Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov