Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Dobrih štiristo strani dolga in nekaj kil težka je nova monografija slikarja in grafika Andreja Jemca, umetnika luči in geste, nekoč profesorja in dekana ljubljanske likovne akademije, akademika in med drugim leta 1994 tudi prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Avtorji spremnih besed za knjigo, ki je izšla pri Slovenski matici, so Tonko Maroević, Niko Grafenauer in Milček Komelj. Rezultat zahtevnega, 10 let trajajočega zbiranja gradiva za knjigo, ki je izšla ob Jemčevi 85. letnici, je pregleden izlet skozi izjemen opus, vse od kubističnih podob in postopnega razpadanja oblik, razpredmetenja predmetov v ploskev, pa raziskovanja abstrakcije, v kateri se kdaj le rahlo izrisuje figuralika in spet izginja do popolne odsotnosti predmetnega. V zgodnejšem obdobju so zanj značilne ostro, grafično zamejene in melodično valovite forme, med seboj v izrazitih barvnih in svetlostnih kontrastih, barva vedno žari, tudi ko je slika v molovskih hladnih tonih, še bolj pa, kot rdeče in rumene izstopijo na črni ali beli podlagi. Hkrati že takrat, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, slika tudi ekspresivno, z izrazito vidno slednjo čopiča in silne poteze. Če preskočimo v novo tisočletje, nas Andrej Jemec predrami s še več barvne drznosti, vedrine, polivanja, kot bi se njegova energija stopnjevala. Niko Grafenauer ga označi za lirika v slovenskem modernističnem prostoru, ki na marsikateri sliki, zlasti iz zadnjega časa, kar prekipeva od sle in vitalne radoživosti. Foto: Žiga Bratoš
V Mestni galeriji Piran je na ogled razstava Voda in zemlja Marjetice Potrč, ene naših najbolj prepoznavnih sodobnih umetnic v svetovnem merilu. Njen umetniški izraz je stičišče vizualne umetnosti, arhitekture, ekologije, in antropologije. Piranski projekt, v katerem se med drugim predstavlja z monumentalno poslikavo Dežela varuhov, je svojevrsten hommage Istri in njenim prebivalcem. Edinstven pa je tudi po tem, izpostavljajo v Obalnih Galerijah Piran, da je umetnica tokrat prvič ustvarjala z lokalno skupnostjo na domačih tleh in v maternem jeziku. Foto: Jaka Jeraša, Obalne Galerije Piran
Na Loškem odru v Škofji Loki danes podeljujejo nagrade Sklada Staneta Severja za leto 2022. Za igralske stvaritve v poklicnem gledališču jih prejmeta gledališka in filmska igralca Iva krajnc Bagola in Jurij Zrnec. Severjevo nagrado za igralsko stvaritev študentov dramske igre letos prejmeta Mina Švajger in Matevž Sluga, za igralsko stvaritev v ljubiteljskem gledališču pa je nagrajena Nives Mikulin. (foto: Iva Krajnc Bagola in Jurij Zrnec, Severjeva nagrajenca ©Jernej Jalen; Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana)
V Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani so v ponedeljek, 12. decembra odprli naravoslovno razstavo z naslovom »V vrtincu sprememb«. Cankarjev dom pravzaprav še nikoli ni gostil zgolj naravoslovne razstave, zato je za pohvaliti vzajemni mentalni napredek pri vsaj pri nas bolj ali manj umetno ločenih rečeh kulture in nature. Razstavo, ki predstavlja evolucijo naravnega okolja Zemlje od nastanka pred 4,6 milijardami let do današnjega časa z vsemi uničevalnimi posledicami kapitalistične civilizacije na naravno okolje so pripravili skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Posebej so v njej izpostavili tukajšna prevladujoča naravna okolja kot so gore, morje, gozd, in seveda, naš kraški svet. Pripravljala jo je večja skupina, kustosinja dr. Staša Tome iz muzeja je soavtorica in kot nekakšna koordinatorica in priznana popularizatorica naravoslovnih vsebin skupino zastopa navzven. Pri postavitvi je vodja skupine oblikovalcev razstave Sanja Jurca Avci naletela na dilemo, kako predstaviti omenjeni in že dolgo znani a prepogosto zakrivani kontrast med naravnimi in s kapitalistično civilizacijo pogojenimi spremembami naravnega okolja? Obe smo povabili pred mikrofon. Razstavo si lahko ogledate do novembra 2023.
Potem ko je konec novembra zaprl vrata umetnostni beneški bienale, že tečejo priprave na arhitekturnega, ki bo prihodnje leto. Slovenijo bo zastopal projekt Vsakdanje je pomembno avtorjev Jureta Grôharja, Eve Gúsel, Maše Mêrtelj, Anje Vidic in Matica Vrabiča. V poročilu o izboru, ki ga je objavil Muzej za arhitekturo in oblikovanje, preberemo, da je projekt zasnovan dvodelno. Slovenska ekipa bo sodelovala s tujimi ustvarjalci, na bienalu pa bodo svoje misli predstavili z objektom v merilu 1 : 1, ki bo prikazal, kako je mogoče danes drugače graditi novo okolje. Izbrani projekt in avtorje bodo sicer v muzeju podrobneje predstavili januarja. FOTO: MMC / EPA
Pesniku in narodnemu heroju Karlu Destovniku - Kajuhu se posveča tudi literarni radijsko-gledališki večer iz cikla Ars teatralis, tokrat na odrskih deskah Male dvorane Slovenskega stalnega gledališča v Trstu z neposrednim prenosom na Programu Ars in Radiu Trst A. Scenarist Vlado Vrbič je za prvo pesem izbral Slutnjo, verze še ne šestnajstletnega mladeniča, ki so nastali v viharnih predvojnih časih, leta 1938. Žiga Bratoš pa se je o dogodku pogovarjal z režiserjem Alenom Jelenom. Nastopili bodo igralci Iztok Mlakar, Dušanka Ristić, Lara Wolf, Mak Tep-šić, Danijel Malalan in Tamara Stanese. Kajuhove besede, misli, občutja bo dopolnjevala glasba, za to bosta poskrbela violončelistka Andrejka Možina in tolkalec Marko Jugovic. Dogodek pripravljajo Program Ars Radia Slove-nija, SSG Trst, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Slovenski klub Trst in Radio Trst A. Foto: Arhiv NUK
Po podatkih Statističnega urada Slovenije je spolno nadlegovanje na delovnem mestu doživela vsaka četrta oseba. Podatki kažejo, da je med tarčami nadlegovanja več žensk kot moških, in čeprav so tudi moški tarče, hkrati drži, da so večinoma prav oni storilci teh kaznivih dejanj. Kulturno ministrstvo je v sodelovanju z nevladno organizacijo Mesto žensk predstavilo načrt, kako izoblikovati in utrditi varno delovno okolje, ki varuje dostojanstvo zaposlenih in preprečuje vsakršno nasilje, trpinčenje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Plodna tla za trpinčenje in nadlegovanje so področja s projektno ali prekerno zaposlenimi delavci (kar je značilno za kulturni sektor), tarče so osebe na začetku kariere, storilci večinoma na položaju moči: to so ugotovitve mednarodnega posveta."Pred ukrepanjem moramo pridobiti podatke. Ministrstvo je zadnje mesece v intenzivnih pripravah na začetek raziskavanja pojavnosti spolnega nadlegovanja in nasilja na področju kulture, zato računamo, da bomo po novem letu, v januarju zagnali to raziskavo," napoveduje Tjaša Pureber z direktorata za razvoj kulturnih politik na kulturnem ministrstvu in dodaja, da bo raziskava podlaga za akcijski načrt. Slovenska zakonodaja do določene mere že ureja problematiko; v organizacijah predvideva določitev ukrepov za preprečevanje nadlegovanja, težava pa je, da je njihova vsebina prepuščena samim organizacijam, so opozorili udeleženci posveta. Druga ugotovitev je zgledna avstrijska ureditev. Tamkajšnji parlament je lani ustanovil posebno organizacijo na športnem in kulturnem področju: Zaupno točko za zaščito pred nadlegovanjem in nasiljem. Primera dobre prakse najdemo tudi pri nas. Ljubljanska univerza je sprejela Pravilnik o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju, ki določa imenovanje in izobraževanje zaupnih oseb. Posodobljen pravilnik s sankcijami proti prestopnikom je sprejelo tudi Slovensko mladinsko gledališče.
V okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025 želijo na Goriškem spodbujati razumevanje najbolj bolečih dogodkov na območju med Gorico in Novo Gorico. Razpravo o zgodovini somestja po drugi svetovni vojni je ta vikend oblikovalo šest priznanih italijanskih in slovenskih zgodovinarjev. Med drugim so izpostavili teme, ki jih širša javnost ne pozna dobro: zakaj je vlada v Rimu na to območje pošiljala ogromne količine denarja, kako je takratna ideologija vplivala na gradnjo Nove Gorice in kakšna je dediščina Zavezniške vojaške uprave, ki je med leti 1945 in 1947 delovala na širšem območju Goriške. Na predavanju je bila tudi Nataša Uršič. Foto: Wikipedia
Evropska filmska akademija je v koncertni dvorani Harpa v Reykjaviku podelila 35. evropske filmske nagrade v 24 kategorijah. V kategoriji kratkih filmov je slavil slovenski animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić, ki so ga navdihnila pričevanja žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič, kritiki pa so nagradili slovensko manjšinsko koprodukcijo, italijanski film Telesce Laure Samani. Že pred podelitvijo je bilo znano, da so za njuno filmsko ustvarjanje nagradili Margarethe von Trotta in Elio Sulejmana, evropski študentje in študentke so nagrado podelili filmu Ia Jerzya Skolimowskega. Veliki zmagovalec večera pa je bil Trikotnik žalosti režiserja Rubna Östlunda. Foto: MMC / EFA/Sigurjon Ragnar
Zavest, da na preprosta življenja ljudi močno vplivajo odločitve politične ali ekonomske elite, je tema, ki močno zaznamuje tudi angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleya. Režiserka ter umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor je za slovensko občinstvo prevedla in priredila njegov psihološki triler Inšpektor na obisku ter mu spremenila naslov. Nastala je predstava Neznanec, ki bo krstno uprizorjena na Velikem odru MGL. Besedilo, ki ga je slovensko občinstvo na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videlo kot eno izmed prvih uprizoritev v takrat novonastalem gledališču, je močno spremenjeno in prilagojeno za današnji čas. Dogajanje je premaknjeno v čakalnico na ljubljanski urgenci. Glavne dramske like v Neznancu predstavljajo na odru prisotni sestri Dora in Ida ter odsotna Monika. Poleg dveh sester vidimo še hčer srednje sestre po imenu Tajda. Čakanje na urgenci pa zmoti prihod inšpektorja Gula, ki družinski drami doda pridih kriminalke ter vzpostavi tudi razredni konflikt. Prihod inšpektorja med bogate in od realnosti popolnoma ločene dramske like prinese skrivnost iz preteklosti in jih postavi na realna tla. Na ta način drama nosi tudi moralno sporočilo, ki govori o problemih razslojene, pohlepne in neempatične družbe, kjer se je večina prisiljena boriti za svoj vsakdanji kruh, medtem ko manjšina na njihov račun vse bolj bogati. Foto: Peter Giodani / MGL
Slovensko stalno gledališče v Trstu se s praizvedbo "Pina in Pierpaolo" poklanja znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. Ob stoletnici rojstva kontroverznega umetnika so na oder postavili monodramo, ki ga predstavlja skozi oči slovenske violinistke Josipine Kalc s katero je prijateljeval v času druge svetovne vojne. Mladi ustvarjalni duši sta se naključno našli in povezali v furlanski vasi Casarsa della Delizia. Izvirna monodrama je nastala na osnovi bogate dokumentacije v katero sta dramaturginja Ana Obreza in režiser Jaka Andrej Vojevec vpletla svoj pogled na zgodbo o prijateljstvu, ki je doslej ostala skrita očem javnosti. Openka Josipina Kalc, ljubkovalno Pina, je študij violine zaključila na tržaškem konzervatorju. Iz Maribora se je med vojno umaknila k sestri, ki je z družino živela v furlanski nižini. Negotovi vojni časi so iz Bologne v Casarso, materino rojstno vas, pripeljali tudi študenta literature Pier Paola Pasolinija. V malem kraju, sta se mlada intelektualca hitro spoprijateljila: Pina je njega učila igrati violino, Pier Paolo pa jo je navdihoval z recitacijami pesmi in razgledanostjo. Usodno srečanje je navdihnilo ustvarjalce izvirne monodrame, ki je zasnovana na obsežni dokumentaciji: pismih, člankih, dokumentarcu o Pini in intervjuju z njenim nečakom Ivanom Hrovatinom, nenazadnje pa tudi na Pasolinijevem avtobiografskem romanu "Nečistovanja". Scene in kostume za predstavo je ustvarila Katarina Zalar, soavtorica besedila, dramaturginja in violinistka Ana Obreza pa je sodelovala tudi kot glasbena svetovalka. Foto: Luca Quaia / SSG Trst
V Beogradu so ta teden potekali dnevi slovenskega filma, Karpu Godini pa so podelili zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tej priložnosti so o njegovem delu spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci, tudi Želimir Žilnik in Lordan Zafranović, razstavili so njegove avtorske fotografije, prikazali pa so tudi retrospektivo njegovih filmov, nastalih v 70. letih.
»Ponosna sem na to, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« Tako je v govoru na prvi paradi ponosa v Slovenj Gradcu dejala Suzana Tratnik, prizor pa je vključen tudi v film LGBT SLO 1984, ki bo v Ljubljani odprl že 38. Festival LGBT filma. Festival, ki velja za najstarejšega takšnega v Evropi, bo v ospredje postavil homofobijo – tudi ponotranjeno. »Leta 1984 se je v ljubljanskem Škucu zgódil Festival Magnus – homoseksualnost in kultura. To je bil prelomni dogodek slovenskega gibanja LGBT in obenem začetek filmskega festivala LGBT, ki velja za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi. Slovensko gibanje se je tako zapisalo v zgodovino kot eno najbolj progresivnih svojega časa, ki v različnih oblikah deluje tudi danes.« Tako preberemo o filmu režiserja Borisa Petkoviča, ki prinaša dokumentarni pogled na slovensko gibanje LGBT skozi prizmo aktivizma in kulture. Na ogled bo 25 igranih celovečernih in dokumentarnih ter 27 kratkih filmov iz različnih delov sveta, pri selekciji sledijo aktualni produkciji in nagrajencem, vsako leto pa vključijo tudi kakšno klasiko, je povedala ena od selektoric programa Suzana Tratnik. Med drugim bodo letos prikazali film Bent iz leta 1997, ki temelji na istoimenski drami o preganjanju gejev v nacistični Nemčiji po pričevanjih Heinza Hegra v knjigi Možje z rožnatim trikotnikom. Po projekciji bosta sledila predstavitev slovenskega prevóda knjige in pogovor z zgodovinarjem Marcom Reglio. Druge obfestivalske dejavnosti bodo prinesle še pogovore s filmskimi ekipami in gosti festivala, okrogle mize in akcijo Promocija knjige. Izbor kratkih filmov bo v času festivala brezplačno dostopen na spletni strani. Ob zaključku bodo podelili nagradi občinstva in strokovne žirije, že na današnjem odprtju pa bosta nagrado rožnati zmaj za najboljši slovenski kratki film prejela Robi in Alen Predanič, znana z umetniškim imenom The Witch Twins. Te nagrade ne podelijo vsako leto, saj produkcije ni dovolj. Ustvarjalca bosta nagrajena za film Marjetica v postelji. Do nedelje, 18. decembra, bo torej vabil filmski festival LGBT, ki bo poleg osrednjega programa v Ljubljani s projekcijami segel tudi na Ptuj, v Maribor, Koper, Bistrico ob Sotli, Idrijo, Slovenj Gradec in Trst. Foto: Boris Petković / SFC
V Ljubljani poteka decembrski mini festival oziroma cikel dogodkov Mesta žensk. Rdeča nit festivala je mitologija, dogodki pa nas, kot so zapisale ustvarjalke, vabijo k novim pogledom na našo preteklost in sedanjost ter ponujajo feministične interpretacije mitov. Foto: umetnica Lala Raščić. Foto: MMC/Ivan Slipčević
V okviru cikla Jazz Ars All Stars bodo v ljubljanski Cukrarni nastopili Peter Ugrin (violina), Zmago Štih (harmonika), Marko Čepak (kitara), Marko Mozetič (kitara) in Nikola Matošić (kontrabas). Vsi so priznani jazzovski in klasični glasbeniki, ki delujejo tako doma kot v tujini. Izvajajo glasbo, ki so jo poimenovali kar »slovanski swing«. Stilsko prepletajo swing, bossa novo, gipsy jazzovske standarde po vzora Djanga Reinhardta in Stephana Grappellija ter sodobno avtorsko glasbo. Njihov repertoar obsega vse od balad in klasičnih etud do virtuoznih tem, podžgan z neusmiljenim gipsy driveom. Jazz žur v avdio in video prenosu na Program SArs in družbenih medijih.
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC
Pred jutrišnjim Prešernovim rojstnim dnevom, Ta veselim dnevom kulture, so danes razglasili najvišje nagrade Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo sta multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič. Dobitniki nagrad Prešernovega sklada pa so: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar in arhitekturni atelje Medprostor. Nagrade jim bodo podelili prihodnje leto na večer pred kulturnim praznikom, 8. februarjem.
Dimitrije Kokanov, priznani srbski dramatik mlajše generacije, je besedilo Nenadoma, reka napisal kot odgovor na Orwellov roman 1984. Delo je razdeljeno na tri dele: v prvem obravnava pretekle totalitarizme, v drugem sodobne, tretji del pa je distopična vizija prihodnosti. Kot je pojasnil režiser Kokan Mladenović, so se več časa pogovarjali o tem, kaj je totalitarizem danes: "Prišel je novi totalitarizem, kjer sami sebe nadzorujemo. Z uporabo pametnih naprav v tem viralnem svetu omogočamo totalen nadzor nad nami samimi, in spet nihče ni srečen. Spremenila se je politika, spremenil sistem, ostale pa so delitve in sovraštvo. Ostalo je vse to, kar dela človeka nesrečnega. Tretji del predstave je distopija. S tem našim postapokaliptičnim tretjim dejanjem pokažemo, da se iz te kataklizme ne bomo ničesar naučili. Še vedno bomo delali iste napake, gradili na napačnih temeljih in spet prišli do neke nove katastrofe. Predstava ne prinaša nekega upanja, optimizma" dodaja Mladenović. V uprizoritvi bodo zaigrali Tamara Avguštin in Anuša Kodelja kot gostji, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir ter Jure Kopušar. Dimitrije Kokanov se bo z jutrišnjo uprizoritvijo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Foto: Peter Uhan
Danes se v ljubljanski Galeriji Vodnikove domačije Šiška začenja VIII. Decembrski sejem ilustracije, ki ga organizira Zavod Divja Misel. Izmed tridesetih razstavljajočih ilustratork in ilustratorjev je letos posebna pozornost namenjena Ančki Gošnik Godec in Marjanci Jemec Božič. Z vodjo sejma, ki poteka od danes pa do 24. decembra, se je pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Avtorici v ospredju letošnjega sejma - Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič v galeriji Vodnikove domačije Šiška; © Matic Ferlan)
Neveljaven email naslov