti razvojni lok sodobnega slovenskega pesništva, razjasniti njegov dotlej nekoliko mrki obraz. Tu seveda govorimo o Kajetanu Koviču, Janezu Menartu, Tonetu Pavčku in Cirilu Zlobcu.
Kakšno mesto na pobočju slovenskega Parnasa torej pripada avtorjem legendarne zbirke Pesmi štirih? V čem so si pravzaprav podobni in kako se njihove poetike med seboj vendarle tudi razlikujejo ter kakšen je njihov odnos do narave, preverjamo v pogovoru z vrhunsko poznavalko povojnega slovenskega pesništva, literarno zgodovinarko, dr. Ireno Novak Popov. Za dobro mero pa vam v branje v kronološkem redu od najstarejše do nanovejše ponujamo še štiri njihove izvrstne pesmi, vse po vrsti motivno-tematsko povezane s pomladjo.
Janez Menart: SVITANICA
Sivkasto nebo,
z vzhoda mlečni sij;
majska noč; topló,
ura blizu tri.
Prej sem bil še tam,
zdajle hodim tod.
Preden vstane dan
bom nekje drugod.
Bledih zvezd sijaj,
cesta brez luči ...
Vendar grem. Le kaj
vodi me v temi?
Mar nagon duhá,
ali zakon cest,
ali skrita sla,
ali pesem zvezd?
Res je le: nebo,
z vzhoda mlečni sij,
majska noč, topló,
ura blizu tri.
(Prva jesen, 1955)
Ciril Zlobec: KOT BELI PELIKANOV VRAT
Dražljivi mir pomladi se naselil
je v mlado brst in v tvoje sanje,
v bridkosti sklonjene nad staro rano
kot beli pelikanov vrat.
Spomini, mehkokrile lastovice,
v veselih vračajo se jatah
iz krajev, kjer njih krilom moč je dahnil
tvoj prvič potešêni smeh.
Molče pregnana ali zablodela
v te jate radostnih selivk,
zdaj z njimi vrača se ljubezen moja,
ne trudna, trdna od poti.
In čaka, kdaj svoj beli vrat zravnale
v pričakovanju bodo tvoje sanje,
da v rani, ki nekoč jo je odprla,
za vselej si pripne svoj dom.
(Najina oaza, 1964)
Tone Pavček: SPOMLADANSKA PIJANOST
Spet hodi veter pomladanski z mano
po pločnikih in jezen sili stran
z asfaltne treznosti nazaj v pijanost
akacij, brez in bukev in platan,
med regrat, redkvice, radič, med rožno
razkošje brstov zelenečih trt,
ko vse je v vse odprto in vse možno
in pred življenjem se umika smrt.
In spet strmim, kako neznaten hrošček
sesá samoumevno listu sok,
kako na oljkah tudi polsuh košček
hosana vzklika, in spet prste rok
ščemeča sla po božanju mravljinči,
da smejem se kot razuzdani Pan,
ko gre naproti mi, da me izniči
kot jedra ženska ta pomladni dan.
(Temna zarja, 1996)
Kajetan Kovič: APRIL
Ko Bog počival je po dneh stvarjenja
in po storjenem se razgledoval,
je bil njegov pogled poln zadoščenja
uprt v drevo, človeka in žival.
Stvari so se učile zgodnje rabe.
Neuk oblak je jadral čez nebo,
ves nov in hkrati kot bi iz pozabe
nekoč že viden vračal se v oko.
Pod jablan žametnimi baldahini
je prvi par imel svoj domicil.
Nad njima risale so se v modrini
temne vijuge lastovičjih kril
in po svileni travnati blazini
so tekli zajci svetli kot april.
(Vse poti so, 2009)
Tjaž Nemanič in Tadeja Milivojevič Nemanič imata štiri otroke. Najbolj pomemeben je po njunem mnenju pogovor.
Peter Zupanc po rodu s Polzele, zadnjih 10 let pa živi na Kitajskem, je eden od tistih Slovencev, ki je moral najdlje do zdaj preživeti v karanteni. Soočil se je s strogimi ukrepi, s katerimi so na Kitajskem omejili pojav korona virusa, vsak njegov korak pa je tako kot pri drugih Kitajcih, skrbno nadzorovan tudi s pomočjo aplikacije na telefonu. Čeprav se zdi, da imamo v Sloveniji stroge ukrepe, on celo meni, da ukrepamo prepočasi.
Tudi pogled v oddaljeno zgodovino glasbe kaže, da je bila glasba v tesnem odnosu z epidemijami. Sara Zupančič je muzikologinja, ki se s svojim muzikološkim znanjem preživlja na trgu dela v Italiji, kjer ne poznajo statusa samozaposlenega v kulturi. Ker je narava njenega dela, da dela od doma, ji trenutne izredne razmere pomenijo svojevrsten delovni in raziskovalni izziv. Več Sara Zupančič v pogovoru s Simono Moličnik.
Zaradi koronavirusne bolezni se moramo izogibati bližnjim stikom z ljudmi. Kako se ob varnostnih ukrepih sporazumevati z gluhoslepimi in jim prenesti vse informacije o tej bolezni, glede na to, da sporazumevanje z njimi temelji na dotiku, smo vprašali doktorico Simono Gerenčer Pegan, sekretarko in strokovno vodjo združenja gluhoslepih Slovenije Dlan. Novinarki Petri Medved je povedala, da kljub taki komunikaciji upoštevajo vsa navodila in si prizadevajo, da bi tem ljudem, ki po večini živijo v osami, omogočili najnujnejšo pomoč, ki jo potrebujejo, spodbujajo pa jih tudi, naj kakovostno preživijo obdobje, ko so doma.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji deluje Klicni center za koronavirus. Na brezplačni telefonski številki 080 14 04 študenti medicine odgovarjajo na vsa vprašanja povezana z epidemijo. »Dobra informacija je v tem trenutku najpomembnejša,« pravi infektologinja Mojca Matičič, ki bdi nad delovanjem klicnega centra. Podrobneje pa v pogovoru, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Da bi preprečili širjenje okužbe z novim koronavirusom, so zaprli svoja vrata tudi varstveno delovni centri po državi. Ljudi z motnjo v duševnem razvoju je bilo zato potrebno na njim razumljiv način seznaniti, kaj pomeni koronavirusna bolezen, je povedala direktorica Zveze Sožitje Mateja De Reya. V pogovoru z novinarko Petro Medved je opozorila tudi na težave, ki bi se lahko pojavile v tem času - med drugim je bilo v VDC poskrbljeno tudi za topel obrok za te ljudi, veliko od teh ljudi ga namreč nima doma in se vprašala, kako bo poskrbljeno za te ljudi, če zbolijo njihovi starši ali skrbniki.
Zaradi zapletov, ki so se pojavili z epidemijo novega koronavirusa, k odgovornemu ravnanju pozivajo tudi v Planinski zvezi Slovenije. V teh dneh tako zaradi nemotenega dela zdravstvenega osebja odsvetujejo obisk visokogorja in vseh s tem povezanih aktivnosti, ki bi lahko pripeljale do nesreče. Kako naj obiskovalci sredogorja in visokogorja ravnajo odgovorno je Alešu Ogrinu pojasnil generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko.
»Zdaj se splača stisniti zobe,« pravi infektolog Andrej Trampuž, ki v največji evropski bolnišnici – berlinski Charite [Šarité] – vodi oddelek za okužbe. Opozarja, naj ne popuščamo in naj se v prihajajočih dnevih in tednih tednih držimo sprejetih ukrepov. Kakšna je napoved dr. Trampuža glede poteka in trajanja epidemije? Kako dolgo bo novi koronavirus vztrajal med nami? In kako bodo nanj vplivale višje temperature, ki se nam obetajo? Foto: geralt/ pixabay
Gospodarstvo že močno čuti posledice širjenja novega virusa v Sloveniji in svetu. A najhujše šele prihaja. V teh razmerah bi morala država vskočiti z vsemi topovi. To pomeni, da bi morala podjetjem in zaposlenim pomagati v kar največji meri. Tako meni profesor ekonomije Sašo Polanec, ki je v pogovoru z Majo Derčar komentiral tudi napovedane gospodarske ukrepe.
Pri izrednih ukrepih obstaja zmeraj nevarnost, da obtičijo v podzavesti – ne le državljanov, pač pa predvsem oblastnikov. Aleš Kocjan
"Starši si morajo vzeti čas in pojasniti otrokom, da tudi oni prispevajo k zmanjšanju širjenja korona virusa," pojasnjuje razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Stiska, anksioznost, nevednost, kaj storiti… ta občutja nas lahko spremljajo v tem času, ko se ne samo v Sloveniji, ampak po celem svetu spopadamo z novim koronavirusom. V takih časih je pomembno ohraniti mirno kri, zaupati strokovnjakom, se ravnati samozaščitniško, pravi psiholog Marko Polič, upokojeni zaslužni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti. Ne smemo pa pozabiti tudi na tiste, ki so bili izolirani, in se vzdržati stigmatiziranja in šikaniranja okuženih ter njihovih najbližjih. Z Markom Poličem se je - tudi o meji med previdnostjo in pretiravanjem - pogovarjala Tina Lamovšek.
Radi rečemo, da je zgodovina učiteljica življenja. Zato je v določenih situacijah koristno, da se ozremo k podobnim situacijam v preteklosti in iz njih potegnemo nauk ali rešitev. Andreja Čokl je poklicala redno profesorico dr. Zvonko Zupanič Slavec, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki dobro pozna epidemije, ki so že prizadele človeštvo, in pozorno spremlja tudi dogajanje, povezano s širjenjem koronavirusa. Podpira vse vladne ukrepe in ljudem polaga na srce, naj jih upoštevajo.
Za preprečevanje širjenje virusa Covid-19 ravnamo odgovorno, pogosto si umivamo roke, kašljamo v rokav, se ne družimo v večjih skupinah in seveda zbiramo vse najnovejše informacije. To seveda počnemo tudi prek spleta, kar so začeli izkoriščati že kibernetski prevaranti, opozarjajo na nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost. Pozorna naj bodo tudi podjetja, ki so zaposlene prosila, naj delajo od doma. Kaj se dogaja in kako ukrepati, je Urški Henigman razložil Tadej Hren s Si-Certa.
Tokrat smo se v četrtkovem jutru odpravili v Šaleško dolino, od koder pridobimo skoraj tretjino vse električne energije. Že desetletja tam deluje Termoelekrarna Šoštanj, kjer zato kurijo premog iz velenjskega premogovnika, po novem pa bi tam sežigali tudi odpadke, čemur pa domačini nasprotujejo. A zahteve prebivalcev s tega območja, ki želijo živeti v lepšem okolju, niso povsem nove, že pred desetletji se je namreč ravno v Velenju zgodila prva ekološka revolucija, verjetno edina večja revolucija na območju takratne Jugoslavije. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dopisnico Metko Pirc.
Biotehnologinja Petra Sušjan, kemičarka Špela Trafela in fizičarka Lara Ulčakar so letošnje štipendistke programa Za ženske v znanosti, ki ga organizirata L’Oreal Adria in Slovenska nacionalna komisija za Unesco. Na ta način podpirajo in spodbujajo mlade vrhunske znanstvenice na začetku kariere z enkratnimi štipendijami v višini 5000 evrov. Tovrstna podpora je pomembna, saj v raziskovalni dejavnosti v Evropski uniji dela le tretjina žensk, najslabše so zastopane v zasebnem sektorju ter više, ko pogledamo po hierarhični lestvici. V Sloveniji je doktorandk polovica, na vodstvenih položajih je žensk le še 17 odstotkov.
Neveljaven email naslov