Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


19.03.2016

Mediteran - Gledališka in koncertna dejavnost v Trstu, 3. oddaja

V tretji oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo osvetlili koncertno in gledališko dejavnost v Trstu. Slišali boste odlomke iz glasbenih del Simoneja Mayrja, Franza Liszta, Giuseppeja Verdija, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Ludwiga van Beethovna in Victorja de Sabate, na sporedu pa bo tudi glasba dveh slovenskih avtorjev; predvajali bomo odlomek iz Sinfoniette št. 3 za komorni orkester, imenovane Nočne slike Pavla Mihelčiča in Kosovelovo pesem Bori v uglasbitvi Alojza Srebotnjaka. Urednika oddaje sta Edoardo Milani in Mihael Kozjek, napovedovalca sta Ivan Lotrič in Maja Šumej, za zvočno podobo je poskrbel Stane Košmerlj.


12.03.2016

Mediteran - Od Rilkejevega Devina do Trsta Jamesa Joycea, 2. oddaja

V drugi oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo iz Gradeža najprej odpravili v Devin, kjer je v tamkajšnjem gradu dlje časa bival Rainer Maria Rilke in napisal zbirko Devinske elegije. V drugem delu oddaje se bomo pomaknili še za odtenek vzhodneje, v Trst. Tam je dolgo časa deloval James Joyce, ki je močno zaznamoval tržaški kulturni prostor in med drugim navdihnil tudi avtorja ciklusa Carla de Incontrero. V oddaji bomo predvajali Incontrerovo uglasbitev Joyceove pesmi, pisateljevo lastno interpretacijo odlomka iz Finneganovega prebujenja, slišali pa boste še glasbo Sigismonda d'Indie, Albana Berga, Arnolda Schönberga, Antona Weberna, Franka Martina, Franza Liszta in Alberta Roussela. Oddajo sta uredila Edoardo Milani in Mihael Kozjek, prevedel jo je Matej Venier, besedilo interpretirata Maja Šumej in Ivan Lotrič.


05.03.2016

Mediteran - Na začetku poti: Tržič, Oglej in Gradež, 1. oddaja

Vsako soboto ob 17. uri vas vabimo k poslušanju oddaj iz najnovejšega ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje priznanega italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Avtor je ustvaril ciklus ekskluzivno za program ARS Radia Slovenija, potem ko smo v preteklosti predvajali odmevni seriji Zlato Donave in Popotovanje po Renu, v izvirniku nastali za italijansko radiotelevizijo. V oddajah iz ciklusa Mediteran nas Incontrera vabi na potovanje po sledeh skladateljev in pisateljev, ki so živeli in ustvarjali v deželah ob Sredozemskem morju. Razkriva izsledke dolgotrajnega raziskovanja družbenih, filozofskih, umetniških in zgodovinskih kontekstov sredozemskega prostora. Predstavlja sadove mnogih raziskovalnih poti, ki jih je opravil vzdolž obale Jadranskega in Sredozemskega morja ter redka, dragocena glasbena gradiva, ki jih je na teh poteh odkril. Opisal in interpretiral jih je v vrsti knjižnih izdaj, zdaj jih predstavlja tudi v radiofonski obliki. Oddaje sta uredila Edoardo Milani in Mihael Kozjek, prevedel jih je Matej Venier, besedila interpretirata Maja Šumej in Ivan Lotrič.


25.09.2015

Svetovni glasbeni dnevi 2015 - pogovor s Pavlom Mihelčičem

Ta mesec smo zadnjo uro petkovih Glasbenih jutranjic posvetili sodobni glasbi oziroma predstavitvi festivalov Mednarodnega združenja za sodobno glasbo – danes znanih kot Svetovni glasbeni dnevi. Tako smo se do zdaj sprehodili skozi prispevke, ki so nam približali delovanje in osvetlili zgodovino vsakoletnega srečanja akterjev v sodobni glasbi. V današnjem pogovoru s Dejanom Juravičem in Pavlom Mihelčičem bomo osvetlili nekatere novosti in poudarke letošnjih Svetovnih glasbenih dni, ki bodo od 26. septembra do 2. oktobra že drugič po letu 2003 potekali v Ljubljani.


11.09.2015

Svetovni glasbeni dnevi - izbor skladb s programov preteklih festivalov

Zadnjo uro Glasbene jutranjice bomo tudi tokrat namenili Svetovnim glasbenim dnevom, ki bodo od 26. septembra do 2. oktobra že drugič po letu 2003 potekali v Ljubljani. Že prejšnji petek smo v zadnji uri glasbene jutranjice predvajali radiofonski esej o ozadju nastanka festivala, ki ga vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja prireja Mednarodno združenje za sodobno glasbo, danes pa bomo predstavili izbor zanimivih in raznovrstnih skladb, izvedenih v okviru Svetovnih glasbenih dni. S tem bomo poskušali prikazati veliko slogovno širino glasbenih del, predstavljenih na nekaterih prejšnjih festivalih. Za oddajo smo izbrali glasbo Arthurja Honeggerja, Aleksandra Mosolova, Aarona Coplanda, Benjamina Brittna, Rudolfa Escherja, Pierra Bouleza, Györgyja Ligetija in Luigija Dallapiccole.


04.09.2015

Svetovni glasbeni dnevi 2015: Pogled k začetkom festivala

Svetovni glasbeni dnevi so vsakoletno srečanje skladateljev, interpretov, ljubiteljev nove glasbe in strokovnjakov. Od začetka dvajsetih let festival prireja Mednarodno združenje za sodobno glasbo in gre za eno najstarejših tovrstnih prireditev. Ker Svetovni glasbeni dnevi konec meseca, med 26. septembrom in 2. oktobrom že drugič prihajajo v Slovenijo, bomo v naslednjih tednih vsak petek dopoldan osvetlili festival, njegovo zgodovino in prihajajoče gostovanje pri nas. V radiofonskem eseju smo se najprej vživeli v prva desetletja divjega 20. stoletja in premislili položaj takratne nove glasbe v njenem zgodovinskem momentu. Spremljali smo pot nastanka Mednarodnega združenja za sodobno glasbo leta 1922 in prvih let njegovega festivala.


14.05.2015

Pogovor s predsednikom PEN-a

»Posel zbiranja diktatorjev ima mračno stran. In jaz čutim nepotešljivo željo, da bi jih videl od blizu. Nekaj je na obrazu hudiča in brezmejnih oblikah, ki jih lahko privzame,« je zapisal John Ralston Saul, predsednik mednarodnega PEN centra, ki je bil na Bledu častni gost 47. Mednarodnega srečanja pisateljev PEN. V Radovljici so pripravili literarni večer o njegovem romanu Mračni odkloni, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu Nikija Neubauerja. Gre za politično črno komedijo v kateri skrivnostnega pripovedovalca popelje iz New Yorka v Pariz, Maroko, na Haiti in na bojišča v Jugoslaviji. Med drugim boste slišali Saulove spomine na obisk socialistične Jugoslavije, osvetlil pa je tudi duha zapuščine francoskega racionalizma. Saula je revija TIME označila za preroka. Vključen je na seznam stotih mislecev in vizionarjev z vsega sveta. Njegovo študijo z naslovom Premišljevanje siamskega dvojčka je ugledna revija Maclean razglasila za najboljše neliterarno delo v dvajsetem stoletju. Njegova dela so prevedena v 30 jezikov. Pogovor je vodil podpredsednik Slovenskega centra PEN Marjan Strojan.


08.02.2015

Prešernovi nagrajenci 2015

Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela pionir slovenskega stripa, mojster animiranega filma, ilustrator in karikaturist – akademski kipar Miki Muster in pesnik Andrej Brvar. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli: plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek za avtorsko plesno stvaritev Štirinajst in za umetniško zasnovo in realizacijo plesnega projekta Korak v dvoje po Pii in Pinu; saksofonist in skladatelj Jure Pukl za ustvarjanje avtorske džezovske glasbe v zadnjih dveh letih ter za številne nastope in sodelovanja z mednarodno priznanimi umetniki; akademski slikar Marko Jakše za slikarske razstave v zadnjih dveh letih; prevajalec Marjan Strojan za prevod Canterburyjskih povesti Geoffreyja Chaucerja; skladatelj Vito Žuraj za kakovosten in odmeven umetniški opus ter številne izvedbe in pomembne mednarodne nagrade, prejete v zadnjih dveh letih; ter gledališka in filmska igralka Pia Zemljič za vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni, Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral ter Jasne v filmu Panika.


21.12.2014

Evroradijski božični koncert - Orgle in orglice

Arsov Evroradijski božični dan praznujemo skupaj z radijskimi hišami iz Združenih držav Amerike, Finske, Poljske, Islandije, Danske in Latvije. Letošnji dogodek je s svojimi ponudbami Evropski radijski zvezi oblikovalo trinajst držav: izmed njih smo izbrali sedem najobetavnejših, tistih, v katerih se prepletata  instrumentalna in vokalna glasba ter srečujeta ljudska in umetna v sožitju starega in novega. Med izbranimi koncerti je tokrat, po debelem desetletju, tudi slovenski koncert z naslovom Orgle in orglice v izvedbi organistke Polone Gantar in orgličarja Mira Božiča. Njun vir je bogata zakladnica slovenskih božičnih pesmi: tako tistih, ki med nami šepetajo o božičnih skrivnostih že stoletja, kot tudi tistih, ki so nastale pod znanimi skladateljskimi peresi. Slovenske pesmi evroradijskemu glasbenemu mozaiku dodajajo manjkajoče kamenčke. Gre za tri sklope prenosov božičnih koncertov: - od poldneva do dveh iz Združenih držav in Slovenije, - od štirih do šestih popoldne iz Finske in Poljske – z vami bo glasbena urednica Anuša Volovšek, - od sedmih do desetih iz Islandije in Danske – na programu bo glasbena urednica Vesna Istenič, - od enajstih do polnoči iz Latvije – ko se nam bo pridružil glasbeni urednik Hugo Šekoranja. Opoldne prenos iz Združenih držav Amerike: s srednjeveškimi marijanskimi pesmimi iz kodeksov Las Huelgas, Montpellier in zbirke Cantigas de Santa Maria ter angloameriškimi baladami v izvedbi znamenitega ansambla Anonymous 4. Ob štirih širimo meje držav skupaj s finskimi skladatelji in sopranistko Soile Isokoski ter Laponskim komornim orkestrom, ki je doma na najbolj oddaljenem severu Finske. Glasbeno božično popotovanje nadaljuje Poljski radio v Gdansku:  ansambel Vox luminis je izbral glasbo baročnih skladateljev, ki so bili povezani s tem pomembnim hanzeatskim pristaniškim mestom. Tretji snop Evroradijskega božičnega dneva od sedmih do desetih zvečer odpira Dekliški zbor Graduale nobili in nam ob spremljavi harfe in flavte razkril skrivnosti islandskega božiča. Otroški zbor in Simfoniki Danskega radia nas ob osmih zvečer z glasbo Augusta Enna spomni na pravljico Deklica z vžigalicami  in za nas uzvočili čarobno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega. Piko na i Evroradijskemu božičnemu dnevu 2014 pa ob enajstih zvečer da Big Band Simfonikov iz Latvije:z zimzelenimi božičnimi melodijami z vsega sveta. Koncerte smo izbirali z mislijo na poslušalce in upamo, da bo izbira po volji: sami smo že slišali nekaj odlomkov in mislimo, da vas naša družba ne bo razočarala. Brigita Rovšek, glasbena urednica Evroradijskega božičnega dneva.


01.12.2014

Arsov večer litereture in glasbe - kulinarika

Tadeja Krečič, Alenka Bole Vrabec in Domen Marinčič se v Arsovem studiu na 30. Slovenskem knjižnem sejmu pogovarjajo o kulinariki v literaturi in glasbi - od najstarejših zapisov do dandanes. Odlomke iz literarnih besedil bere dramski igralec Marko Simčič, izbor glasbe: Domen Marinčič.


26.11.2014

Arsov večer literature in glasbe: Uroš Zupan in Milko Lazar

Arsov večer literature in glasbe je združil skladatelja in multiinstrumentalista Milka Lazarja ter pesnika, esejista in prevajalca Uroša Zupana. V prvem delu večera lahko prisluhnete Zupanovim interpretacijam njegove poezije oziroma esejistike ter Lazarjevim improvizacijam na klavikordu, vezanim na predhodna Zupanova branja. V drugem delu večera je sledil pogovor z avtorjema. Vodila ga je Tina Kozin, tudi avtorica oddaje, ki je potekala v neposrednem prenosu s Slovenskega knjižnega sejma.


21.03.2014

Svetovni dan poezije 2014: Saj je pesem le ena. Raznotera.

Glasbeno-literarni dogodek, ki smo ga neposredno prenašali, je organiziralo Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in 3. programom - programom Ars. Nastopili so pesnica, književna prevajalka in glasbenica Klarisa Jovanović, dramska igralka Saša Pavček in kitarist Luka Ropret. Uvodno besedo je imela pisateljica in članica društva Nina Kokelj. Dogodek je potekal v atriju ljubljanske Mestne hiše 21. 3. 2014.


Stran 109 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov