Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Na slovenski Obali, kjer so pred nekaj tedni snemali tujo filmsko produkcijo z zvezdniškimi, oskarjevskimi imeni, se je še uradno odprl Festival slovenskega filma, njegova jubilejna 25. izdaja. V portoroškem Avditoriju in piranskem Gledališču Tartini ter v Razstavišču Monfort, ki je na pol poti med njima, se bo do nedelje odvrtel pregled najnovejše slovenske filmske produkcije. Otvoritveni večer je bil v znamenju naše igralske dive Milene Zupančič, ki je – kot prva med igralci in igralkami – prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Foto: Katja Goljat in Matjaž Rušt
Številni očitki krožijo v medijih. Kritičnost ministrice za kulturo Aste Vrečko v intervjuju za STA razumejo kot nezaupnico. Bassina tudi skrbi, kot pravi, stopnjevanje pritiska na vodstvo, vse od kar je Svet ministrstvu predlagal revizijo poslovanja za zadnjih deset let. Veliko je neresnic, poudarja Bassin, mediji naj bi se po njegovem na vodenje Moderne galerije odzivali na svojstven način, očitno torej pristransko. Oba z direktorjem priznavata slabe odnose med zaposlenimi in vodstvom. Tu so še očitki na račun nestrokovnosti vodenja – utemeljitev teh Bassin ni zaznal. Kot poudari, so nekateri zaposleni po odhodu prejšnje direktorice Zdenke Badovinac nasprotovali imenovanju kateregakoli novega vodstva. Vaupotič je izpostavil tudi očitke vodstvu o neodzivnosti v primeru razstave Nike Autor V Moderni galeriji, češ da ji niso izplačali le novih negovorjenih stroškov. Avtorica je bila prisotna in direktorja prekinila, naj preneha z lažmi, saj naj bi le zahtevala izplačilo s strani vodstva že potrjenega zneska. Ministrstvo za kulturo se na izjavi Bassina in Vaupotiča do 15. ure še ni odzvalo. Pa še: strokovni delavci so se v nedavnem javnem pismu distancirali od razstave Momental-mente v Moderni galeriji, del slovenskih slikark in slikarjev po izboru zunanjega kustosa Andreja Medveda. Ta jih je opremil z opisi, ki so jih označili za popreproščeno tolmačenje umetnosti, ki jo vrača v konservativno polje. Na te kritike so se odzvali v Zvezi društev likovnih umetnikov, vendar nekateri člani društev opozarjajo, da o pismu pred objavo niso bili obveščeni.
4000 razstavljavcev iz 95 držav se bo spet srečalo na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki se je začel sinoči s slavnostno prireditvijo v navzočnosti nemškega zveznega predsednika in španskega kraljevega para, saj je Španija letos častna gostja sejma. Slovensko nacionalno predstavitev pa kot že leta prej vodi Javna agencija za knjigo. V pričakovanju laskavega naziva častne gostje naslednje leto, Slovenijo na sejmu zastopa tudi ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
Ko omenimo Habsburžane, večina med nami pomisli predvsem na Marijo Terezijo. A to dinastijo bi morali bolje poznati, saj so vladali tudi našim krajem, so prepričani na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Da bi tudi laični bralci boljše razumeli širši kontekst, v katerega se umešča naša zgodovina, so izdali že več monografij o Habsburžanih. Čisto sveža je monografija Karel I. – zadnji slovenski cesar, posvečena pogosto spregledanemu vladarju. Zakaj tak naslov? "Želeli smo pokazati, da ne govorimo o tujih vladarjih, temveč o zadnjem cesarju dinastije, ki je vladala tudi nam", odgovarja urednik monografije Gregor Antoličič. Karel I. Habsburški je spregledan morda tudi zato, ker so njegov čas in vladanje zaznamovali prva svetovna vojna, razpad večstoletnih imperijev in nastanek nacionalnih držav. Monografija, ki je nastala ob stoti obletnici cesarjeve smrti, združuje prispevke več slovenskih in hrvaških zgodovinarjev, z njo pa želijo nagovoriti tudi laično javnost. Knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, so predstavili v okviru okrogle mize z naslovom Habsburžani v 20. stoletju, še pred tem pa se je z urednikom Gregorjem Antoličičem pogovarjala Iza Pevec. Foto: Iza Pevec in Wikipedia
Sekcija za leksiko pri Zvezi društev Slavistično društvo Slovenije in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU sta že četrto leto zapored pred mednarodnim dnevom slovarjev pripravila številne dogodke. Predavanja prek svetovnega spleta so odstrla slovaropisni pogled v preteklost, sedanjost in prihodnost. Precej različna so bila dopoldanska predavanja in predstavitve ob mednarodnem dnevu slovarjev, razprta med strokovne dileme in uporabniške izkušnje. Dvojezične slovarje je ob slovensko-češkem in češko-slovenskem slovaropisju zastopal češki jezikoslovec David Blažek, številne predstavitve novih terminoloških slovarjev so pokazale vso pestrost strokovne terminologije, ki jo preučujejo jezikoslovci, od turizma do na primer betonskih konstrukcij in šolskega in davčnega izrazja, za konec pa so preučili še uporabnost portala Franček v šolski rabi in jezikovne svetovalnice za pravopisno rabo. Slovarski teden z naslovom Slovarji včeraj, danes, jutri je pripravila Mija Michelizza, znanstvena sodelavka Inštituta Frana Ramovša in vodja Sekcije za leksiko pri zvezi Slavističnih društev. Na okrogli mizi v Vodnikovi domačiji so na programu gostje Kozma Ahačič, Matija Ogrin in Matej Šekli, petkova okrogla miza z vabljivim naslovom Slovar – čuvar, krmar, šušmar ali …car? Pa bo potekala v Atriju ZRC.
Ženski odbor Slovenskega centra PEN je v Cankarjevem domu že desetič zapored podelil literarno nagrado Mira, s katero vsako leto opozarja na dosežke ženskih literarnih ustvarjalk. Letošnja nagrajenka Darinka Kozinc je zbiralka in ohranjevalka kulturne dediščine aleksandrink. V svojem raziskovanju in literarnih delih se ukvarja z življenjem in usodo žensk, ki so od druge polovice 19. stoletja iz Slovenije odhajale v Aleksandrijo, da bi z delom preživljale svoje družine. Komisija v opredelitvi izpostavlja, da je Darinka Kozinc s svojim delom rušila stereotipne podobe žensk v slovenski zgodovini, jih približala mlajšemu občinstvu ter osvetlila njihovo medsebojno pomoč. Ženski odbor s svojo nagrado skuša popraviti krivice, ki so še vedno prisotne v literarnem kanonu in v izobraževalnem sistemu. Hkrati opozarja tudi na neravnovesje pri podeljevanju nagrad ustvarjalkam. Nagrada Mira je zato izjemno pomembna, saj podeljuje glas še vedno preglašeni ženski besedi. Foto: Wikipedia
Ob Dnevu arhitektov Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podeli priznanja za največje dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja v letu 2022. Vsako leto na ta dan poteka tudi strokovna konferenca, tokratna z naslovom Prevroče bo – izzivi načrtovanja prostorov prihodnosti. V luči soočanja s podnebnimi spremembami je konferenca v središče pozornosti postavila pomen krajinsko arhitekturnega načrtovanja in v duhu iskanja rešitev poudarila sodelovanje med strokami kot eno najpomembnejših. Krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti je poleg magistra Tomaža in Lene Krušec letošnja prejemnica platinastega svinčnika, za svoj krajinskoarhitekturni opus, zlati svinčnik za odlično izvedbo prejmejo avtorji Galerije Cukrarna, Hiše MM, Vrtca Pedenjped in Hiše Podvrh, patinasti svinčnik pa Frančiškanska kapela na Prešernovem trgu v Ljubljani, avtorice Maruše Zorec. Častna člana Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije sta letos postala magistrica Nina Granda in Tomaž Granda. Pri izboru najboljših arhitekturnih rešitev je komisijo vodila ideja o svobodi arhitekture, s tem pa so želeli poudariti, da je dobro arhitekturo nemogoče zvesti na en, preddoločen sistem mišljenja in delovanja. "Arhitektura je miselna in materialna dejavnost, ki se neprestano redefinira. Za to, da v arhitekturi označimo neko stavbo za uspešno ali neuspešno, je treba vsako stavbo ovrednotiti posebej in vsakič znova," so zapisali. Vir foto: MMC/Miran Kambič
11. oktobra se začenja Jesenska filmska šola v Slovenski kinoteki. O vrsti zanimivih tem v pogovoru z soorganizatorko šole Ano Šturm.
V Galeriji Vžigalica se je začetek tedna odprla šesta razstava v ciklu Ljubljana se klanja Sloveniji, ki je tokrat posvečena Pomurju. Cikel, ki si je zadal povezovanje Ljubljane z aktualnimi regionalnimi umetniškimi iniciativami in skupinami tokrat prek ustvarjanja Društva prekmurske pobude ONEJ in trinajstih umetnikov, ki v Pomurju dejansko živijo in ustvarjajo, ne želi v ospredje postavljati arhetipskih značilnosti regionalnih klišejev, marveč raje ponuditi drugačen pogled na pomursko umetnost. S kuratorjem razstave Janijem Pirnatom se je v Galeriji Vžigalica pogovarjal Matic Ferlan. (foto: Gregor Purgaj, "Velika zmaga")
»Nobelova nagrada za književnost za leto 2022 gre v roke francoske pisateljice Annie Ernaux za pogum in ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina.« S temi besedami je tajnik Švedske akademije Mads Malm razglasil prejemnico Nobelove nagrade. Annie Ernaux slovi predvsem po avtobiografskem značaju svojih literarnih del. Pozornost bralske javnosti pa je pritegnila z romanom Mesto iz leta 1984, v katerem je raziskovala življenje v majhnem francoskem mestu, napetosti med družbenimi razredi in predvsem svoj odnos z očetom. Odlomek je za naše literarne oddaje prevedel Andrej Peric, ki ga je pred mikrofon povabil Gregor Podlogar. Foto: MMC/EPA
Nobelovo nagrado za književnost za leto 2022 prejme francoska književnica Annie Ernaux in sicer za »pogum in klinično ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina,« so ob razglasitvi pred nekaj urami pojasnili v imenu Švedske akademije.Literatura Annie Ernaux je izrazito avtobiografska, a prepredena z družbenimi temami. V ozadju je družbena, objektivna, zgodovinska resničnost, v ospredju pa osebne izkušnje, doživljanje in spomin nanje. Odnos s starši, najstniška leta, poroka, strastna ljubezen, očetova in materina smrt, rak, Alzheimer … vse to je našlo pot v njeno pisanje, vse je osebno in hkrati blizu marsikomu – Annie Eranux je priljubljena tako pri kritikih kot pri širšem bralstvu. V slovenščini je v prevodu Maide Alilović izšel le njen najbolj znani roman Leta. »Knjiga Leta skuša rešiti vse, kar smo v francoski družbi preživljali od druge svetovne vojne naprej, hkrati pa sem skušala rešiti svoje lastno življenje … Pomembno pri tem je, da obojega, se pravi svojega življenja in dogodkov ter sprememb v družbi, nisem hotela ločevati,« je Annie Ernaux ob izidu prevoda za Radio Slovenija povedala kolegici Tadeji Krečič. Annie Ernaux kljub svojim 82 letom še vedno piše, prav pred nekaj meseci je založba Gallimard izdala njen roman Mladenič. Foto: EPA
Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je pozvala k ustreznemu financiranju slovenske avdiovizualne industrije. Kot so opozorili, sektor že od leta 2018, ko je bila prvič podana zaveza o povečanem financiranju Slovenskega filmskega centra na 11 milijonov evrov, zaman čaka na obljubljeno.
Festival stripa, ki vsako leto oktobra poteka v Kinu Šiška ter na drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod, je osrednji stripovski dogodek v slovenskem prostoru. Festival prinaša kopico stripovskih razstav, pogovorov, predavanj in delavnic, pa tudi program za otroke. V ospredju so priznani mednarodni gosti, med njimi nemški vizualni umetnik ATAK. V okviru festivala bo v Kinu Šiška potekal tudi tradicionalni stripovski sejem s pregledom letošnje stripovske letine in ponudbo izdaj domačih stripovskih založnikov ter obsejemskim dogajanjem, ki se bo zaključil s podelitvijo nagrad zlatirepec za najboljše izvirne in prevodne stripovske izdaje leta. Foto: Festival Tinta
Na 65. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu z geslom Mi – junaki svojega dela je zmagal performans Solo v režiji in izvedbi Nine Rajić Kranjac, Nataše Keser, Benjamina Krnetića in Marka Mandića. V Beogradu so podelili dve veliki nagradi, drugo je prejela belgijska plesna predstava Vsak poskus se bo končal z upognjenimi telesi in polomljenimi kostmi s koreografijo Jana Martensa. Slovenski pa je bil tudi zadnji del festivala, saj si je občinstvo lahko ogledalo premiero avtorskega projekta Krize režiserja Žige Divjaka. Predstava je bila težko pričakovana. Srbski mediji so jo opisovali kot nenavadno, avantgardno, eksperiment, v katerem je osnovna materija surovi kapitalizem, četudi vsebinsko prevladuje ekološka ozaveščenost. Bitef/Jelena Janković
Dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo je Uroš Zupan za knjigo Znamenja v kroženju. Zupanova zbirka je pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«, so zapisali pri žiriji. Za ta osebni zemljevid pa je ključno Zupanovo branje slovenske poezije. Zupan je v 90-ih javno priznal, da ne bere slovenske poezije. Nato je to spremenil in počasi je začela nastajati njegova zbirka esejev, osebno srečanje pesnika s 15 slovenskimi pesniki, ki je tudi nekakšen priročnik za branje poezije. Foto: Urška Boljkovac
V ljubljanski Cukrarni predstavljajo samostojno razstavo Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel nagrado za življenjsko delo, njegova dela pa najdemo v zbirkah velikih galerij kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja Arte Povera, ki se je v šestedesetih in sedemdesetih letih prejšnega stoletja upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Slika je okno v drug svet je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojstvenim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe oseb – najprej je šlo za njegov avtoportret - je spojil z odsevnim ozadjem in tako del njegovega umetniškega dela vsakič znova postanemo mi, ki to delo gledamo. "Takrat sem spoznal, da so del umetniškega dela tudi univerzum, prostor, čas in obiskovalec. Tako kot sem sam del umetniškega dela, je to postal tudi njegov gledalec. Nisem bil več sam, ni šlo več za mojo identiteto temveč za nas. Vsi so bili del moje identitete, moja identiteta pa del družbe." Tako pove Michelangelo Pistoletto, ki se na razstavi z naslovom Četrta generacija v Cukrarni predstavlja s svojimi ključnimi deli, poudarek pa je na njegovem temnem obdobju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, namreč vidi več vzporednic: "Zdaj smo ponovno v temi in ta razstava kaže na to, zato je pomembna. Moja dela iz osemdesetih so zdaj zelo sodobna. A optimistično se sprašujem ali bomo lahko po koncu tega obdobja znova videli svetlobo." Pistoletto sicer velja za ključnega predstavnika gibanja Arte povera, ki se je, kot pravi sam, osredotočalo na bistveno in bilo v tem radikalno. In prepričan je, da ostaja radikalno in relevantno še danes. Foto: Iza Pevec
Razstava Momental-mente: žive slike v Moderni galeriji v Ljubljani združuje najnovejša dela sedemnajstih slovenskih slikark in slikarjev. Dela za razstavo je izbral kustos Andrej Medved, ki meni, da je sodobno slovensko slikarstvo v izvrstni formi. Foto: Mitja Konić, Amor Fati, 2016. Olje na platnu, 300 × 400 cm. Foto: Mitja Konić5 / 5
V Beogradu se je začel gledališki festival Bitef. Med devetimi predstavami v tekmovalnem programu sta tudi dve slovenski predstavi, obe koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske. Pod predstavo Solo, ki je bila premierno uprizorjena lani, se režijsko podpisuje Nina Rajić Kranjac, druga predstava Krize režiserja Žige Divjaka pa bo na Bitefu doživela premiero. O zastopanosti slovenskih umetnikov in drugih poudarkih letošnje izdaje Bitefa pa več Boštjan Anžin. FOTO: detajl fotografije Žige Divjaka iz predstave Krize
"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Foto: Nada Žgank, vir: FB stran Prešernovo gledališče Kranj
V četrtek, 22. septembra, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti, ki jo bo sklenilo predavanje sodobnega ameriškega filozofa Erica Santnerja. Poleg njega so se na konferenci že predstavili številni ugledni in mednarodno priznani filozofi, tako domači kot tudi tuji, med katerimi najbolj izstopa Slavoj Žižek. Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Mladen Dolar, idejni pobudnik konference, sega vprašanje gospodarja na začetek naše kulture, človeško zgodovino pa je gospodar preganjal tisočletja, se kazal skozi vedno nove oblike in postavljal vedno nove uganke. A filozofi in filozofinje na mednarodni filozofski konferenci Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti se posvečajo predvsem problemom novih podob Gospodarja, povezanih s sedanjim časom. Konferenca je posvečena aktualnemu pretresanju Heglove misli, naslov namreč napeljuje na slovito dialektiko gospodarja in hlapca iz njegovega dela Fenomenologija duha. Eden od vrhuncev konference je bil četrtkov nastop Slavoja Žižka v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Potrebno je omeniti, da je Žižek o gospodarju že pisal in nekje izpostavil, da marksistično branje dialektike gospodarja in hlapca spregleda, da je gospodar »nazadnje izmislek hlapca« […] in »hlapec se osvobodi gospodarja šele, ko izkusi, kako je bil gospodar le utelešenje samoblokade njegove lastne želje«. V tokratnem predavanju z naslovom Čigav služabnik je gospodar? pa se je navezal na konkretni politični primer: »Najbolj vidna oblika vrnitve potlačenega, je obscen gospodar – nov lik, morda lik freudovskega praočeta. Nekoč tradicionalna avtoriteta izgublja svoj bistveno moč, ker se k njej ni več mogoče vrniti. Vse te vrnitve k tradicionalni avtoriteti so postmoderne prevare. Ali Donald Trump uteleša tradicionalne vrednote? Ne, nikakor, njegov konservatizem je postmoderna predstava, gromozanski egotrip. Z opolzkimi igranjem na tradicionalne vrednote, pomešane z javnimi nespodobnostmi, je bil Donald Trump ultimativen postmodernistični predsednik. In če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump najbolj izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah.« Ob tem je Žižek na koncu še opozoril na pomen Heglove misli, ki nas uči, da se ideje lahko ponesrečijo, a se bodo morda naslednjič posrečile. In zato po njegovem prihaja čas Heglove misli. Foto: Gregor Podlogar
Neveljaven email naslov