Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika

13.05.2020


Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik.

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika

13.05.2020


Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik.

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


11.01.2023

Na globusih slavili Fabelmanovi in Duše otoka

Sezona podeljevanja najprestižnejših filmskih nagrad, ki bo vrhunec doživela z oskarji 12. marca, se je odprla. Sinoči so v Združenju tujih dopisnikov Hollywooda podelili zlate globuse. Njihova posebnost je, da nagrade podeljujejo v filmskih in televizijskih kategorijah, filme pa ločujejo na drame ter komedije ali muzikale. Kateri so glavni nagrajenci 80. zlatih globusov? Sezona nagrad se je najbolje začela za filma Fabelmanovi režiserja Stevena Spielberga in Duše otoka režiserja Martina McDonagha. Poleg nagrade za najboljši dramski film, Fabelmanove, se je Steven Spielberg sinoči na oder sprehodil še drugič: prejel je še zlati globus za najboljšo režijo. Steven Spielberg je ob tem povedal: "Pred to zgodbo sem bežal vse od svojega 17. leta. Veliko ovir sem si postavil, da je ne bi povedal. Delno, v koščkih pa sem jo pripovedoval v vsej svoji karieri. Z njo sta precej povezana E. T. – Vesoljček in Bližnja srečanja tretje vrste. Toda še nikoli nisem zbral poguma, da bi jo povedal neposredno, vse dokler mi ni Tony Kushner, s katerim sva sodelovala pri filmu München, to je bilo pred časom, rekel: povej mi kaj o vseh teh zgodbah, ki sem jih slišal o tvojem življenju." V Fabelmanovih režiser predstavi svoj spomin na družino, na prva srečanja s filmom in tudi na včasih nenaklonjene okoliščine, ki so oblikovale njegovo življenjsko pot, denimo antisemitizem v ZDA. Drugi veliki nagrajenec 80. zlatih globusov so Duše otoka. Poleg nagrade za najboljši glasbeni film ali komedijo se lahko pohvalijo še z zlatima globusoma za scenarista Martina McDonagha in igralca Colina Farrella, medtem ko je najboljši igralec v dramskem film Austin Butler za vlogo Elvisa v istoimenskem filmu o kralju rock'n'rolla. Najboljša igralka v muzikalu ali komediji je Michelle Yeoh v Vse povsod naenkrat, medtem ko so hollywoodski dopisniki za najboljšo dramsko predstavo nagradili Cate Blanchett v vlogi dirigentke berlinskih filharmonikov v filmu Tar, ki na naša platna prihaja v začetku februarja. Najboljši tujejezični film je Argentina, 1985, režiserja Santiaga Mitre o pomembnem sodnem procesu, ki ga argentinski javni tožilec Julio Strassera sredi 80. let skupaj z ekipo dobil proti vojaški hunti, ki je v 70. in 80. letih v Argentini terorizirala rojake. Tuji dopisniki Hollywooda – druščino trenutno sestavlja več kot 100 novinarjev iz 55 držav – so za najboljši animirani film izbrali Netflixovega Ostržka, ki sta ga režirala Gulliermo del Torro in Mark Gustafson. Med televizijskimi produkcijami so največ nagrad pobrale serije Osnovna šola Abbott, Beli lotos in Zmajeva hiša. In še zanimivost z uvodnega dela prireditve. Po pandemičnih izvedbah in najrazličnejših bojkotih zaradi očitkov o premajhni rasni raznolikosti (Tom Cruise je lani združenju vrnil tri svoje kipce) in zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju, tudi s strani članov združenja, je 80. podelitev zlatih globusov znova potekala precej gladko, no, in k sreči z nemalo humorja. Letos se je niso udeležili igralski nominiranec iz filma Kit Brendan Fraiser. Razlog: spolni napad nanj s strani nekdanjega vodje Združenja tujih dopisnikov. Prav tako bosta morala svoja zlata globusa prevzeti še Kevin Costner, ki so mu ga namenili za vlogo v dramski televizijski seriji Yellowstone, ter Zendayja za vlogo v seriji Evforija. Prireditev je v prenosu na televiziji NBC vodil komik Jerrod Carmichael, ki je že v uvodnem nagovoru povedal, da je cesar nag: "Sem so me povabili, ker sem črn. Ne bom rekel, da je združenje rasistična organizacija, vendar do umora Georgea Floyda niso imeli nobenega temnopoltega člana – zdaj pa počnite s to informacijo, kar hočete". Združenje tujih dopisnikov Hollywooda po dostopnih podatkih še lani ni imelo nobenega temnopoltega člana. Foto: AP


10.01.2023

Film Dedek gre na jug začenja pot po kinematografih

Komedija Dedek gre na jug v režiji Vincija Vogue Anžlovarja je zgodba o prijateljstvu in ljubezni, pravi režiser, ki je tudi napisal scenarij za film - slaba tri desetletja po tem, ko je v slovensko-japonski koprodukciji nastal prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji, Babica gre na jug. V Dedku Vlado - ki ga igra Vlado Novak - iz bolnišnice ugrabi svojega prijatelja, Borisa (Boris Cavazza). Napotita se proti Makedoniji - tam upata, da bosta našla Borisovo dolgoletno ljubezen Nedo, s katero jima je usoda pred leti prekrižala načrte za skupno življenje. Vendar pa na poti srečata Romkinjo Esmo in zgodba se zaplete ... Po ljubljanski premieri bo ekipa filma obiskala še druga slovenska mesta. Z Vincijem Vogue Anžlovarjem se je pogovarjala Tina Poglajen. Foto: Miloš Srdić/SFC (izrez fotografije)


09.01.2023

Nova zvočna knjiga To noč sem jo videl

Leto 2023 je tudi leto praznovanja šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija - Programa Ars. Danes je praznovanje sprožil prvi v nizu dogodkov in sicer izid nove zvočne knjige in prvega poglavja predvajanja Odprte knjige To noč sem jo videl Draga Jančarja. V studiu 1 naše radijske hiše, kjer je zvočna knjiga nastajala, so jo predstavili pisatelj Drago Jančar, interpret: dramski igralec Branko Jordan, režiser Klemen Markovčič in urednik igranega programa Alen Jelen, med navzočimi pa je bila tudi Tadeja Krečič.


07.01.2023

Shakespeare v MGL izpostavlja like zlobnežev

Mestno gledališče ljubljansko bo stopilo v novo leto v znamenju gledališke klasike, prilagojene za današnji čas. Monoprojekt bo premierno utelesil igralec Sebastian Cavazza, ki si je zamislil, prevedel in interpretiral dramsko besedilo Shakespeare angleškega avtorja Stevena Berkoffa. V besedilu Shakespeare Berkoff v središče postavi le zlobne dramske osebe v Shakespearjevih besedilih. Britanski filmski režiser, dramatik in igralec je med drugim tudi eden izmed predstavnikov gledališča "v fris". Monoprojekt ima tri vsebinske ravni, zadnji dve, torej avtorjev odnos do besedila in osebni odnos do negativnih dramskih likov, so med procesom dela morali spremeniti, saj Sebastijan Cavazza v predstavi izraža svoja stališča in se odmika od izvirnega besedila. Tudi humor je spremenjen in prilagojen slovenskemu občinstvu. V uprizoritvi so se odločili za kombinacijo verificiranega besedila ter pogovornega jezika, scenski elementi pa so stilizirani. Shakespeare Stevna Berkoffa je prva uprizoritev v Sloveniji, Shakespearovi zlobneži pa zaradi svoje kompleksnosti soustvarjajo prav poseben gledališki žanr. Foto: Peter Giodani / MGL


07.01.2023

Nov cikel nedeljskih matinej RTV Slovenija – Mozartine 2023

Začenja se nov cikel nedeljskih matinej Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – Mozartine 2023. Rdeča nit Mozartin so solisti iz orkestra ter sodelovanja z mladimi dirigenti. O letošnjih koncertih je z umetniško vodjo orkestra, Majo Kojc, spregovorila Katarina Radaljac. Foto: RTVSlo


05.01.2023

Dimitrije Kokanov: Gibanje

Ljubljanska Cukrarna bo nocoj prvič odkar so jo odprli, zaživela v gledališki podobi. Ob 20ih se namreč tam obeta premiera predstave Gibanje v zasnovi SNG Drama Ljubljana. Dramsko besedilo, ki ga je napisal srbski dramatik Dimitrije Kokanov se izmika vsem žanrskim oznakam. Ustvarjalci so ga opredelili kot meditacijo o tem, v kakšnem stanju se nahaja sodobni človek.


05.01.2023

S Karlom so se pri Franu mučili do desetih zvečer

Osrednji spletni portal slovenskega jezika, portal Fran, je po osmih letih od nastanka dopolnjen in obogaten. Leta 2014 je bilo na njem 20 slovarjev, zdaj jih je 44. Kdo vse stoji v ozadju tega dela, v čem je portal Fran med prvimi v Evropi, pa tudi o tem, da morajo imeti slovaropisci do vseh besed enak odnos, smo se pogovarjali s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozmo Ahačičem. Naš sogovornik pravi, da morajo slovaropisci imeti enak odnos do vseh besed, tako kot morajo uradniki imeti enak odnos do občanov. Vsaka beseda naj bi imela torej enako vrednost, še posebno pa tiste, ki pristanejo na portalu Fran. Zanimanje zanje ni majhno. V osmih letih so pri Franu našteli kar 300 milijonov iskanj. Na ugotovitve inštituta še posebno nestrpno včasih čakajo novinarji. Ob smrti britanske kraljice Elizabete Druge so se pri Franu ukvarjali z vprašanjem, ali naj se novi kralj imenuje Charles ali pa Karel, do desetih zvečer. Od tega je bilo namreč odvisno, kako bo britanski kralj zapisan v slovenskih časopisih prihodnji dan.


04.01.2023

Naravna vera – intimen, spiritualen, mističen in kritičen odnos med človekom in naravo

Želja po vračanju k naravi je v tem divjem in zapletenem kapitalističnem svetu, ki spodmika vsak občutek varnosti, vse močnejša. A kaj to zares pomeni? Fizični umik vanjo ali iskanje zgléda za ravnovesje in zmernost? Lahko od narave kar zahtevamo, da bo naša prijateljica, ko nam to paše? Lahko njeno divjost ujamemo v stekleno kletko? Smo jo že dovolj uničili, da bo pohlevno sklonila glavo? Morda pa je še vedno čas, da z njo vzpostavimo iskreno, sodelovalno vez – a vprašanje, če bomo to zmogli samo z razumom. "Naravo zapišem z veliko začetnico in jo razglasim za svojo cerkev," je leta 1957 zapisal ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. S to mislijo so pospremili skupinsko razstavo Naravna vera v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Štirinajst umetnic in umetnikov je s fotografijami, slikami, videom in prostorskimi instalacijami prepletlo tri nadstropja Švicarije, mogočne starinske vile pod vznožjem Rožnika. To je bil od nekdaj prostor gostoljubja in sobivanja, tudi z gozdom v okolici, povesta kustosa Dušan Dovč in Yasmin Martin Vodopivec. Naravno vero bo pospremil obrazstavni program, tudi glasovni performans Irene Tomažin Korenine glasu # odmev, ki ga pravkar slišimo. Foto postavitve Marka Pogačnika: Žiga Bratoš


31.12.2022

Silvestrski večer

Vse tiste pa, ki boste preživeli silvestrski večer v zavetju toplega doma in pred radijskimi sprejemniki pa vabimo, da se nam na Tretjem programu pridružite pri spremljanju silvestrovanja, ki bo potekalo od 20. ure pa vse do 10 minut čez polnoč. Dogodek, ki bo potekal v radijskem studiu 01 in bo v dobršni meri temeljil na improvizaciji, bodo soustvarjali voditelj Aleksander Golja, dramski igralec Blaž Šef in pianist radijskega orkestra Klemen Golner. Letošnji program so zastavili kot preplet glasbenih vsebin, primernih utripu in času.


02.01.2023

Nosferatu - simfonija groze

Poslastica za vse ljubitelji sedme umetnosti, slavnostna premiera nove izvirne glasbene partiture za znameniti nemi film Nosferatu, ki ga je posnel velikan nemškega ekspresionizma Friedrich Wilhelm Murnau. Ob stoletnici premiernega predvajanja te nesmrtne neme grozljivke – prvič so jo predvajali 4. marca 1922 v Berlinu – je Slovenska kinoteka skladatelju in pianistu Andreju Goričarju, ki je lani prispeval novo glasbo za film Erotikon z Ito Rino v glavni vlogi, letos naročila, da na novo ozvoči tudi ta film.


23.12.2022

Vizualna umetnost v letu 2022

Če smo v prejšnje leto vstopili z zaprtimi vrati galerij in muzejev in se je nato zdelo, da organizatorji kar hitijo z izvedbo prej zastalega programa, lahko rečemo, da je letošnje leto morda prineslo manj izstopajočih razstav. Nekaj poudarkov leta na področju vizualne umetnosti je zbrala Iza Pevec.


30.12.2022

Kulturna politika v letu 2022

Letošnje parlamentarne volitve so budno spremljali tudi umetnice in umetniki in ostali delavci v kulturi. Sklenil se je eden izmed najburnejših mandatov v slovenski kulturni politiki. Ni skrivnost, da z ministrovanjem Vaska Simonitija, kljub rekordnemu proračunu za kulturo, mnogi niso bili zadovoljni. Največ prahu je dvigovalo razdeljevanje sredstev, kadrovanje in odnos do resorja. Kljub razdrobljenosti kulturnega sektorja pa so bili ustvarjalci v pričakovanjih do nove politike enotni: zagotavljanje pogojev za kakovostno umetniško produkcijo bi morala biti ena od prioritet nove vlade in ministrstva za kulturo, zato si želijo strokovnih kriterijev pri dodeljevanju sredstev in da se ustrezno reši položaj samozaposlenih v kulturi. Tudi za novo garnituro na Maistrovi je bil začetek novega mandata buren, izzivov pa toliko, da jih bodo težko razrešili v štirih letih težko razrešili (foto: BoBo).


28.12.2022

Film v letu 2022

Kateri so bili najbolj gledani filmi letošnjega leta, tako na svetovni ravni kot na naših platnih? Kateri so dobili prestižne filmske nagrade in katera zaveza, h kateri so večkrat pozivali tako slovenski filmarji kot izvoljeni predstavniki ljudstva, bo, kot kaže, tudi letos ostala neizpolnjena? Pregled filmskega leta 2022 je pripravil Urban Tarman. Foto: EFA/Sigurjon Ragnar Foto: EFA/Sigurjon Ragnar


28.12.2022

Stopi iz moje sence PI314

Slovenska koreografa in plesna pedagoga Pia in Pino Mlakar sta vse življenje skupaj plesala, ustvarjala in si delila tudi zasebni svet. Par, ki je poletja preživljal na jadrnici Galeb PI314, je zdaj navdihnil tudi plesno predstavo Stopi iz moje sence PI314 režiserke Nede R. Bric. Foto: MMC / Drago Videmšek


29.12.2022

Meantime, razstava našega sodobnega slikarstva zadnjih dveh let v Equrni

Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, tako spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Predvsem pa razstava prikaže raznolikost tehnik in motivov štirinajstih slikark in slikarjev. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna


28.12.2022

Gledališče v letu 2022

Leto 2022 je v najrazličnejših oblikah in formatih preizpraševalo našo družbeno, politično in umetnostno sedanjost, prezrlo pa ni niti bivanjskih vprašanj in vprašanj, ki se posamezniku porajajo ob gradnji in preverjanju identitete, tako lastne kot tudi skupnostne. Dva največja slovenska festivala, Borštnikovo srečanje in teden slovenske drame sta minila v znamenju postepidemičnih razmer in radosti ob ponovnem zagonu gledališkega vrveža na odru in nasproti njega, v avditoriju. Več o nagrajenih predstavah, dramskih besedilih ter zaslužnih posameznikih pa v prispevku Petre Tanko. Foto: Bitef/Jelena Janković


27.12.2022

Kapa

Prvi slovenski božični film Kapa režiserja Slobodana Maksimovića je ob prvi zlati roli prejel še glavno nagrado beljaškega festivala K3. Zgodba o Eriku, dečku, ki zaradi neurejenih družinskih razmer živi v mladinskem domu, in Lučki, deklici iz premožne družine, ki se srečata za božič, je nastala po scenariju Saše Eržen. Pred mikrofon jo je povabila Tina Poglajen. Foto: Promocijsko gradivo


27.12.2022

Nosferatu v Cankarjevem domu in na Programu Ars

Nocoj bodo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sodelovanju s Slovensko kinoteko prikazali nemo filmsko klasiko Nosferatu – Simfonija groze, »nesmrtno grozljivo-romantično klasiko«, ki jo je nemški ekspresionist F. W. Murnau posnel pred stotimi leti. Izvirna glasbena partitura Hansa Erdmanna se je v tem času izgubila, nocojšnjo projekcijo bo spremljala partitura skladatelja in pianista Andreja Goričarja z Orchestra of the Imaginary. Poleg Goričarja v vlogi pianista in dirigenta so to še Ana Julija Mlejnik, violina; Nejc Mikolič, viola; Milan Hudnik, violončelo; Janez Avšič, kontrabas; Jan Gričar, saksofon; Jakob Bobek, klarinet in Primož Zemljak, rog. Dogodek nastaja v sodelovanju z RTV Slovenija, glasbo bomo neposredno prenašali na Programu Ars. Foto: MMC / IMDB


22.12.2022

Nedokončane krajine Toma Brejca v Photonu

V galeriji Photon so odprli razstavo Toma Brejca po njegovem daljšem premoru od ustvarjanja in razstavljanja umetniških fotografij. Vrhunski modni in portretni fotograf, ki svoj pečat pušča na naslovnicah svetovnih revij, po izobrazbi pa je diplomirani filozof in sociolog kulture, se namreč potaplja tudi v intimne svetove umetniške fotografije s pridihom dokumentaristike. Prizor mladih, ki se razigrano družijo na zelenici ob mogočni stavbi londonske Narodne galerije, umirjena, skoraj zenovska panorama nad gladkim morjem ob miramarskem gradu proti večeru in voajerski pogled od zgoraj v čolniček, s katerim družina pluje po jezeru v Newyorkšem parku. In še kaj, seveda. Če je na eni strani vrlina tehnična dovršenost, pa je bistvo dobre fotografije tudi v metafizičnem, neizrekljivem, nam je namignil Tomo Brejc ob obisku v našem studiu. Foto: Tomo Brejc, Vezalka / Shoelace, 2022


Stran 13 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov