Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Downov sindrom

19.03.2015

Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.

Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, se staršem poraja gora vprašanj. Od teh, kakšno bo njihovo življenje v prihodnosti, do onih, kaj lahko storijo za svojega otroka zdaj. Toda praviloma ostanejo s svojim otrokom sami,” o svojih izkušnjah pravi specialna pedagoginja dr. Branka D. Jurišić, ki že vrsto let dela z otroki z različnimi vrstami posebnih potreb.

Podobno je tudi z družinami otrok, kjer se posebne potrebe pokažejo šele čez čas. Tam je podpora še manjša, saj se v času diagnostike, ki včasih lahko traja tudi leta, starši še težje prebijejo do pravih strokovnjakov in pravih odgovorov.

Zato ob svetovnem dnevu Downovega sindroma društvo Downov sindrom Slovenija še posebej opozarja, da je otroke nujno treba obravnavati zgodaj, kar bi omogočilo boljšo celostno sistemsko podporo družinam.

Manjka boljša sistemska podpora

Dokler se namreč tako intenzivno ukvarjaš z vsemi svojimi vprašanji in sam s sabo, dokler jih v sebi ne predelaš, ne moreš koristiti otroku. Zato bi morali biti strokovnjaki družini na voljo takoj, trenutno pa starši pri tem nimajo podpore. Zdravstveni sistem, pozneje pa tudi šolski, se ukvarjata skoraj izključno z otrokom. Z družino kot celoto se ne ukvarja nihče,” opozarja Peter Medvešček iz društva Downov sindrom Slovenija in tudi samo oče sedemletnega Martina z Downovim sindromom.

In prepuščenost samim sebi, sploh pri vprašanjih, ali bi se otroku dalo pomagati na načine, ki jih znanost morda ne priznava, starše vodi tudi do neprijetnih posledic: “Pri tem moramo biti starši zelo previdni. V teh prvih mesecih in letih, ko greš skozi vse stopnje, od žalovanja do zanikanja, lahko v iskanju rešitev zapraviš ogromne količine denarja. Ne nujno za dober učinek,” doda Medvešček.

Potrebovali bi enega samega človeka

Toda pot bi lahko bila krajša in občutno manj boleča, če bi nekdo družini bil na voljo takoj. In če bi pozneje delo vseh posameznih strokovnjakov, ki jih naš sistem otroku ponuja, a med seboj skoraj ne sodelujejo, lahko koordiniral en sam, posebej za to usposobljen človek, ki bi poznal tudi potrebe posamezne družine: “Zgodnjo obravnavo starši razumemo tako, da bi bil za posameznega otroka narejen program, prilagojen otroku in njegovi družini. V njem bi otrok v tedenskih obravnavah dobival tiste terapije, ki mu takrat najbolj koristijo. Tega trenutno ni.”

Ura obravnave na mesec

Njegovemu sinu pri sedmih letih starosti zdravstveni sistem omogoča le še eno uro obravnave na mesec in še to uro si na pol delita delovni terapevt in logoped, medtem ko društvo v lastnem programu za zgodnje obravnave nudi še dodatne terapije. Tudi take, ki jih zdravstvo ne zagotavlja dovolj ali ne zagotavlja več: “V razvojni ambulanti je bilo obravnav konec v hipu, ko je Martin shodil. To, da otrok shodi, je seveda prelomnica, a njegova hoja je bila še vedno negotova, značilna za otroke z DS in potreboval je še veliko fizioterapij, da je postala zanesljiva. Če mu tega ne bi omogočili s pomočjo društva, bi hoja ostala na veliko nižji ravni, kot je zdaj. In to je le en primer, kako sedanji program društva kaže tudi na pomanjkljivosti sistemske obravnave.”

 Deloma tako celostno zgodnjo obravnavo družinam že nudijo trije centri – v Novem mestu, na Ptuju in v Kranju. Da bi tako obravnavo lahko nudili na čim več koncih Slovenije, so v društvu Downov sindrom skupaj z zvezo Sožitje in Društvom za inkluzijo uspeli pridobiti sredstva za šolanje posebej usposobljenih strokovnjakov, ki bodo kmalu postali ne le strokovnjaki za posamezno področje, pač pa predvsem tako želeni vezni člen in stalna podpora družini.

Model za družine s podobnimi težavami

S podobnimi problemi, ki jih lahko močno zaznamujejo, so soočili tudi družine otrok z drugačnimi diagnozami. Tudi pri teh je namreč skrb za družino prepuščena predvsem programom nevladnih organizacij, zato bi celostna zgodnja obravnava, za katero si prizadeva društvo Downov sindrom, seveda lahko bila dober primer, kako sistemsko vzpostaviti model tudi za družine s podobnimi težavami.

 


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Downov sindrom

19.03.2015

Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.

Ko se rodi otrok z Downovim sindromom, se staršem poraja gora vprašanj. Od teh, kakšno bo njihovo življenje v prihodnosti, do onih, kaj lahko storijo za svojega otroka zdaj. Toda praviloma ostanejo s svojim otrokom sami,” o svojih izkušnjah pravi specialna pedagoginja dr. Branka D. Jurišić, ki že vrsto let dela z otroki z različnimi vrstami posebnih potreb.

Podobno je tudi z družinami otrok, kjer se posebne potrebe pokažejo šele čez čas. Tam je podpora še manjša, saj se v času diagnostike, ki včasih lahko traja tudi leta, starši še težje prebijejo do pravih strokovnjakov in pravih odgovorov.

Zato ob svetovnem dnevu Downovega sindroma društvo Downov sindrom Slovenija še posebej opozarja, da je otroke nujno treba obravnavati zgodaj, kar bi omogočilo boljšo celostno sistemsko podporo družinam.

Manjka boljša sistemska podpora

Dokler se namreč tako intenzivno ukvarjaš z vsemi svojimi vprašanji in sam s sabo, dokler jih v sebi ne predelaš, ne moreš koristiti otroku. Zato bi morali biti strokovnjaki družini na voljo takoj, trenutno pa starši pri tem nimajo podpore. Zdravstveni sistem, pozneje pa tudi šolski, se ukvarjata skoraj izključno z otrokom. Z družino kot celoto se ne ukvarja nihče,” opozarja Peter Medvešček iz društva Downov sindrom Slovenija in tudi samo oče sedemletnega Martina z Downovim sindromom.

In prepuščenost samim sebi, sploh pri vprašanjih, ali bi se otroku dalo pomagati na načine, ki jih znanost morda ne priznava, starše vodi tudi do neprijetnih posledic: “Pri tem moramo biti starši zelo previdni. V teh prvih mesecih in letih, ko greš skozi vse stopnje, od žalovanja do zanikanja, lahko v iskanju rešitev zapraviš ogromne količine denarja. Ne nujno za dober učinek,” doda Medvešček.

Potrebovali bi enega samega človeka

Toda pot bi lahko bila krajša in občutno manj boleča, če bi nekdo družini bil na voljo takoj. In če bi pozneje delo vseh posameznih strokovnjakov, ki jih naš sistem otroku ponuja, a med seboj skoraj ne sodelujejo, lahko koordiniral en sam, posebej za to usposobljen človek, ki bi poznal tudi potrebe posamezne družine: “Zgodnjo obravnavo starši razumemo tako, da bi bil za posameznega otroka narejen program, prilagojen otroku in njegovi družini. V njem bi otrok v tedenskih obravnavah dobival tiste terapije, ki mu takrat najbolj koristijo. Tega trenutno ni.”

Ura obravnave na mesec

Njegovemu sinu pri sedmih letih starosti zdravstveni sistem omogoča le še eno uro obravnave na mesec in še to uro si na pol delita delovni terapevt in logoped, medtem ko društvo v lastnem programu za zgodnje obravnave nudi še dodatne terapije. Tudi take, ki jih zdravstvo ne zagotavlja dovolj ali ne zagotavlja več: “V razvojni ambulanti je bilo obravnav konec v hipu, ko je Martin shodil. To, da otrok shodi, je seveda prelomnica, a njegova hoja je bila še vedno negotova, značilna za otroke z DS in potreboval je še veliko fizioterapij, da je postala zanesljiva. Če mu tega ne bi omogočili s pomočjo društva, bi hoja ostala na veliko nižji ravni, kot je zdaj. In to je le en primer, kako sedanji program društva kaže tudi na pomanjkljivosti sistemske obravnave.”

 Deloma tako celostno zgodnjo obravnavo družinam že nudijo trije centri – v Novem mestu, na Ptuju in v Kranju. Da bi tako obravnavo lahko nudili na čim več koncih Slovenije, so v društvu Downov sindrom skupaj z zvezo Sožitje in Društvom za inkluzijo uspeli pridobiti sredstva za šolanje posebej usposobljenih strokovnjakov, ki bodo kmalu postali ne le strokovnjaki za posamezno področje, pač pa predvsem tako želeni vezni člen in stalna podpora družini.

Model za družine s podobnimi težavami

S podobnimi problemi, ki jih lahko močno zaznamujejo, so soočili tudi družine otrok z drugačnimi diagnozami. Tudi pri teh je namreč skrb za družino prepuščena predvsem programom nevladnih organizacij, zato bi celostna zgodnja obravnava, za katero si prizadeva društvo Downov sindrom, seveda lahko bila dober primer, kako sistemsko vzpostaviti model tudi za družine s podobnimi težavami.

 


18.09.2014

Levkemija - čedalje bolj le kronična bolezen

Krvni raki so le ena od vrste rakavih obolenj, na katere opozarjajo tudi posamezni t.i. mednarodni dnevi. Ta teden smo že obeležili svetovni dan limfoma, v ponedeljek bo tak dan še posebej opozarjal na kronično mieloično levkemijo KML, eno od vrst krvnega raka.


11.09.2014

Samomor

Samomor, tudi stigma?


04.09.2014

Vrhunski šport kot obšolska dejavnost

V teh dneh starši svojim otrokom polnijo urnike tudi z obšolskimi dejavnostmi in mnogi želijo mednje vključili tudi šport. Toda ponudbe splošne vadbe skorajda ni več, izbira je vse bolj specializirana, starši in trenerji pa vse bolj usmerjeni v čim prejšnjo dosego dobrih ali kar vrhunskih rezultatov. Prinaša zelo zgodnje odkrivanje športnih talentov prednosti in boljše možnosti za vrhunske rezultate? Kolikšna je verjetnost za poškodbe in kakšne pasti se še skrivajo v prezgodnji izbiri enega samega športa ter preveliki vnemi v doseganju vrhunskih rezultatov, opozarjamo v tokratni Ambulanti 202.


28.08.2014

ALS

Svetovni splet je od sredine julija poln akcij polivanja z ledeno mrzlo vodo, ob čemer huda bolezen, ki ji je izziv namenjen, bolj ali manj ostaja uganka. Amiotrofična lateralna skleroza ali krajše ALS vpliva na usihanje mišic in povzroča hudo obliko hromosti, bolnikom pa po diagnozi v povprečju preostanejo le tri leta življenja.


21.08.2014

Neplodnost

Tokrat zgodba o neplodnosti – težavi, ki jo ima vsak šesti par, a o kateri spregovorijo redki. Zgodbo Katje in Jureta predstavljamo v tokratni Ambulanti 202.


14.08.2014

Življenje po možganski kapi

Jan Šilec je študent, od malih nog je igral košarko, v minulih letih pa ga je zasvojilo zlasti petje v a capella skupinah. Svoje življenje, se rad pošali, zdaj deli na dve obdobji: PMK in PMK – pred možgansko kapjo in po možganski kapi. “Pozabim, dokler se ne vstanem iz postelje, ker se pač ne morem normalno vstati,« opisuje Jan, ki pred možgansko kapjo, ki ga je presenetila pri 24. letih, nikoli ni imel zdravstvenih težav: »Nikoli v življenju me ni bolela niti glava.”


07.08.2014

Kardiomiopatija

Miha je bil vrhunski veslač, udeleženec treh olimpijskih iger, ko je nenadoma moral končati svojo športno pot, saj je zaradi intenzivnih treningov srčna mišica imela povsem bolezensko sliko. Miha Pirih zato po svoji izkušnji s kardiomiopatijo opozarja, da vrhunski šport včasih zahteva res visok davek.


31.07.2014

Aljaževa zgodba: spondiloartritis

Vrsto let, ko so ga boleli sklepi, predvsem pa hrbtenica, danes 21-letni Aljaž, ni vedel, da je pravzaprav revma tista, ki mu povzroča vse hujše težave.


24.07.2014

Simon Šerbinek o življenju po nesreči

Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.


17.07.2014

Multipla skleroza - bolezen tisočerih obrazov

“Moja babica je drugačna” je drobna slikanica, ki sta jo skupaj ustvarili babica Slavica Jaušovec in njena takrat šestletna vnukinja Lena. Napisana je tudi zato, da bi Lena in njeni vrstniki lažje razumela babičino bolezen – multiplo sklerozo.


10.07.2014

Moje življenje po raku

Kako se spopasti z diagnozo rak, kakšna čustva so prisotna ob premagovanju takšne bolezni in kako se spremeni življenje po ozdravitvi, nam bo zaupal 27-letni absolvent arhitekture Staš Mitrovič, ki je pred dvema letoma premagal raka na debelem črevesu


03.07.2014

Živeti z bipolarno motnjo

Mariborčanka Marija Požlep že 20 let živi z bipolarno motnjo. Življenje, zaznamovano z boleznijo je polno vzponov in padcev, pa tudi strahu, nerazumevanja bolezni in stigme, ki jo posledice take bolezni prinašajo. Tudi zato, da bi ljudje to bolezen bolje razumeli in lažje sprejemali, bo o njej spregovorila v Ambulanti 202.


26.06.2014

Kaj bi možgani morali vedeti o možganih?

Medtem ko nas zdajle berete oziroma poslušate, razumete in zraven počnete še kaj čisto tretjega, vaši možgani delujejo s polno paro. Aktivni so tudi tedaj, kadar mislite, da ne mislite na nič. Ta nenavadni organ, ki je v zgodovini dolgo veljal za tabu, je še danes velika uganka. Gradi ga približno 100 milijard živčnih celic, med njimi pa je nepredstavljivo veliko povezav.S čim vse presenečajo možgani, kaj bi možgani morali vedeti o možganih in s kakšnimi projekti se trenutno ukvarjajo nekateri vrhunski nevroznanstveniki, raziskujemo v tokratni Ambulanti 202.


26.06.2014

Kaj bi možgani morali vedeti o možganih?

Medtem ko nas zdajle berete oziroma poslušate, razumete in zraven počnete še kaj čisto tretjega, vaši možgani delujejo s polno paro. Aktivni so tudi tedaj, kadar mislite, da ne mislite na nič. Ta nenavadni organ, ki je v zgodovini dolgo veljal za tabu, je še danes velika uganka. Gradi ga približno 100 milijard živčnih celic, med njimi pa je nepredstavljivo veliko povezav.S čim vse presenečajo možgani, kaj bi možgani morali vedeti o možganih in s kakšnimi projekti se trenutno ukvarjajo nekateri vrhunski nevroznanstveniki, raziskujemo v tokratni Ambulanti 202.


12.06.2014

Zdravi na dopust(u)

Skrbno načrtovanje dopusta, krajših ali daljših potovanj, lahko prepreči marsikatero zdravstveno nevšečnost. Na katere težave moramo biti pripravljeni, kako lahko preprečimo tveganja za okužbe, kaj je nepogrešljivo v potovalni lekarni, kakšni so preventivni zdravstveni ukrepi.


19.06.2014

Bigoreksija

Bigoreksija, ena izmed novejših vrst motenj hranjenja, kjer posamezniki pretiravajo s športom in načinom prehrane do te mere, da navkljub na videz zdravemu življenju sebi lahko povzročijo ogromno škodo.


19.06.2014

Bigoreksija

Bigoreksija, ena izmed novejših vrst motenj hranjenja, kjer posamezniki pretiravajo s športom in načinom prehrane do te mere, da navkljub na videz zdravemu življenju sebi lahko povzročijo ogromno škodo.


05.06.2014

Odstranjevanje tetovaž

Odstranjevanje tetovaž postaja ponekod po svetu že donosnejši posel kot samo tetoviranje. Čeprav je uspešnost odstranjevanja odvisna od številnih dejavnikov, so tudi najbolj uspešne in preizkušene metode pomankljive.


29.05.2014

Elektronska cigareta – res manj nezdrava?

Je elektronska cigareta res veliko manj škodljiva od tobačnega izvirnika, ali pa je le ena od še vedno škodljivih vzporednic kadilski razvadi?


22.05.2014

Bo amalgam kmalu preteklost?

“Izkušnje, ki jih imam v kliniki, kažejo, da praktično ni človeka brez plombe oziroma zalivke,” ocenjuje Sebastijan Perko, zobozdravnik, ki je na Institutu Jožefa Stefana doktoriral iz materialov, natančneje iz keramike. Ko ga povprašamo o povprečnem številu zalivk na osebo, se ustavi pri štirih, petih, a to je le subjektivna ocena, doda, pridobljena na približno 1000 pacientih.


Stran 13 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov