Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice
Na Slovenski pisateljski poti, ki povezuje kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Ki so nam dali DOM – V JEZIKU
V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti h krajem z domovi Trubarja, Levstika, Stritarja, do bližnjega Jurčiča idr. Smo tu, kjer je, v zapisani besedi in v sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.
Orjak velikega srca, vere in znanja, Primož Trubar, nam je z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, nekoč pritovoril naš jezik, razodet v posebej za ljudstvo tiskanih knjigah.
In to skritih in varnih pred vlago – kar v sodih, ki so jih prenašali osliči. In s tem popotnim dejanjem postavil dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.
V tej literarni pokrajini so se rodili še znameniti jezikoslovci in slovničarji , pisec prvih slovstvenih razprav o slovenskem jeziku, Stritar, vsestranski duhovni preporoditelj, časnikar, pesnik in pisatelj Levstik, slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, zelo blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.
Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in razsvetljene vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. …
Danes imamo tako po zaslugi izvirne pisateljske besede svoj dom tudi v jeziku, v njem spoznavamo njegovo bogato izraznost, gojimo vero v pomen in zven domače besede in se iz njega potem podajamo, po poti naše najboljše sodobne literature tudi nazaj v široki svet.
In zato je današnji literarni dogodek s prejemniki in prejemnicami literarnih nagrad leta namenjen torej predvsem spominu na to, kako nam je nastajal – DOM V JEZIKU.
Vsebine Programa Ars
Z res dolgimi stripi, ki v besedi in sliki poučno in hudomušno upodobijo našo preteklost, rad postreže eden glavnih slovenskih striparjev Zoran Smiljanić. S sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem sta ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravila 110 strani dolg zgodovinsko tematski strip Črni plamen. V njem podobo Trsta spremljamo vse od odprtja Narodnega doma leta 1904, ki je postal osrednji družabni in kulturni center tržaških Slovanov, torej ne le Slovencev. Napetost, ki se je tudi z izgredi kazala že leta prej, se stopnjuje do dogodka, ki mu pravijo tudi ognjeni krst fašizma. Ob 19.30 so v Narodni dom prinesli petrolej in bencin ter ju začeli polivati po kavarni in restavraciji, je opis ob podobah razbitih stekel, plamenov in dima. Zoran in Ivan Smiljanić sta zgodbo o požigu umestila v širši zgodovinski in družbeni okvir. Strip Črni plamen je točno ob stoti obletnici požiga 13. julija letos izšel v knjižni obliki v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. V tem in v tedniku Mladina pa izhaja v nadaljevanjih.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je v Salzburgu prejel državno nagrado za evropsko književnost, ki jo Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemščini. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature navedla, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. Glede zablod v obdobju koronavirusa pa je Jančar povedal, da je precej optimističen. Med najbolje sprejetimi Jančarjevimi knjigami v nemškem govornem prostoru je sicer njegov zadnji prevedeni roman In ljubezen tudi. Prav ta naj bi tudi po njegovem mnenju največ prispeval k nagradi, ki se podeljuje za celoten opus. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira pogled tudi v del avstrijske zgodovine. Ker se Jančar v svojih knjigah ozira na večje zgodovinske mejnike, v romanu Galjot tudi na kugo v 17. stoletju, ga številni v tem času sprašujejo, kako gleda na obdobje koronavirusa. Jančar je optimist, saj se bomo po njegovem tega časa spominjali po tem, kako solidarni smo bili. Glede Evropske unije pa ne verjame, da bi se jo dalo zrušiti z zapiranjem mej in drugimi dejavniki v obdobju virusa.
Beseda kultura je na ministrstvu za kulturo napisana narobe, pravijo protestniki. Kulturi daje premajhno težo, zato so ji dodali tri klicaje. Z njimi napovedujejo tudi stopnjevanje protestov jeseni, vendar ne v smislu povečevanja nasilja, ampak pritiska civilne družbe. Sprožilec 6. protestne akcije, ki so jo pri Aktivu delavk in delavcev v kulturi poimenovali Mali poletni rebalans za ministra – Korektura, pa je bil intervju ministra za kulturo Vaska Simonitija za tednik Demokracija.
Neveljaven email naslov