Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.
Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.
“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.
Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”
V oddaji Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”
Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni. – Miha Kovač
Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …
“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”
Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”
Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”
“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.
Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.
Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet – Adrian Kert
“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.
Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.
Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.
Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?
V Moderni galeriji v Ljubljani so podelili osrednje nacionalne nagrade za likovno in vizualno umetnost – nagrade Riharda Jakopiča. Za življenjsko delo jo je prejela akademska kiparka Duba Sambolec, mednarodno priznana umetnica in profesorica, ki je vrsto let delovala in poučevala na Norveškem, za svoje delo pa je bila tudi večkrat nagrajena. Nagrada Riharda Jakopiča za opus preteklih petih let je šla v roke akademskemu kiparju in videastu Tobiasu Putrihu, priznanje Riharda Jakopiča za mlado avtorico pa je prejela akademska slikarka Neja Zorzút.
Križ je eden izmed simbolov, ki je najpogosteje upodobljen, izdelava križev pa je bila izjemno razširjena v preteklosti in je tudi danes. Med njimi še posebej izstopajo limoški križi. V 12. in 13. stoletju je bilo mesto Limoges eno najpomembnejših središč proizvodnje emajliranih predmetov v Evropi. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani predstavljajo na razstavi Kristus kralj tri od štirih znanih tipov limoških križev v Sloveniji. Soavtor Miran Pflaum pravi, da so tovrstni križi eni izmed najlepših: »Osebno so mi nekaj posebnega, ker ne prikazujejo trpečega Kristusa, ampak Kristusa, ki vlada, ki je odrešenik. Nekakšno milino in mirnost je mogoče zaznati. Odlikuje jih tudi dokaj preprosta in efektivna izdelava.« Estetiko limoških križev je mogoče doživeti skozi likovno podobo in glasbo 13. stoletja. Razstava pa ima še nekaj posebnosti, ki jo povezuje z današnjim časom. Na njej je razstavljena pohodna oprema romarja Jakobove poti, saj Limoges leži ob poti, ki vodi iz Pariza v Santiago de Compostela. Odločili so se, da jo bodo selili po slovenski Jakobovi poti. V ta namen so za romarje izdelali tudi poseben žig.
V Narodni galeriji so odprli 10. bienale Brumen, najobsežnejši pregled slovenskega vizualnega oblikovanja. Poleg razstavljenih 134 del je mednarodna žirija izbrala tudi dobitnike Brumnove nagrade. Fundacija Brumen je letos prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je profesor Peter Skalar, ki opozarja, da je grafično oblikovanje v družbi zapostavljeno. Veliko nagrado Brumen za družbeno koristni doprinos je prejel spletni portal sledilnik covid-19. Luka Renko je nagrade vesel, a še bolj je ponosen na dejstvo, da je bil projekt uporabljan. Oblikovalec Primož Zorko je poleg nagrade prejel še posebno pohvalo žirije za serijo plakatov, ki se je zoperstavila pokroviteljskemu tonu javne komunikacije med pandemijo. Med komunikacijskimi in promocijskimi gradivi so nagrado prejeli tudi studio Kruh in Cankarjev dom za podobo 22. Festivala dokumentarnega filma. Skupaj je bilo nagrajenih 17 projektov, razstava pa bo v Narodni galeriji na ogled do konca maja.
Živimo v kibernetskih in virtualnih okoljih, znanost že dolgo in vedno bolj posega v nepredstavljivo, tudi odnosi so vse abstraktni. Vse to vpliva na razumevanje vizualne umetnosti. Ta se od abstraktnega slikarstva v povojnem modernizmu, ki se je med drugim precej ukvarjal s samo likovnostjo, s formo, z estetsko vrednostjo vizualnih izhodišč, z iskanjem elementarnega in univerzalnega, loči po tem, da raziskuje bolj globalno kompleksnost. In loči se po vzgibu, zakaj nastaja, poudarja kustosinja doktorica Nadja Gnamuš. Za avtorje ni več v ospredju tematiziranje abstrakcije same na sebi, saj je ta že logična posledica mišljenja. Na vizualno produkcijo seveda vpliva logika sodobnih tehnologij. Vendar se lahko prepleta z analognim ustvarjanjem. Sloji Suzane Brborović spominjajo na kolažiranje v računalniški grafiki, a pogled od blizu razkrije slikarsko barvo na platnu. Taki primeri pričajo tudi o načinu sestavljanja vsebin dandanes – nenehno menjujemo med predmetnim, še oprijemljivim in zasloni, kjer preklapljamo med programi, slikami, spletnimi stranmi, jih sopostavljamo in tako naprej. Pomembna vidika razstave sta raznovrstnost medijev in vprašanje percepcije. Kot srečanje med subjektivnim pogledom človeka in pogojno rečeno "objektívnim znanstvenim" se sreča v videoinstalaciji Uršule Berlot Pompe z naslovom Hiperoptika. Nastal je v sodelovanju z inštitutom Jožef Stefan in preučuje pogoje tehnološko razširjenega gledanja z uporabo mikroskopskih instrumentov. Pri Tobiasu Putrihu smo vajeni prostorskih konstrukcij, tokrat pa je pokazal risbe. Ročno risbo vstavlja v računalniški program kot pripomoček umetni inteligenci, da se ta uči risati, njeno točkovno abstrakcijo potem sam dopolni s svojo risbo, vstavi v računalnik in tako risba postaja vedno bolj zapletena. Meja med intervencijo človeka in umetne inteligence pa se briše. Če se, na drugi strani, gibanje v prostor v slikah Mojce Zlokarnik navadno dogaja navidezno z barvnih žarenjem, ploskve na tej razstavi tudi dejansko odpre proti gledalcu. Zlokarnik sicer vzbuja pozornost prav z vračanjem k formalni slikarski abstrakciji, s tem, da postavlja barvna polja drugo ob drugo. In čeprav bi kdo rekel, da je to v slikarstvu že zdavnaj odkrito, prav njo lahko damo za primer slikarke, ki na novo izumlja v okviru le na videz že videnega. V galeriji "S" na ljubljanskem gradu se srečamo še z drevesnim delcem Boštjana Drinovca – geometrično formo drevesa, deblo pa je bolj daljnovodni steber in krošnjo namesto listja krasijo zeleni čipi. Pa naj ostane še kaj za ogled, povejmo le še to, da tudi Roman Makše s skulpturo posega v prostor, Duša Jesih pa na steni razgrajuje pravokotno konvencijo slikarskega formata.
V Prešernovem gledališču Kranj se je sklenil 52. Teden slovenske drame. Sklepna slovesnost je potekala v znamenju podeljevanja nagrad, tako strokovnih žirij kot občinstva. Letošnjo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo je prejela Katarina Morano, za besedilo Usedline, ki ga lahko v uprizoritvi v tej sezoni gledamo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo po izboru žirije pa je prejela uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča.
Na prvo aprilsko sredo je minilo 30 let od mednarodnega priznanja neodvisne Bosne in Hercegovine. Ob ostrem srbskem nasprotovanju se je vnela vojna, nad bosansko-hercegovskim narodom se je več let izvajalo etnično čiščenje. Iz domovine se je izselilo več milijonov ljudi, nekaj deset tisoč prebežnikov pa se je zateklo v Slovenijo. Maida Džinić, tudi sama prebežnica iz Bosne in Hercegovine, je predlagala pester kulturen program ob obeležitvi tridesetletnici teh dogodkov. Poleg dvodelna razstave v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije Šiška pa se v maju odpira še ena razstava. Pod naslovom Ta vojna ni naša bodo v Galeriji Fotografija na ogled dela fotoreporterjev, ki so za tednik Mladina v 90-ih letih pokrivali te žalostne dogodke. Na razstavi bodo sodelovali Diego A. Gomez, Borut Krajnc, Barbara Čeferin in Jože Suhadolnik. Poleg razstav in različnih okroglih miz, pa se ob 30-ti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo obeta koncert Podalpski sevdah Damirja Imamovića in po več kot 20-ih letih ponovno združenih zasedb Vali in Dertum, v katerih so večinoma ustvarjali pregnanci. In ravno oni so odigrali eno ključnih vlog pri ohranitvi tega tradicionalnega južnoslovanskega glasbenega žanra. Takrat so za svoj drugi dom vzeli avtonomne prostore, kot sta Vodnikova domačija in KUD France Prešeren, kjer pa so se poleg z glasbo ukvarjali tudi z literaturo in likovno umetnostjo, med drugim pa so delovali v gledališki skupini Nepopravljivi optimisti, ki jo je vodila dramska igralka Draga Potočnjak. Za čas praznovanja so načrtovali rekonstrukcijo ene izmed predstav skupine: Dođi makar sebi, ako nemaš kome drugom, a je bil projekt prestavljen na prihodnje leto, ko se bosta trem nekdanjim članom skupine pridružili še režiserka Nina Šorak in igralka Tamara Avguštin.
V mnogih evropskih glasbenih tradicijah so čas velikega tedna in dogodki, povezani s tem odobjem cerkvenega leta, v okviru različnih zgodovinskih obdobij glasbene umetnosti vzpodbudili nastanek nekaterih najodličnejših glasbenih del, v katerih so skladatelji skušali zajeti dramatične dogodke Kristusovega trpljenja in preizkušenj. Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj tako vsako leto en teden pred velikonočnimi prazniki ponudi nabor koncertov s tematskimi sporedi, ki vključujejo znana, pa tudi redkeje izvajana dela, povezana s širšo tematiko postnega in velikonočnega časa, med katerimi poleg resne umetnostne glasbe ne manjka niti starodavnih, tudi tradicijskih napevov in ljudske glasbe. Posebnemu dnevu se letos aktivno pridužuje sedem držav oziroma radijskih postaj, med njimi tudi Radio Slovenija; ob 18. uri bo na sporedu posnetek koncerta z naslovom Postoj, prisluhni, na katerem Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča in ob spremljavi klarinetista Dušana Sodje in pianistke Tatjane Kaučič izvaja glasbo Andreja Makorja, Jurija (Georga) Prennerja in Huga Wolfa. Izpostavljamo še dva neposredna prenosa koncertov; ob 14:15 bo v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu zvenel Pasijon po Janezu Johanna Sebastiana Bacha, ki ga bodo pod vodstvom britanskega dirigenta in strokovnjaka za glasbo starejših obdobij Andrewa Manzeja izvedli mednarodni solisti, zbor Laurens Collegium iz Rotterdama in Kraljevi orkester Concertgebouw, ob 17. uri pa se bo v Rigi začel koncert sodobnejše latvijske glasbe, na katerem bosta prvič izvedeni dve novi deli, ki ju je Latvijski radio naročil posebej za to priložnost – Glasnik pomladi za saksofon in kokle Anne Veismane in Pričevanje našega časa za saksofon in orgle Madare Petersone. Zadnjo je navdihnila poezija pesnice Inge Pizane, zlasti vrstica, ki govori: "Samo eno si želim, da prišla bi pomlad in mir." Ponudbo letos dopolnjujejo še koncerti iz Rusije (11:05), Danske (12:00), Bolgarije (13:05) in Češke (22:05).
Balet Svatba bo uprizorjen premierno, Posvetitev pomladi pa se, po desetih letih, kar je minilo od premierne izvedbe v Mariboru ter številnih gostovanjih po svetu, vrača pred domače občinstvo
Najbolj nasprotujoče si interpretacije dogodkov iz časa 2. svetovne vojne sprožajo pogledi na življenje in delo katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha, ki ga je leta 1942 ubil atentator varnostno-obveščevalne službe komunistov. Pomen in vpliv njegove osebnosti obravnava obsežna monografija Janeza Juhanta z naslovom Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda. Izdale in založile so jo vse tri Mohorjeve družbe, Teološka fakulteta v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave. Vir fotografije: www.nadskofija-ljubljana.si
Neveljaven email naslov