Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novi ateizem in nevarnost znanstvene ideologije

12.06.2020


Ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih?

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Zdi se, da njegovi zagovorniki teorijo evolucije razglasijo za univerzalno, kar vodi v nevarnost ideologije znanosti. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Celotni pogovor poslušajte v oddaji Sedmi dan: Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucijski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Novi ateizem in nevarnost znanstvene ideologije

12.06.2020


Ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih?

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Zdi se, da njegovi zagovorniki teorijo evolucije razglasijo za univerzalno, kar vodi v nevarnost ideologije znanosti. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Celotni pogovor poslušajte v oddaji Sedmi dan: Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucijski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.


06.09.2023

Subverzivna parodija udarništva po pol stoletja znova na Mostri

Potem, ko so se slovenski filmski ustvarjalci v zadnjih dveh letih v Benetkah predstavljali z manjšinskima koprodukcijama Dekle je letelo in Najsrečnejši človek na svetu (slednja v teh dneh prihaja na redni spored naših kinematografov), naši filmarji sodelujejo tudi na jubilejni 80. Mostri. Danes se je v Benetkah odvila svetovna premiera digitalno restavriranega filma Slike iz življenja udarnika. Zanimivo je, da se je igrani celovečerec bosanskega režiserja Bahrudina Bate Čengića na beneški festival vrnil po pol stoletja. Leta 1972 so ga na Lidu namreč prav tako predvajali, vendar ga pozneje po posredovanju tedanje oblasti zaradi provokativne vsebine tako rekoč ni bilo mogoče videti v domačih kinematografih. Ali je Čengićev prikaz stahanovstva, sovjetskega gibanja za večjo delovno storilnost, provokativen še danes? Pred mikrofon smo povabili direktorja fotografije Karpa Godino in Ivana Nedoha, koordinatorja mednarodnega projekta restavriranja omenjenega filma. Foto: Urban Tarman


06.09.2023

Hervé Le Tellier, avtor nagrajenega romana Anomalija, obiskal Ljubljano

NAPOVED: Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj, avtor številnih knjig, ki pa ga bralci poznajo predvsem po romanu Anomalija, za katerega je dobil leta 2020 Goncourtovo nagrado, najprestižnejšo literarno nagrado v Franciji. Ne le to, tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani so mu prisodili svojo Goncourtovo nagrado, zato je bilo vzrokov, zakaj avtorja povabiti v Ljubljano, več. Sinoči je tako nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma in se pogovarjal s Primožem Vitezom, potem pa tudi odgovarjal na vprašanja študentk. Roman Anomalija je prevedla Janina Kos, za svoje delo dobila nagrado Charlesa Nodiera. O romanu Anomalija, pa tudi o pisateljevih začetkih in še marsičem, se je danes z avtorjem Hervéjem Le Tellierom pogovarjala Tadeja Krečič, celoten pogovor bo objavljen v oddaji Razgledi in razmisleki.


04.09.2023

Favorita prvih dni festivala v Benetkah sta filma Nesrečna bitja in Maestro

Program 80. Mostre se preveša v drugo polovico. Kot smo poročali v informativnih oddajah, sta med celovečerci, ki se potegujejo za zlatega leva, kritiška favorita filma Nesrečna bitja in Maestro. Prvi je nova mojstrovina režiserja Yorgosa Lanthimosa, pionirja tako imenovanega grškega »čudaškega« vala, in drugi potret slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina, predvsem njegovega ljubezenskega življenja, ki je bilo razpeto med odnosom z ženo in njegovo biseksualnostjo. Na spored beneškega festivala pa že prihajajo novi filmi: med njimi je triler Morilec Davida Fincherja, ki je tudi prejel dobre kritiške ocene.


04.09.2023

Srebrni breg – Ars teatralis, literarni večer o porabski književnosti

Prvi program Radia Slovenija je tokrat na obisku pri Porabskih Slovencih, z literarno-glasbenim večerom Srebrni breg iz cikla Ars teatralis pa se mu pridružuje še tretji program. Čeprav književnosti v Slovenskem Porabju ni v izobilju, je ta dragocena pričevalka zgodovine, ki je preostalim Slovencem malo poznana. Z dogodkom se torej posvečamo Porabski ustvarjalnosti, z njim pa obeležujemo tudi dve obletnici – več kot 40 let oddaje Sotočja in 60 let Programa Ars. V Slovenskem kulturnem in informativnem centru Lipa v Monoštru na literarnem večeru Srebrni breg, ki ga pripravljajo Prvi program in Program Ars Radia Slovenija v sodelovanju z Zvezo Slovencev na Madžarskem in Državno slovensko samoupravo, nastopajo: pisatelj Dušan Mukič, pisatelj in novinar Karl Holec, urednica in kulturna delavka Marijana Sukič, dramska igralka Irena Varga, napovedovalka Eva Longyka Marušič in glasbena skupina Edna. Scenarist dogodka je igralec, lutkar, režiser in pisatelj Miki Roš, režiser Alen Jelen, glasbeni producent Anton Jurca, urednica oddaje Sotočja je Mateja Železnikar, redaktor Ars teatralisa Žiga Bratoš.


01.09.2023

Viva il cinema! ob odprtju 80. Mostre

Takt festivalu je na uvodni novinarski konferenci na Lidu dal predsednik glavne žirije, Američan Damien Chazelle. »Pomembno je, da od umetnosti živijo tudi ljudje, ki jo ustvarjajo,« je v sredo dejal režiser hollywoodskih filmov Ritem norosti, Dežela la la in Babilon.  "Kot veste, je danes 121. dan stavke hollywoodskih scenaristov in 48. dan, ko stavkajo igralci. Na kratko bom spregovoril o tej temi. Ključno je, da ima vsako umetniško delo vrednost samo po sebi, da ni samo kos vsebine, kar je ta hip najljubša beseda v Hollywoodu. Glede stavke je na mizi veliko vprašanj, vendar se mi zdi, da je to osrednje. Od tod izvira razprava o nadomestilih in tako naprej. V resnici gre za to, da bi ljudje za vsako ustvarjeno umetniško delo dobili plačilo. Verjamem, da ima umetnost prednost pred vsebino. Tukaj smo zato, da na glas povemo, da ta boj poteka. To je tudi razlog, da številni, ki bi po mojem mnenju z veseljem prišli na festival, ne morejo biti tukaj. To so težki časi v Hollywoodu, zlasti za scenariste in igralce, pa tudi za celotne ekipe; za vse, ki jih je prizadela zaustavitev dela. To želim poudariti, medtem ko smo v Benetkah in slavimo filmsko umetnost."   In štafeto je od Chazella prevzel eden od največjih hollywoodskih zvezdnikov srednjih let, ki je imel zeleno luč za obisk Lida, saj je z režiserjem Michaelom Mannom posnel film neodvisne produkcije, ki je z igralskim sindikatom uspel podpisati vmesni dogovor in z njim omogočil promocijo filma. Mediji so ugibali, ali bo Adam Driver v znak solidarnosti festival izpustil, toda Driver je, kot je dejal, prav zato raje nastopil. "Zakaj lahko manjše distribucijsko podjetje, kot sta Neon in STX International, z vmesnim dogovorom izpolni sanjske zahteve sindikata igralcev SAG, veliko podjetje, kot sta Netflix in Amazon, pa ne? In vsakič, ko člani sindikata SAG podpremo film, ki je podpisal začasni sporazum, je samo še bolj očitno, kdo je pripravljen podpreti sodelavce in kdo ne. Ko se je pojavila priložnost začasnega dogovora, je to še dodaten razlog, zakaj podpreti sindikat. In zato sem tukaj, da jih podpiram, da sem solidaren z njimi; da pokažem, da gre v resnici za ljudi, s katerimi ustvarjamo."   Biografska drama Ferrari o italijanskem dirkaču in ustanovitelju znamke superšportnih avtomobilov, Enzu Ferrariju z Driverjem v glavni vlogi, je po poročanju revije Varity še pred premiero doživela šestminutni stoječi aplavz. Objavljene so že prve recenzije. Film o zgodnjih, smrtonosnih časih formule 1 in o dirkaškem geniju po poročanju britanskega portala Screen Daily nikoli ne uspe prestaviti v najvišjo prestavo; zdi se, da so v montaži izrezali nekaj prizorov, kar se v filmu opazi.             Svetovno premiero je v Benetkah že doživel igrani celovečerec Dogman, film režiserja Luca Bessona, avtorja Velike modrine, Petega elementa in Nikite. Dogman je njegov prvi film, ki se v Benetkah poteguje za zlatega leva. In zgodba: Caleb Landry Jones igra od vsega hudega zdelanega moškega, ki najde odrešitev v ljubezni do psov. Besson je povedal, da so se med pripravami družili s krdelom psov. Jutranji ritual je pomagal, da so se vsi – tako psi kot ljudje – dobro razumeli. "Pišem že od svojega 16. leta, vsako jutro ob petih zjutraj, in to je moj način pobega s tega sveta. Film je spodbudil neki članek. Ko sem ga prebral, sem pomislil, kakšno življenje ima lahko fant s tako odrezanimi koreninami, potem ko so ga starši zapirali v kletko? Ali postaneš terorist ali Mati Tereza oziroma kdo sploh lahko postaneš? Poskusil sem si predstavljati njegovo življenje. In nastal je Dogman."   V Benetkah so že odvrtele premiere novih filmov Pabla Larraina El Conde – satire, ki čilskega diktatorja Augusta Pinocheta prikazuje kot 250 let starega vampirja – ter novega celovečerca Yorgosa Lanthimosa, pionirja tako imenovanega »grškega čudaškega vala«. Film z naslovom Nesrečna bitja je znova posnel z Emmo Stone. O izbranih filmih, pa tudi o bosanski klasiki Slike iz življenja udarnika, ki jo bodo po pol stoletja znova zavrteli v Benetkah, potem ko so pri njeni digitalni restavraciji sodelovali tudi slovenski filmarji, pa več v prihodnji oddaji oziroma z besedami Damiena Chazella, ki je na Mostri citiral Fellinija: Viva il cinema! Foto: Wikipedia


31.08.2023

Ali denimo veste, zakaj se nevesta nese čez prag? Več v monografiji Od imena do spomina

"So rekli v šoli, da že vse vem, pa da zato lahk' v jamo grem; si bomo nakopali plačo, pa jo bomo dali za pijačo!" – To je bilo geslo enega od mladih velenjskih rudarjev na "skoku čez kožo", obrednem sprejemu novih rudarjev v rudarski poklic. Številne takšne in podobne šege, navade in obrede življenjskega kroga na Slovenskem je v želji po celoviti predstavitvi kulturnega izročila, ki nas v Sloveniji spremlja od rojstva do smrti in vsem vmes, prvič med trde platnice zbral Ambrož Kvartič, doktor etnologije in kulturne antropologije ter redni sodelavec naše radijsko-televizijske hiše. O svoji pregledni monografiji z naslovom Od imena do spomina se je pogovarjal z Urbanom Tarmanom, ki ga je naprej vprašal, kako je prepoznal "nišo", torej, da takšne celostne predstavitve običajev in obredov pri nas še ni bilo.


25.08.2023

Zvok in glasba v doživljanju dojenčkov, malčkov in ranljivih skupin

Triletni evropski projekt "B-Air – Zvočna umetnost za malčke, dojenčke in ranljive skupine", katerega katerega nosilec je Radio Slovenija, širi naše dojemanje zvoka in njegovega pomena za ranljive skupine – tudi najmlajše. Ti so med drugim v ospredju mednarodnega večdisplinarnega simpozija, ki se v okviru projekta B-AIR v sodelovanju z Ustanovo Imago Sloveniae odvija na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Zvok izrazito vpliva na človeške možgane – na razvoj otroka, na ustvarjalno mišljenje, lahko ima tudi terapevtske učinke. Projekt B-AIR želi misliti potencialnost zvoka – ste kdaj denimo razmišljali o pomenu zvoka v porodni sobi? Tudi to je ena od tem dvodnevnega simpozija, ki se posveča vlogi zvoka in glasbe v občutljivih človeških obdobjih ter okoliščinah, posebej v najzgodnejšem razvoju. Zbralo se je 24 strokovnjakov z različnih področij, zvoku pri porodu pa se posveča Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Otrok sliši že v materinim telesu, najprej zvoke telesa, pozneje tudi njen glas.Zato je pomembno, da sodelujoči pri porodu šepetajo oziroma govorijo s toplim tonom, saj to omogoči spoznavanje med novorojenčkom in njegovimi bližnjimi. Glede vidika porodnice pravi, da pomaga, če se počutijo varne in sprejete v prostoru, da se lahko tudi glasovno izražajo, kar porod olajša. Če bi morda mislili, da je svet gluhih brez zvoka, to ne drži, opozarja več sodelujočih. Dana Papachristou in Yorgos Samantos sta predstavila projekt Audibility, v okviru katerega so izvedli več delavnic v šolah, eno pa so namenili tudi odraslim. Pri tem so so sodelovali z različnimi umetniki in umetnicami, nekaterimi med njimi tudi gluhimi ali naglušnimi. Poudarjata, da je razmislek o tem, kako zvok dojemajo gluhi in naglušni, pomemben tudi za tiste, ki slišijo. Kako se tudi nezavedno glasbeno in glasovno izražamo v vsakdanjem življenju, pa zanima Jako Škapina, ki se ukvarja s tako imenovano pedagogiko sodelovalne vokalne improvizacije, umetniške oblike spontanega glasbenega izražanja. Glas pogosto uporabljamo ne da bi o njem posebej razmišljali, pravi. V ponedeljek pa bo Jaka Škapin v okviru projekta B AIR izvedel tudi brezplačno delavnico gibalno-vokalne improvizacijo za ljudi s Parkinsonovo boleznijo in njihove svojce.


25.08.2023

Boris Pahor, Nikogaršnji sin

Avtobiografsko knjigo z naslovom Nikogaršnji sin je v sodelovanju z lani maja preminulim pisateljem iz Trsta Borisom Pahorjem v italijanskem jeziku napisala Cristina Battocletti, novinarka in pisateljica.


25.08.2023

Končno pred vrati zaposlitve mladih baletnikov v obeh ansamblih

Ministrstvo za kulturo je skupaj s SNG opera in balet Ljubljana ter SNG opera in balet Maribor na tiskovni konferenci podalo izjavo o reševanju problematike zaposlovanja baletnikov v obeh zavodih. S prekarnim delom je namreč, tako kot na številnih drugih področjih, močno prežeto tudi baletno ustvarjanje v obeh ustanovah, ki s plesnima ansambloma sicer žanjeta uspehe doma in v tujini. Poklic baletnega plesalca v Sloveniji ima, poleg fizično zelo zahtevnih pogojev in načina dela, tako grenak priokus glede statusa zaposlitve in s tem povezane socialne varnosti in prihodnosti. Ministrica dr. Asta Vrečko je predstavila prvi konstruktiven korak in naznanila 20 novih rednih zaposlitev. Kot je opozoril umetniški direktor mariborskega baleta Edvard Clug, je trenutno v mariborskem baletnem ansamblu kar 24 honorarno zaposlenih plesalcev, ki so nosilci baletnega repertoarja mariborske baletne hiše.


23.08.2023

30. obletnica smrti Edvarda Ravnikarja

Na današnji dan, 23. 08., je pred tridesetimi leti umrl arhitekt in profesor Edvard Ravnikar (1907–1993), utemeljitelj slovenske modernistične arhitekture in eden od najbolj izvirnih prenašalcev Plečnikovega izročila. Dr. Aleš Vodopivec, arhitekt in redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, poudarja, da je bil Ravnikar dobrih trideset let po koncu druge svetovne vojne najvidnejša avtoriteta na področju arhitekture, urbanizma in oblikovanja na celotnem prostoru bivše Jugoslavije, bil je tudi pionir modernega urbanizma, pa pionir oblikovanja v slovenskem prostoru in izjemno aktiven publicist ter nenazadnje izjemno pomemben in karizmatičen profesor, ki je zaznamoval cele generacije arhitektov. Spomnimo na nekatere njegove arhitekturne projekte, kot so celovit načrt za gradnjo Nove Gorice, Ljubljanska vrata oziroma stolpnici na Trgu republike in ureditev tega trga, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, Kranjska občinska zgradba, kostnica žrtvam prve svetovne vojne na Žalah, študentsko naselje v Rožni dolini idr. Ta večkrat nagrajeni ustvarjalec je za seboj pustil izjemen in raznolik opus. Zato bo v letu, ko obeležujemo 30. obletnico njegove smrti in ko je vlada na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Ravnikarjevo leto, potekalo več dogodkov. Med večjimi so na primer postavitev razstave Ravnikarjeva Nova Gorica, odprtje dopolnjene razstave Mesto in prebivalci v 50. in 60. letih v Goriškem muzeju in organizacija dogodka Dan arhitektov, ki bo oktobra potekal v Novi Gorici. Foto: RTV SLO


18.08.2023

Razstava No Feeling Is Final – The Skopje Solidarity Collection v Kunsthalle na Dunaju

Eden bolj izstopajočih primerov solidarnosti na mednarodni umetniški sceni je zbirka del Muzeja sodobne umetnosti iz Skopja. Ta je nastala po tamkajšnjem uničujočem potresu leta 1963, ko so se na vabilo tega muzeja z donacijo svojih umetniških del odzvali številni mednarodno uveljavljeni umetniki_ice. Tako je leta 1970 zaživela nova zbirka v novem skopskem muzeju. Ob šestdeseti obletnici potresa pa je nastala dunajska razstava, ki izpostavlja to izjemno gesto solidarnosti. Razdeljena je na dva dela. Prvi del je nekakšen arhiv, ki prikazuje, kako je potekala obnova Skopja po potresu. Drugi del pa vključuje dela sedmih umetnikov_ic (Brook Andrew, Yane Calovski & Hristina Ivanoska, Siniša Ilić, Iman Issa, Gülsün Karamustafa, Barbi Marković in Elfie Semotan), ki jih je k sodelovanju povabil umetniški kolektiv WHW (Ivet Ćurlin, Nataša Ilić und Sabina Sabolović). Gre za naročena, novonastala dela. Povabljeni_e so odpotovali_e v Skopje, si tam izbrali neko umetniško delo priznanega umetnika, na primer Pabla Pisassa, Mereta Oppenheima ali Sola LeWitta, ter se nanj odzvali_e s svojim umetniškim delom. Razstava s svojim konceptom tudi preizprašuje zgodovino sodobne umetnosti, predvsem pa obiskovalce_ke vabi, da začutijo danes prepotrebno solidarnost. Foto: Gregor Podlogar


18.08.2023

Tara Najd Ahmadi

Pod rubriko »Instant kult« so na FeKKu letos predstavili retrospektivo kratkih eksperimentalnih filmov Tare Najd Ahmadi, za katere je Anja Banko zapisala, da jih povezuje intimna izkušnja avtorice kot ženske, umetnice, aktivistke, izseljenke in priseljenke z geslom »osebno je politično«. V svojih filmih, ki prepletajo animirane, dokumentarne in igrane elemente, Najd Ahmadi pogosto obravnava izkušnjo izseljenstva in zapletenega odnosa do svoje izvorne države, Irana. V filmih Teden z Azar ali na primer Moji nespečni prijatelji svoje osebne izkušnje neposredno v dialogu z umetnico podajajo tudi drugi posamezniki, s katerimi se prijateljsko zbližuje v izkušnji eksistencialne stiske.


18.08.2023

V Ljubljani že 26. Mladi levi

Mednarodni festival sodobne odrske umetnosti, ki ga pripravlja zavod Bunker bo na različnih prizoriščih ponudil umetniške dogodke, ki jih letos, tudi v luči nedavnih poplav, povezuje kolektivnost in zavezanost skupnosti.


17.08.2023

Ne-festival gledališča zatiranih letos izpostavlja prostore poguma

"Pogum je spregovoriti o krivici pred lučmi. Pogum je postaviti naše zgodbe na oder. Pogum je zasesti javne prostore z našimi zgodbami." To so besede, v znamenju katerih letos teče tako imenovani Ne-festival, kreativno in izobraževalno srečanje ustvarjalcev in ljubiteljev gledališča zatiranih. Gre za metode, ki jih uporabljajo tudi pedagogi in terapevti, da bi dali prostor zamolčanim temam in ljudem, katerih glas se v družbi redko sliši. Letošnja, enajsta izvedba Ne-festivala je zaradi posledic poplav v Ljubljani, ne v Gornjem Gradu kot prejšnja leta. Po navadi smo ob obisku gledaliških predstav gledalci, tako imenovano gledališče zatiranih pa govori o gled-igralcih, saj tudi obiskovalci stopajo v procese predstave. Bolj zadržanim to morda olajša združitev gledališča zatiranih z gledališčem senc, kot ga razvija Claudia Signoretti, mentorica ene izmed delavnic na festivalu. Prav zaslon, značilen za senčno gledališče, ljudem pomaga, da se sprostijo, saj niso tako izpostavljeni, pravi. Nocojšnji program festivala ob delavnicah in neformalnem druženju prinaša dve večerni predstavi – forumsko predstavo Zaporniške verige in satirični kabaret Od paleolita do tvita. Režiser je Jaka Andrej Vojevec, ob Barbari Polajnar eden izmed soorganizatorjev. KUD Transformator nefestival pripravlja že enajstič, tokrat zaradi posledic poplav v Ljubljani, razen enega dogodka v domu za starejše občane Gornji Grad. Festival ima tokrat humanitarno noto, saj bodo honorarje in prostovoljne prispevke namenili žrtvam poplav. Letošnja tema prostor poguma je tako dobila še nov pomen.


11.08.2023

V Viteški dvorani Gradu Brežice začetek Festivala Seviqc

Festival Seviqc že od svojega začetka deluje pod sloganom Semper viva quam creata – Vedno živa, kakor pravkar ustvarjena in kot tak ponuja historično ozaveščene izvedbe glasbe starejšega datuma nastanka. Do konca avgusta bo na zgodovinsko zanimivih lokacijah v poslušanje ponudil šest raznolikih koncertov. Trije bodo potekali na gradu Brežice, po en pa na gradu Bogenšperk, na Gradu Snežnik in v Hudičevem turnu.


10.08.2023

Ministrstvo za kulturo je ob poplavah aktiviralo državni načrt, pripravilo smernice in aplikacijo

Najhuje je na Gorenjskem, v Savinjski dolini in na Koroškem, je povedala ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. V Škofji Loki se je porušil most, precejšnjo škodo je utrpela tamkajšnja enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Poškodovan je Ravnikarjev spomenik v Begunjah, Tavčarjeva domačija v Poljanski dolini in več knjižnic. S Koroške celostnih informacij še ni, gotovo je škoda nastala v Koroškem pokrajinskem muzeju in Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, na ministrstvu pa so izvedeli, da jo je utrpela tudi enota Pokrajinskega arhiva Maribor na Ravnah, gotovo pa še marsikje. Na ministrstvu za kulturo so že v petek aktivirali državni načrt, ustanovili so tudi posebno delovno skupino, ter v sodelovanju strokovnjaki pripravili aplikacijo za popis škode. Opisana škoda seveda ni vsa, informacije se še zbirajo, veliko je dislociranih enot, kjer bo škoda vidna v naslednjih dneh, kot pa so opozorili na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, bo določen del škode viden šele s prvo zmrzaljo. Na ministrstvu za kulturo pa so sicer že v petek aktivirali državni načrt ob poplavah, kar se je zgodilo prvič. Pomoč z opremo, prenos znanja, koordinacija glede zaščite in sanacije ter drugih potreb bo med nalogami, ki se jim bo posvečala novoustanovljena strokovna skupina. V sodelovanju s strokovnjaki so na ministrstvu pripravili smernice za prebivalstvo, kako zaščititi to, kar je bilo poplavljeno ter enostaven način, na katerega lahko na spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine lastniki kulturne dediščine evidentirajo nastalo škodo. Zaradi plazov ostaja ogrožena kulturna dediščina v Idriji in na Ptuju, kjer gre tudi za posledice preteklih nesreč. O načinih financiranja popravil bo več znanega po natančnejši oceni škode. Pomagali bodo tudi samozaposlenim, sicer pa se je ministrica zahvalila številnim, ki pomagajo in izpostavila pomen medijev, saj je informiranje v takih časih ključnega pomena. Stik z lokalnimi skupnostmi bo ključen tudi v prihodnje. Ministrica za kulturo Asta Vrečko z ekipo si bo v petek ogledala nekatere najbolj prizadete predele na Gorenjskem, in sicer Škofjo Loko, Begunje na Gorenjskem in Kamnik. Na terenu so že strokovnjaki z izkušnjami. Čeprav so v prvi vrsti torej pomembna človeška življenja, pa ohranjanje kulture pomeni tudi ohranjanje spomina, včasih tudi na zelo osebni ravni nam ljubih predmetov. Foto: BoBo


09.08.2023

Strip Nevidna življenja prinaša zgodbe delavk in delavcev, katerih delo velikokrat velja za samoumevno

V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se soočajo s kršitvijo delavskih pravic in z zlorabami pri svojem delu. Stripar Ivan Mitrevski je v stripu Nevidna življenja zbral, ubesedil in narisal več kot sto zgodb, ki kažejo na pasti vse bolj razširjenih prekariziranih delovnih odnosov. Strip Nevidna življenja prinaša zgodbe delavk in delavcev, katerih delo velikokrat velja za samoumevno, o zapletih in zlorabah, ki jih doživljajo na delovnem mestu, pa se govori le izjemoma. Avtor Ivan Mitrevski zato pravi, da so v določeni meri nevidna. In čeprav se s kršenjem delavskih pravic najpogosteje srečujejo zaposleni v gradbeništvu in industriji. Čeprav so zgodbe delavk in delavcev, ki jih najdemo v stripu najpogosteje tragične ali pa vsaj pretresljive, jih Mitrevski ubesedi in nariše z zanj značilnim humornih pristopom. A kot pravi, mu tokrat humorja ni bilo treba posebej iskati, saj ga je črpal iz prizorov, ki jim je bil priča. Kot še dodaja avtor, je strip Nevidno življenje namenjen vsem, ki so se znašli na slovenskem trgu dela, ter poudarja, da zgodbe delavstva niso zgolj zgodbe posameznikov, temveč zgodbe te dobe. Foto: spletna stran avtorja


04.08.2023

Posebnosti estetike filmov Wesa Andersona

Pred premiero novega filma Wesa Andersona z naslovom Asteroid City je Gorazd Trušnovec pripravil razmislek o slogovnih posebnostih avtorja Francoske depeše, Grand Budapest hotela, Kraljestva vzhajajoče lune, Veličastnih Tenenbaumov in Rushmora, če omenimo le nekaj njegovih filmov.


04.08.2023

Najbolj pričakovani filmi te jeseni

Počasi se bliža jesen in začenjamo razmišljati o filmih, ki se bodo v letošnjem tradicionalno filmsko najmočnejšem letnem času, zavrteli na platnih naših kinematografov. Stavka ameriških scenaristov in igralcev se sicer še nadaljuje, in tako Beneški filmski festival, ki praviloma predstavlja začetek jesenske filmske sezone, že načrtuje program brez ameriških filmov – igralci, ki stavkajo, namreč v skladu s pravilnikom ne smejo promovirati svojih filmov. Kako bo s tem, bomo še videli, Igor Harb pa je pripravil seznam filmov, ki sodijo med najbolj pričakovana dela letošnje jeseni.


04.08.2023

Serija Trigrad je uvrščena v tekmovalni program Sarajevskega filmskega festivala in nominirana v sedmih kategorijah

Na Sarajevskem filmskem festivalu, ki se začenja prihodnji petek, se bo za nagrade potegovalo 49 filmov in 19 najboljših serij iz regije. Oba slovenska aduta, Inhumanum in Trigrad, sta nominirana v najprestižnejši kategoriji, torej za najboljšo dramsko serijo. Marko Rozman se je ob uvrstitvi v tekmovalni program pogovarjal s Sonjo Prosenc, režiserko nadaljevanke Trigrad, ki je nominirana tudi v večini igralskih kategorij (Katarina Stegnar za najboljšo igralko in Marko Mandić za najboljšega igralca, Suzana Krevh za igralko v epizodni vlogi in za vzhajajočo zvezdo), poleg tega so Gregor Fon, Nina Zupančić in Sonja Prosenc nominirani za najboljši scenarij, Sonja Prosenc pa tudi za režijo posamezne epizode.


Stran 2 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov