Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino« ali »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in tudi zelo zaželena filmska izkušnja.
Čez sedem let vse prav pride, so rade rekle naše stare mame, ko so na zgornjo polico shrambe pospravile neko odsluženo kramo in naše zavijanje z očmi ni nič kaj dosti pomagalo. Kar je še huje – največkrat se je izkazalo, da so imele še kako prav! Nekaj podobnega, če malo karikiramo seveda, bi lahko rekli tudi za tako imenovani drive-in kino, ki ga je v preteklih letih po več desetletjih životarjenja oživila urbana hipsterska subkultura, v teh, z epidemijo novega kornavirusa zaznamovanih časih, pa je zasijal v povsem novi luči. Medtem ko bomo v običajne kinodvorane najbrž še nekaj časa hodili kar se da previdno, ohranjujoč predpisano medsebojno razdaljo, nam avtomobilsko zavetje nudi precej večji občutek varnosti, ki se začne že s samim nakupom vstopnice. Pri ljubljanskem Kinu Bežigrad, ki sicer trenutno ni edini ponudnik ogleda filma iz udobja lastnega avtomobila pri nas, je pa po dveh uspešnih sezonah gotovo med najbolj uigranimi in gledalcu zagotavlja tudi najbolj celostno izkušnjo, si je vstopnico možno zagotoviti na tri načine, od katerih je spletni nakup seveda najbolj v skladu s trenutnimi smernicami socialnega distanciranja. Tudi ob prihodu na prizorišče, ki je precej prikladno na parkirišču enega ljubljanskih trgovskih centrov, vse poteka kar se da brezstično – gledalca v slogu ameriškega zlatega obdobja tovrstnih kinov kar skozi avtomobilsko okno sprejmejo in na parkirno mesto usmerijo mične gospodične na kotalkah, ki po začetku filmske projekcije skrbijo tudi za dostavo telefonsko ali elektronsko vnaprej naročene jedače in pijače. Vse torej poteka precej brezmadežno, razen seveda morebitnega obiska sanitarij, nad katerimi pa skrbno bdijo organizatorji in jih po vsaki uporabi tudi razkužijo. Gledalcem tako ne preostane drugega, kot da radijsko postajo nastavijo na določeno frekvenco, se udobno namestijo in skozi vetrobransko okno gledajo na filmsko platno.
Prav to, da vizualni dražljaji prihajajo od daleč, slišni pa iz neposredne bližine zvočnikov, je za nevajenega gledalca sprva nekoliko nenavaden občutek, a po nekaj minutah se na ta spoj navadimo, in razen morda kakšni neprevidno prižgani avtomobilski žarometi, filmske izkušnje ne zmoti nič več. Bolj pogumni gledalci so si sinočnji film Dežela la la ogledali celo iz streh svojih avtomobilov, a so bili zato vsekakor prikrajšani za možnost glasnega petja znanih glasbenih komadov iz filma, ki ga sicer omogoča avtomobilsko zavetje.
Drive-in kino, ki bi mu v slogu »kave za na pot« po slovensko morda lahko rekli »zapelji se v kino«, malo manj romantično pa seveda kar »kino iz avtomobila«, je vsekakor zanimiva, varna in sodeč po sinočnji obiskanosti tudi zelo zaželena filmska izkušnja, a tistega pravega skupinskega duha, ki prežema gledalce v zatemnjeni kinodvorani, vseeno ne more pričarati. Lahko pa v avtu poješ in komentiraš precej bolj na glas.
Naslovi treh nagrajenih zgodb natečaja so že nekaj časa znani, na slovesnem dogodku v Studiu 26 Radia Slovenija pa bomo razkrili še avtorje besedil. Dogodek bo pospremila glasba v interpretaciji Klemna Golnerja, zmagovalno zgodbo pa bomo slišali v interpretaciji Branka Jordana, Tadeja Piška in Line Akif. Letošnja strokovna žirija v sestavi Tadeja Krečič Scholten (predsednica), Tatjana Jamnik in Gašper Troha je izbirala med 734 zgodbami, kar je najvišje število v zgodovini natečaja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Čestitamo zmagovalcu Juriju Černiču, avtorju zgodbe Vlak ob 6.15. Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi zapisala naslednje: Vlak ob 6.15 je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. V okolju, v katerem so gozdovi, polja in travniki, ni pa vrveža in ljudi. Avtor oziroma avtorica postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor oziroma avtorica izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja.
Minila so tri desetletja, odkar je Babica šla na jug. Vinci Vogue Anžlovar je medtem posnel več filmov in pri vseh šel z glavo skozi zid: zanje je zbiral sredstva v tujini, vmes pa se boril notranjimi demoni in opravljal raznolike službe. Njegova zadnja zaposlitev, preden je znova poprijel za režijsko taktirko, je bila vožnja taksija. Avgusta je padla prva klapa njegovega novega celovečerca Dedek gre na jug. Kot je povedal v pogovoru z Urbanom Tarmanom, gre ekipa znova z glavo skozi zid: kljub zamrznitvi javnega sofinanciranja s strani Filmskega centra oziroma kulturnega ministrstva, je filmska ekipa že imela deset snemalnih dni; producent Branislav Srdić pa je, da bi se snemanje vendarle začelo, celo dvignil kredit in zanj zastavil svojo hišo, garažo in kolo. Vinci Vogue Anžlovar pojasnjuje, kako je film Dedek gre na jug povezan z Babico.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar v pogovoru s Teso Drev Juh govori o trenutni finančni situaciji, v kateri se je znašel slovenski film (in z njim njegovi ustvarjalci).
Prejšnjo soboto se je zaključil 77. Beneški filmski festival – na dogodku, na katerem ni bilo velikih ameriških produkcij kot je bilo v navadi v zadnjih letih, je vseeno zmagal ameriški film, in sicer intimna družbenokritična drama Nomadland (Dežela nomadov) režiserke Chloe Zhao, v kateri glavno vlogo odigra Frances McDormand. Več o letošnji Mostri v komentarju Ingrid Kovač Brus
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
V komediji Vojna z dedkom vlogo dedka igra Robert De Niro. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Po 15-ih letih premora Umetnostna galerija Maribor pripravlja Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki bo svoja vrata odprl spomladi prihodnje leto. Prispevek Irene Kodric Cizerl.
Sinoči je celjsko gledališče otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov, Lutza Hübnerja z naslovom Marjetka, stran 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof.
V Mariboru so se začeli »Dnevi zaganjanja EKO 8«, tridnevno dogajanje, s katerim mariborska umetnostna galerija opominja na Mednarodni trienale umetnost in okolje, ki ga bo po 15 letih premora znova organizirala v Mariboru. Zaradi nevarnosti virusne okužbe so večmesečno dogajanje prestavili na prihodnjo pomlad. Brigita Mohorič.
Branje je z vidika človekovega obstoja mlada veščina. Beremo nekaj tisočletij, kar pa je premalo, da bi se v možganih razvili posebni centri za branje, zato med branjem možgani uporabljajo omrežja, ki so namenjena drugim funkcijam. Pri slabših bralcih se aktivira velik del možganov, pri dobrih bralcih pa del, ki je namenjen prepoznavanju obrazov. In ravno ta del možganov je povezan s človekovim čustvenim in socialnim doživljanjem. Da branje spodbuja k empatiji, sočutju in vzgoji srca tako niso le lepe besede, saj jih podpirajo tudi raziskave delovanja možganov. Pretirana raba zaslonov pa ima na drugi strani veliko slabih učinkov na razvoj otroka. Še posebej občutljivi so predšolski otroci. Pri njih se je pokazalo, da jim je gledanje zaslonov porušilo mikrostrukturo v delih možganov, ki so namenjeni za govor in razvoj jezika. Celoten pogovor z državno sekretarko Tino Bregant, ki je doktorirala iz nevropediatrije, lahko poslušate v oddaji Jezikovni pogovori. Vir fotografije: Pixabay
Neveljaven email naslov