Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


02.06.2022

Tina Dobrajc in Balkanske obljube

Vsebine Programa Ars


01.06.2022

Pogovor z delegatom na tribuni Rostrum Primožem Trdanom

Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.


01.06.2022

Rosanda Sajko 1930-2022

Poslovila se je režiserka, doajenka radijske igre na Slovenskem


01.06.2022

Plečnikova Lectarija, zgodba o ljubezni

NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.


31.05.2022

Bösendorfer

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Odzivi na smrt Borisa Pahorja

Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.


30.05.2022

Drago Jančar o Borisu Pahorju

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Umrl je Boris Pahor

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

orion

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

Kaj prinaša 18. Kino Otok?

Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.


27.05.2022

Cannes 2022: dober program, a brez očitnega favorita

Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?


27.05.2022

Dobra arhitektura od znotraj

Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".


26.05.2022

Svetlobna gverila

Vsebine Programa Ars


26.05.2022

Pussy Riot

Vsebine Programa Ars


16.05.2022

Gregor Strniša: Broken Piano/Broken Bösendorfer

Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018


25.05.2022

"Množice ne sodelujejo pri razmišljanju o ornamentu, ki ga ustvarijo."

Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.


25.05.2022

Tristo črnobelih fotografij fotografinje Letizie Battaglia na ogled v Ljubljani

Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.


25.05.2022

Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji osvetljuje dela manj znanega umetnika generacije povojnih kiparjev

Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.


Stran 23 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov