Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Neskončni dnevi

03.06.2020


Napačno naperjena upravičena jeza

O običajnem človeku, ki ga razčlovečujoči kapitalizem rine prek roba družbe, je kruto realistična igra Neskončni dnevi avtorja Andreja E. Skubica, 1. junija ob 22:05 na Arsu posvečena nedavno umrlemu glavnemu igralcu, nepozabnemu Petru Musevskemu

Brezizhodna ujetost človeka v vsakdanji eksistencialni brezup, tako imenovanega povprečnega oziroma običajnega predstavnika družbe, seveda ne pripadnika kakršnekoli družbene elite, ki ga brutalno razčlovečujoči kapitalizem rine na rob družbe in prek njega, je kruto realistična osnova radijske igre Neskončni dnevi v literarnem avtorstvu Andreja E. Skubica, tokrat predvajane 1. junija ob 22:05 na programu Ars v spomin na nepozabnega gledališkega in filmskega igralca Petra Musevskega, nepogrešljivega tudi v tej igri, a sredi marca letos na žalost veliko prezgodaj umrlega …
Prezgodnja smrt bi res samo kot skrajno tragična okoliščina, nikakor ne iščoč kakršnihkoli vzporednic med različnimi vzroki zanjo, morda lahko bila nekakšna skupna točka z glavno vlogo Musevskega v tej par minut manj kot enourni igri, realizirani leta 2008 v režiji Igorja Likarja, dramaturgiji Gorana Schmidta, zvočni upodobitvi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski uprizoritvi skupaj z Musevskim (Matjaž) predvsem Polone Juh (Nežika) in Milene Zupančič (novinarka) pa še Poldeta Bibiča (ata), Ljerke Belak (mamka), Milana Štefeta (agent) in Janeza Starine (inšpektor). Kajti tudi Matjaž Musevskega konča, čeprav iz popolnoma drugačnih razlogov, tragično veliko prezgodaj.
Na kruto realistični, že omenjeni osnovi zasnovana igra se začne s hipnim zvočnim poudarkom, kot da bi se za trenutek zaslišal gost promet, a je to le delček počasno ritmizirane, občutno usodno intonirane glasbe, katere uporabljeni odlomek se zaključi z zvočno obdelavo kot da težkega dihanja, v to pa se s prvo poročevalsko zvenečo pripovedjo, ki naj bi očitno pritegnila, oglasi ženska, pozneje prepoznana kot novinarka, pripovedujoča o natakarici Nežiki, odklonilni do pretiranega prijateljevanja kot vzroka samo za spletkarjenje in nepotrebne govorice, toda naklonjeni do njenih gostov, kar je tudi neposredno slišati. V to pa novinarka uvede pripoved o gostu, Nežikinem rojaku, na prvi »sluh« dobrodušnem Matjažu, ter začne predstavljati njuno tesnejše povezovanje.
Vztrajno »naj-bi-bilo-pritegujoče« novinarkino poročanje in neposredno uprizorjeno dogajanje potekata po nekakšnih sugestivno novinarsko naslovljenih poglavjih oziroma prizorih (Spoznanje …, Akcija …, Aktivist …). Stopnjevanje iz enega v drugo poglavje pa dodatno poudarjajo vznemirjajoči, intenzivni zvokovno-glasbeni inserti, bolj ali manj kompleksno zmontirani precej iz raznovrstne glasbe skupine Laibach in zvočnih efektov. Dogajanje je realistično in že kmalu po začetku celo zelo strastno med glavnima likoma iz mesa in krvi ter ju vodi v smeri skupne življenjske poti, kjer pa se Matjaž postopoma predstavlja tudi kot medčloveško nepredvidljivo problematičen, vzkipljiv, vendar se izkaže, da za to obstajajo določeni razlogi …
Problematično početje in ravnanje Matjaža, ki je medtem lahko tudi zelo ljubeč, se stopnjuje in to tako daleč, da on vzame Nežiko kar za talko in se z njo zabarikadira v njeno hišo, ki jo je celo miniral in jo obkolijo policijske enote, sam pa zahteva, da kapitalistične barabe vrnejo fabriko, v kateri je delal in ki so jo uničile … Skratka, vse je res kruto realistično, vendar obenem nekako, nekoliko odmaknjeno, saj je kar nekaj dogajanja oziroma njegovega psihičnega doživljanja podanega »insajdersko«, v sugestivnih miselnih monologih zlasti Nežike, razkrivajočih tudi razvoj njenega čustvovanja.
Vsekakor skrajno napačno pa je na žalost naperjena Matjaževa sicer upravičena jeza zaradi krivice, ki jo je doživel kot žrtev pogoltnega kapitalizma …


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Neskončni dnevi

03.06.2020


Napačno naperjena upravičena jeza

O običajnem človeku, ki ga razčlovečujoči kapitalizem rine prek roba družbe, je kruto realistična igra Neskončni dnevi avtorja Andreja E. Skubica, 1. junija ob 22:05 na Arsu posvečena nedavno umrlemu glavnemu igralcu, nepozabnemu Petru Musevskemu

Brezizhodna ujetost človeka v vsakdanji eksistencialni brezup, tako imenovanega povprečnega oziroma običajnega predstavnika družbe, seveda ne pripadnika kakršnekoli družbene elite, ki ga brutalno razčlovečujoči kapitalizem rine na rob družbe in prek njega, je kruto realistična osnova radijske igre Neskončni dnevi v literarnem avtorstvu Andreja E. Skubica, tokrat predvajane 1. junija ob 22:05 na programu Ars v spomin na nepozabnega gledališkega in filmskega igralca Petra Musevskega, nepogrešljivega tudi v tej igri, a sredi marca letos na žalost veliko prezgodaj umrlega …
Prezgodnja smrt bi res samo kot skrajno tragična okoliščina, nikakor ne iščoč kakršnihkoli vzporednic med različnimi vzroki zanjo, morda lahko bila nekakšna skupna točka z glavno vlogo Musevskega v tej par minut manj kot enourni igri, realizirani leta 2008 v režiji Igorja Likarja, dramaturgiji Gorana Schmidta, zvočni upodobitvi tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene opremljevalke Darje Hlavke Godine ter igralski uprizoritvi skupaj z Musevskim (Matjaž) predvsem Polone Juh (Nežika) in Milene Zupančič (novinarka) pa še Poldeta Bibiča (ata), Ljerke Belak (mamka), Milana Štefeta (agent) in Janeza Starine (inšpektor). Kajti tudi Matjaž Musevskega konča, čeprav iz popolnoma drugačnih razlogov, tragično veliko prezgodaj.
Na kruto realistični, že omenjeni osnovi zasnovana igra se začne s hipnim zvočnim poudarkom, kot da bi se za trenutek zaslišal gost promet, a je to le delček počasno ritmizirane, občutno usodno intonirane glasbe, katere uporabljeni odlomek se zaključi z zvočno obdelavo kot da težkega dihanja, v to pa se s prvo poročevalsko zvenečo pripovedjo, ki naj bi očitno pritegnila, oglasi ženska, pozneje prepoznana kot novinarka, pripovedujoča o natakarici Nežiki, odklonilni do pretiranega prijateljevanja kot vzroka samo za spletkarjenje in nepotrebne govorice, toda naklonjeni do njenih gostov, kar je tudi neposredno slišati. V to pa novinarka uvede pripoved o gostu, Nežikinem rojaku, na prvi »sluh« dobrodušnem Matjažu, ter začne predstavljati njuno tesnejše povezovanje.
Vztrajno »naj-bi-bilo-pritegujoče« novinarkino poročanje in neposredno uprizorjeno dogajanje potekata po nekakšnih sugestivno novinarsko naslovljenih poglavjih oziroma prizorih (Spoznanje …, Akcija …, Aktivist …). Stopnjevanje iz enega v drugo poglavje pa dodatno poudarjajo vznemirjajoči, intenzivni zvokovno-glasbeni inserti, bolj ali manj kompleksno zmontirani precej iz raznovrstne glasbe skupine Laibach in zvočnih efektov. Dogajanje je realistično in že kmalu po začetku celo zelo strastno med glavnima likoma iz mesa in krvi ter ju vodi v smeri skupne življenjske poti, kjer pa se Matjaž postopoma predstavlja tudi kot medčloveško nepredvidljivo problematičen, vzkipljiv, vendar se izkaže, da za to obstajajo določeni razlogi …
Problematično početje in ravnanje Matjaža, ki je medtem lahko tudi zelo ljubeč, se stopnjuje in to tako daleč, da on vzame Nežiko kar za talko in se z njo zabarikadira v njeno hišo, ki jo je celo miniral in jo obkolijo policijske enote, sam pa zahteva, da kapitalistične barabe vrnejo fabriko, v kateri je delal in ki so jo uničile … Skratka, vse je res kruto realistično, vendar obenem nekako, nekoliko odmaknjeno, saj je kar nekaj dogajanja oziroma njegovega psihičnega doživljanja podanega »insajdersko«, v sugestivnih miselnih monologih zlasti Nežike, razkrivajočih tudi razvoj njenega čustvovanja.
Vsekakor skrajno napačno pa je na žalost naperjena Matjaževa sicer upravičena jeza zaradi krivice, ki jo je doživel kot žrtev pogoltnega kapitalizma …


06.04.2022

Oskarji in Coda

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.


04.04.2022

Umrl je Emerik Bernard

Vsebine Programa Ars


01.04.2022

Laibach Kunst

Vsebine Programa Ars


31.03.2022

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje"

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Oskarji

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Letošnja podelitev oskarjev je pokazala moč televizije v živo, tako v dobrem kot v slabem smislu

Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.


25.03.2022

Oskarjevska vročica

Vsebine Programa Ars


23.03.2022

Onkraj objektiva

Vsebine Programa Ars


Stran 27 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov