Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


11.02.2022

Koncert Big Band RTV Slovenija: Funktura

Vsebine Programa Ars


10.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Vsebine Programa Ars


10.02.2022

Premiera radijske igre Razglednice

Vsebine Programa Ars


07.02.2022

Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku

Počastitev prejemnikov najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke za leto 2022. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse. Režiserka proslave ob slovenskem kulturnem prazniku je Katja Pegan.


07.02.2022

Večerna proslava v počastitev Prešernovih lavreatov

Na predvečer kulturnega praznika bodo v Cankarjevem domu počastili prejemnike najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta tokrat klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse.


07.02.2022

Večerna proslava v počastitev Prešernovih lavreatov

Na predvečer kulturnega praznika bodo v Cankarjevem domu počastili prejemnike najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta tokrat klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse.


07.02.2022

Boris Mihalj: Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili - na začetku

Kultura pomeni pojem, ki opisuje tkanje občih človeških doživetij, načina življenja, vrednot in simbolov posameznika v odnosu do narave, okolja, drugega bitja in skupnosti. Slovenska kultura, dobrina, katere izročilo obhajamo, v pletivu skupnosti izraža celostno oblikovani narodni značaj, razumevanje sveta in ravnanj. Slovenci lastno državo dojemamo kot tujca, do katerega smo nezaupljivi, podcenjujoči, kot tujca, ki ga je dobro izrabiti oziroma ogoljufati. Politično kulturo zaupamo lastni nevidnosti, ki je udejanjan strah pred posledicami namišljenih sankcij vsemogočnega, tujega velikega drugega, ter kot tesnobna stiska vznemirja življenju lastne občutke v varno strašilo groze pred vsakodnevnimi pritiski, ki posledično vodijo do izbranega izginotja. Neopazen najlaže preživiš, zato dvig glave bližnjega pomeni lastno izpostavljanje in vznik zavisti do njegovega morebitnega uspeha. Slovenski značaj tako najraje časti nabirek tujega perja, s katerim se lahko varno okiti, in podcenjuje vse, kar izhaja iz vztrajnega dela naprednih posameznikov lastnega naroda. Zato zmore zgolj pomilovati smrtne skorje svoje dediščine in zanemarja vztrajnost glasnikov sedanjosti življenja. Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili. Na začetku. V negibni točki časa, iz katere umrli živim ljubeče oznanjajo, da je življenje veliko več kot zgolj obstajati, da je čudež, ki zahteva užitje biti in vsega igrivega v iskreni, zaupljivi neposrednosti odnosa z drugim. Da stremeti za lepoto, ki jo vsak od nas nosi v sebi, naseljuje prav ta prostor biti tu, kjer ni ničesar, česar živi nimamo in razblinja slepoto za sveto. Pri tem opominja, da kar nam uhaja z jezika, izvira v notranjosti in zrcali neponarejeno podobo pobeglega jeziku in misli. Da je ob odprtem srcu vse okoli nas, živeče in neživo, vselej dosegljivo, izrazno pristno, vredno posvečene nege in časa.


04.02.2022

Kdor misli, da mora kultura preživeti na trgu, ne razume ničesar

Društvo Asociacija - društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture je v zadnjih dveh letih postalo znano zaradi opozarjanja na status kulturnega sektorja, o katerem pred krizo nismo govorili. Vsaj ne na tak način. Danes smo priča spremembam, političnim in ekonomskim, ki nevladnike in samozaposlene pehajo v nezavidljiv položaj. Kakšen je zanje kulturni praznik, premišljuje strokovna sodelavka društva Polona Torkar.


04.02.2022

Rotterdamski festival

Vsebine Programa Ars


02.02.2022

Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič

V Narodni galeriji v Ljubljani je od danes na ogled razstava del Metke Krašovec, h kateri pa so pristopili na malo drugačen način – pripravil jo je namreč karizmatični igralec Radko Polič - Rac. Razstava prinaša izbor del iz donacije Metke Krašovec Narodni galeriji leta 2016, osredotočili so se na njena manj znana dela. Metka Krašovec se je sicer v širši spomin zasidrala predvsem z dvema cikloma – zgodnjimi rdečimi podobami arhitektur in pa poznejšimi veliki slikami v modrino potopljenih angleskih obrazov. V Narodni galeriji pa so na ogled predvsem njene risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, pove direktorica galerije dr. Barbara Jaki. Prav te so bile najbolj blizu pesniku Tomažu Šalamunu, ki je bil njen življenjski in ustvarjalni sopotnik. Ustvarjalni dialog vzpostavlja tudi razstava, saj so likovna dela pospremili s Šalamunovimi pesmimi. Oboje je izbral Radko Polič Rac, ki so ga povabili zaradi zapisa v avtobiografiji, kjer opisuje pripravo nastopa ob pesnikovi sedemdesetletnici. 42 risb in eno sliko spremljajo tudi posnetki Poličevih interpretacij Šalamunovih pesmi, pesmi in risbe pa je izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka. Čeprav slik in risb Metke Krašovec morda v Narodni galeriji ne bi pričakovali, je ta donacija za njih neprecenljivo darilo, pa tudi velika odgovornost, še pove Barbara Jaki ob razstavi, ki bo do 8. maja kaljedoskopsko prepletala delo treh sijajnih umetnikov.


01.02.2022

Pogledi na umetnost Draga Jančarja

Vsebine Programa Ars


31.01.2022

Modra ptica

Vsebine Programa Ars


28.01.2022

Urbane prerokbe

Vsebine Programa Ars


28.01.2022

Fotografije iz Auschwitza in usode ljudi

Mednarodni dan spomina na holokavst ob 77. obletnici osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz je dan, ko svet za hip zastane in zajame sapo. V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo odpeljanih vsaj 3.082 ljudi iz Slovenije. Kraj smrti je izstopal po tem, da so taboriščnike fotografirali, pojasnjujejo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, kjer so pripravili razstavo Fotografije iz Auschwitza – zgodbe s fotografij slovenskih taboriščnikov poslanih leta 1942.


27.01.2022

Bambi kot prispodoba življenja manjšine

"Naše poslanstvo je oživljanje zgodovinskih knjig za otroke", piše na spletni strani velikega ameriškega poznavalca pravljic Jacka Zipesa. Po predstavitvi pred dnevi v New Jerseyju so zdaj še v Minneapolisu, kjer Zipes živi kot upokojeni častni profesor Univerze v Minnesoti, predstavili knjigo, ki velja za kultno delo književnosti za otroke. A dunajski Jud Felix Salten je Bambija kot prispodobo življenja manjšine napisal za odrasle in z drugačnim sporočilom, kot ga svet pozna v priredbi Walta Disneyja. Novi prevod Jacka Zipesa je zvest izvirniku, knjiga ima zato tudi naslov "Izvirni Bambi – Zgodbe o življenju v gozdu". Knjigo, ki jo Zipes razume kot nekakšno slutnjo holokavsta, žrtev katerega se spominjamo 27. januarja, je ilustrirala slovenska umetnica Alenka Sottler. Poseben podvig je, ko Američanom, prepojenim z Disneyjevimi podobami, ob stoletnici izida izvirnega Bambija, poveste, da so živeli v zmoti. Nekateri bodo sicer dejali, da je izidu botrovalo predvsem dejstvo, da so avtorske pravice družbe Disney izzvenele in je Bambi z letošnjim januarjem v ZDA vstopil v javno domeno. Ampak Jacku Zipesu so že pred časom ponujali projekt, ki ga je sprva zavračal, nato pa se je poglobil vanj, spoznal ozadje in zaradi tega dojel izziv. Angleški prevod Whittakerja Chambersa iz leta 1928 ni upošteval vseh ravni jezika, v katerem je Felix Salten leta 1923 napisal Bambija, Walt Disney pa je iz zgodbe povlekel le eno razsežnost, namreč gozd in živalski svet. S tem je sicer pozornost rodov otrok usmeril na naravo, a obenem zamolčal pomembno sporočilo, ki zadeva človeško družbo. Jack Zipes meni, da je šlo pri adaptaciji, na podlagi katere so nastali Disneyjeve knjige in film za otroke, nekaj narobe: "Pravzaprav je zastrupil izvirnik. Seveda ga je mogoče interpretirati na različne načine. Mislim pa, da gre za zgodbo o manjšinah. Ni tako bistveno, ali je to judovska, afroameriška ali katera druga skupina, predvsem je pomembno spoznanje, kako težko je živeti v svetu, v katerega si se rodil za to, da te bodo ubili. Če se posameznik ne prilagodi in se zlije z družbo, lahko postane žrtev in tvega smrt. Živimo namreč v svetu, v katerem človeških življenj ne jemljemo resno." Zipes meni, da je Bambi Felix Salten sam. Salten – njegovo pravo ime je Siegmund Salzmann – je spremenil ime, kot Jud iz revne družine, je bil tarča okolice, izobraževal se je sam, kasneje pod mentorstvom vidnih avstrijskih intelektualcev judovskega rodu tistega časa, recimo Alfreda Schnitzlerja, pa Huga von Hofmanstahla in drugih iz kroga Karla Kraussa v kavarni Griensteidl na Dunaju. Kljub odrekanju identitete po eni strani, je podpiral sionistični krog Theodorja Hertzla, postal vplivni novinar, urednik, gledališki kritik, avtor in za nekaj časa predsednik avstrijskega PEN-a. A njegov vzpon je predvsem zasluga nadarjenosti in pa osebnih znanstev z visokim plemstvom, kjer je pomagal urejati kočljiva vprašanja ljubezenskih razmerij njegovih vidnih predstavnikov. Te zveze so mu pomagale zapustiti Avstrijo po priključitvi k Tretjemu Reichu, zatekel se je v Švico, kjer je leta 1945 umrl reven, sam in skorajda pozabljen. Črto učenja, mentorstva, vzpona in osamljenosti lahko sledimo tudi v Bambiju. Anne Savalese, urednica pri založbi Princeton University Press, pravi, da je bil že čas za novi prevod: "Mislim, da je Jack preprosto hotel bralcem predstaviti roman sam. Prav kombinacija novega prevoda in čudovitih ilustracij pa sta izdaji dala dodano vrednost. Zelo prijetno me je zato presenetila velika medijska pozornost. " Izstopajo namreč tudi ilustracije Alenke Sottler, med drugim Levstikove nagrajenke, ki pravi: "Generiram množico abstraktnih slik, v kateri zagledam prizore iz knjige. Popolnoma odprta sem na to intuitivno stran. Najprej zelo dobro preučim besedilo in nato iščem nekaj, kar bi bilo nenavadno, posebno, kar ne bi spadalo v kliše. Prav ta črno-bela interpretacija je dala temu besedilu nekoliko bolj žalosten, molovski odtenek. Ne več, da je vse ljubko in krasno, ampak da ima zgodba v ozadju temne tone. " Poti do tako ugledne založbe ne utira le znanstvo z Jackom Zipesom, ki je navdušen nad Slovenijo in je nekajkrat predaval v Ljubljani, ampak zahteva veliko truda, priporočil in dokazil. "Moram reči, da je to projekt, kakršnega si ilustrator morda želi celo življenje, pa ne pride do njega. Imela sem to čast, da sem ga dobila, in to se mi zdi na nek način krona moje kariere, da sem dejansko del nekega razkritja. ", še pravi Alenka Sottler, katere ilustracije ne le, da razkrivajo, ampak so same pravo odkritje.


27.01.2022

Pogledi na umetnost Draga Jančarja

Vsebine Programa Ars


Stran 31 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov