Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.
NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.
Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.
Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.
Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?
Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".
Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018
Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.
Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.
Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.
Neveljaven email naslov