Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novi ateizem in nevarnost znanstvene ideologije

12.06.2020


Ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih?

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Zdi se, da njegovi zagovorniki teorijo evolucije razglasijo za univerzalno, kar vodi v nevarnost ideologije znanosti. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Celotni pogovor poslušajte v oddaji Sedmi dan: Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucijski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Novi ateizem in nevarnost znanstvene ideologije

12.06.2020


Ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih?

Pred dobrim desetletjem se je v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Zdi se, da njegovi zagovorniki teorijo evolucije razglasijo za univerzalno, kar vodi v nevarnost ideologije znanosti. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Celotni pogovor poslušajte v oddaji Sedmi dan: Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucijski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.


09.08.2022

Orkester Zahodno-vzhodni Divan in Lang Lang

Na Festivalu Ljubljana je dva večera občinstvo v Gallusovi dvorani navduševal Orkester Zahodno-vzhodni Divan z Danielom Barenboimom, ki je orkester pred 23imi leti ustanovil skupaj z ameriškim intelektualcem palestinskega rodu Edwardom Saidom. Orkester, v katerem vrhunski glasbeniki iz različnih držav in kultur Srednjega vzhoda uresničujejo idejo miru, je na drugem večeru nastopil s pianistom Langom Langom. Noči v španskih vrtovih Manuella de Falle je skladba, v katerem je klavir ob orkestru bolj prvi med enakimi, kot pa izstopajoč solist; Lang Lang jo je natrpal s sijajnimi barvanji in skoraj surovimi udarci, se mestoma lepo povezal z orkestrom, a vse prevečkrat skušal storiti nekaj, česar sama glasba tu ne omogoča. Razkazovanje vseh prstnih spretnosti je lahko tako dosegel šele z dodatkom, ponovno z de Fallo, s plesom is suite Ljubezen čarovnica. V kratkem temperamentnem stavku je pianist upravičeno navdušil, a ob poslušanju ostane tudi marsikateri pomislek. Štiridesetletni zvezdnik klasične glasbe ostaja mojster promocije, digitalnih omrežij, je virtuoz, a ker se zdijo prav to njegovi cilji in ker sama glasba prevečkrat ostane ob strani, Lang Lang ni na poti med resnično velike pianiste. Drugi večer gostovanja Orkester Zahodno-vzhodni Divan z znamenitim dirigentom Danielom Barenboimom in z deli Ravela in Debussyja je bolj kot dirigentovo interpretacijo poudaril presežno muzikantsko moč članov orkestra – barvna pisanost, solistični deli, zadržanost in strast, prav slišen odnos do glasbe, posebna telesnost igranja, s tem so večinoma mladi glasbeniki, posebej v sklepnem Boleru napravili resničen presežek večera z zvezdniki.


05.08.2022

V 77. letu starosti je umrl ilustrator, grafik in stripar Kostja Gatnik

Kostjo Gatnika, avtorja legendarnega in za jugoslovanski strip prelomnega albuma Magna purga iz konca sedemdesetih, je zaznamoval svež in inventiven risarski slog, ki ga je podkrepil z duhovitostjo, humorjem, ironijo in parodijo. In zaznamovala sta ga raznovrstnost in izvedbena odličnost. Njegova prva, pozneje manj izpostavljena ljubezen je bilo slikarstvo. Sicer pa je Kostja Gatnik izhajal iz risbe – obvladal jo je do popolnosti, izstopala je v vseh zvrsteh. Ilustriral je med drugim Čenčarije, Mokedaja in Majnice Toneta Pavčka, Gala iz galerije Svetlane Makarovič ter več kot 80 drugih pravljic, knjig in učbenikov. Že med študijem na ljubljanski likovni akademiji, se je zavezal stripu, njegovi prvi so izšli pri Ljubljanskem dnevniku in potem še v prvem slovenskem stripovskem tedniku Zvitorepec. Njegov prvi stripovski album Magna Purga-danes in níkdar več, ki je leta 1977 izšel pri založbi Škuc, danes velja za kultnega, nekateri izreki so se celo razširili kot reki. V tukajšnjo produkcijo je tedaj vpeljal nove stripovske žanre in jih parodiral, kritično je vrtal v družbene pojave, kot je na primer samoumevnost alkohola. Že v šestdesetih je naredil številne plakate za rock koncerte, bil je likovni urednik študentskega glasila Tribuna, oblikoval je ovitke nosilcev zvoka, scenografije, risal karikature, fotografiral. Kostja Gatnik je prejel številna pomembna odličja, med drugim nagrado Hinka Smrekarja in Prešernovo za življenjsko delo. Takrat so poudarili, da je njegovo vsestransko ustvarjalnost združevala: "izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru". Sam pa je poudarjal, da potrošniška miselnost porazno vpliva na celotno družbo in kulturi ni pri tem nič prizanešeno ter da se je od ilustracij nekoč še nekako dalo živeti, danes pa je to skoraj nemogoče. Foto: Bobo


05.08.2022

Jubilejni 40. Festival Radovljica

Na letošnjem jubilejnem festivalu Radovljica se bo med 5. in 23. avgustom zvrstilo 10 koncertnih sporedov z repertoarjem od 16. do 20. stoletja. Na njih bo nastopilo kar 52 umetnikov iz 15 držav, med njimi svetovno znani glasbeniki in ansambli, kot so britanski ansambel viola da gamba Fretwork, nemški vokalni ansambel Die Singphoniker, ameriška sopranistka Amanda Forsythe in hrvaški violinist Bojan Čičić. Kar štirje koncerti so tako ali drugače povezani s Slovenijo. Tudi letošnja edicija bo potekala v že utečenih koncertnih prostorih – v radovljiški graščini in cerkvi svetega Petra ter v Velesovem v cerkvi Marijinega oznanjenja. Festival umetniško že 16 let vodi Domen Marinčič, strokovnjak za stare izvajalske prakse, ki je za letošnji jubilejni cikel koncertov še posebej skrbno pripravil program. Festival bomo spremljali tudi na programu Ars, v neposrednem prenosu boste lahko prisluhnili trem koncertom; otvoritvenemu: Festivalski baročni orkester bo zazvenel v Radovljici prvič in bo izvedel angleško glasbo 18. stoletja, v ponedeljek, 8. avgusta bo ansambel Musica Cubicularis nastopil z deli Antonia Tarsie, sklepni koncert pa bomo neposredno prenašali 23. avgusta, na njem se bo predstavil nemški vokalni ansambel Die Singphoniker. Na dan odprtja festivala, ki ga organizira Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica in katerega častni član je bil tudi Uroš Krek, pa bo mestni muzej Radovljica ob skladateljevi stoletnici rojstva otvoril njegovo spominsko sobo. Foto: Varaždinski baročni večeri


04.08.2022

Plavajoči grad, medvednarodni site-specific festival

... ali predstava, ki traja 4 dni in 3 noči. To je: world music na plavajočem odru, je jazz v jami, elektronika v gozdu, lutke v grajski kleti, cirkus nouveau ob potoku ali sodobni ples na skalah; je leseni vrtiljak na grajskem dvorišču, procesije ogromnih lutk in potujoči vozovi s pleh musko, so viteške igre in prava kovačija … je multimedijski spektakel s stočlanskim orkestrom ali performans za enega gledalca. Tako so med drugim zapisali organizatorji festivala Plavajoči Grad, na katerem se bo od 4. do 7. avgusta predstavilo blizu 170 glasbenih in gledaliških skupin z vsega sveta. V okolici gradu Snežnik bo 30 scenografov in prav toliko performerjev postavilo več deset vizualno-performativnih instalacij. Tematska podlaga festivala je letos “grad skozi čas” - časovni stroj, ki obiskovalca popelje od prazgodovine do motivov poplav, lova, obrti in grajskih legend.


03.08.2022

Premiera novega slovenskega filma Orkester na Ljubljanskem gradu v okviru Filma pod zvezdami

Scenarist in režiser Matevž Luzar v filmu prepleta pet zgodb ali vinjet članov pihalnega orkestra, ki potuje na avstrijski festival pihalne godbe, in jih uspešno splete v organsko celoto. Ta socialno obarvana drama je nekaj posebnega že zaradi črno bele fotografije, inovativne dramaturgije in pisane igralske zasedbe – poleg profesionalnih igralcev nastopajo tudi neprofesionalni: Gregor Čušin, Jernej Kogovšek, Gregor Zorc, Alexander Mitterer, Marie Hofstätter, Lovro Lezič, Gaber K. Trseglav, Vesna Pernarčič, Ana Facchini, Mateja Pucko, Mojca Funkl, Marinka Štern, Ela Murko, Ines Pavlič, Matej Abrahamsberg, Marjana Mlinarič Pikelj in Klaudia Reichenbacher. Film Orkester je v avgustu na ogled še na drugih zunanjih filmskih prizoriščih po Sloveniji, z 11. avgustom pa prihaja tudi na redne sporede kinematografov. Foto: Mitja Ličen - Gustav film


02.08.2022

Krušče: Telesa svetovi, Prostori tokovi in Mali festival psihodrame

Ustvarjalni center Krušče tudi to leto na hribu nad Cerknico pripravlja festivalsko dogajanje z mednarodnimi in slovenskimi gosti. V avgustu se bodo v Kruščah zvrstili kar trije festivali, imenovani Telesa svetovi, Prostori tokovi in Mali festival psihodrame. Namenjeni so skupnemu ustvarjanju, raziskovanju ter izmenjavi raznih tehnik in znanj. Festivali, ki potekajo pod organizacijo in vodstvom režiserja Tomija Janežiča ter performerke in koreografinje Katje Legin, vključujejo tudi predavanja ter delavnice psihoterapije in meditacije, med drugim bo gost letošnjega festivala tudi italijanski zen mojster Tullio Giraldi. Festivalske delavnice so namenjene tudi tistim gostom, ki se z umetnostjo ne ukvarjajo. Katja Legin izpostavlja pomembnost takega dela v skupini z različnimi ljudmi. V okviru malih festivalov je v ospredju predvsem opazovanje svojega lastnega umetniškega procesa, razvoja osebnosti in skupne kreacije. Našteto so tudi značilnosti nastajanja gledaliških predstav večkrat nagrajenega režiserja Tomija Janežiča, ki je pred tremi leti prejel Borštnikovo nagrado za režijo predstave še ni naslova. Tudi tam so v ospredju ustvarjalni proces, medosebni odnosi in človekova psihologija. V kakšnem razmerju sta umetnost in področje mentalnega zdravja, ki se za režiserja tudi v času festivalov močno povezujeta, razloži Tomi Janežič. Ampak psihoterapevtske metode so na festivalih namenjene predvsem raziskovanju ustvarjalne dimenzije človeka, oboje povezujeta tudi prostor in telo, ki pomenita osrednji temi festivalov. Ustvarjalni center Krušče je svojo prvo rezidenco odprl že pred štirinajstimi leti, kot kraj srečevanja raznih umetniških praks pa se zadnja leta vse bolj uveljavlja prav s festivali. Prvi mali festival Telesa svetovi se je začel že danes in bo trajal vse do 6. avgusta. Potem bo na vrsti festival Prostori tokovi, dogajanje pa se bo končalo z Malim festivalom psihodrame, ki bo potekal med 16. in 20. avgustom. Foto: Fb stran Ustvarjalnega centra Krušče, izrez fotografije


02.08.2022

Josip Hutter ali Krušni oče – njegov vzdevek med delavci je postal naslov romana

Maribor je nedavno dobil roman z naslovom Krušni oče, ki govori o Josipu Hutterju, industrialcu, ki je v 20. stoletju pomembno zaznamoval razvoj mesta Maribor. Napisal ga je Orlando Uršič, sicer založnik, ki pa se občasno sooča tudi s pisanjem literature. Foto: kolaž fotografij: Josip Hutter v času, ko je živel v Mariboru; notranjost Huttrove tovarne, fotografija po letu 1937, vir: Jerneja Ferlež, Josip Hutter in bivalna kultura Maribora, Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2008; izrez fotografij


01.08.2022

Drama Vojni poni, zmagovalec Motovuna, na zelo iskren način prikazuje življenje in probleme mlade generacije ameriških staroselcev

V hrvaški Istri se je v soboto s slavnostno podelitvijo nagrad in zadnjimi filmskimi projekcijami končal že 25. motovunski filmski festival, na katerem je bilo v petih dneh prikazanih kar 131 celovečernih in kratkih filmov. V glavni tekmovalni sekciji je nagrada propeler Motovuna šla v roke filmu Vojni poni ameriških režiserk Riley Keough in Gine Gammell, ki spremlja življenja mladih staroselcev iz rezervata Pine Ridge. Film je že na festivalu v Cannesu dobil nagrado za najboljši prvenec v sekciji Posebni pogled. Žirijo, ki so jo sestavljali poljski režiser in igralec Piotra Domalewski, hrvaški režiser Goran Dukić ter lanska zmagovalka Motovuna Ninja Thyberg, je, kot so zapisali, film prepričal s svojo iskrenostjo in mojstrsko režijo, ki ga od začetka do konca zaznamuje neverjetna igra naturščikov. Goran Dukić: "Ta film je bil za vse nas poseben, saj na zelo iskren način prikazuje življenje in probleme mlade generacije ameriških staroselcev. Ti so razpeti med svojo tradicionalno kulturo in komercialno ameriško kulturo in iz tega izhaja veliko konfliktov, vse od drog, alkohola, kriminala in zares jim ni lahko." Nagrada žirije kritikov Fipresci je pripadla filmu Sveti Duh španskega režiserja Cheme Garcíe Ibarre. Člane žirije Midhata Ajanovića, Tima Lindemanna in Marka Stojiljkovića je film prepričal s svojo izvirnostjo, močnim kontrastom med toplo paleto barv in naklonjenostjo likom na eni strani ter temačno zgodbo na drugi strani ter ne nazadnje humorjem, s katerim je bogato začinjen. Žirija za kratke filme, Jing Hasse, Mo Harawe in Andrej Korovljev, je nagradila animirano pripoved Prodajalca ledu Portugalca Joaa Gonzaleza, ki je dobil nagrado že na Tednu kritike v Cannesu. V njej oče in sin vsak dan skočita s padalom iz svoje hiše, ki leži na vrtoglavo visoki pečini, in se odpravita v vas, kjer prodajata led. Več Jing Hasse: "Ta animirani film nas je pustil brez besed in s solzami v očeh. Film deluje na več plasteh, vse od ljubezni do izgube, pa globalne ekonomije in okoljske katastrofe. Vsa ta pomembna vprašanja so izklesana s subtilnostjo in spretnostjo tako v pripovedi kot v slogu. Vse metafore so dramaturško nežno umeščene na časovno linijo filma, s čimer vzbujajo empatijo, strah in suspenz za osrednje like, kot da bi bili ti narejeni iz krvi in mesa in ne narisani s svinčnikom." Čeprav se je Motovunski filmski festival uradno končal, nekateri filmi iz festivala svojo pot nadaljujejo po manjših mestih Hrvaške, kamor festival vsako poletje ponese del svojega programa in ga tako predstavi širšemu občinstvu iz vse države. Foto: BoBo


29.07.2022

25. mednarodni filmski festival v Motovunu

Tokratna edicija motovunskega festivala ponuja še posebej raznolik nabor filmov v glavnem tekmovalnem programu, kjer najdemo kopico filmov, ki so bili nagrajeni na festivalih Sundance, pa v Berlinu in Cannesu. Za glavno nagrado se poteguje dvanajst celovečercev, prepričati pa morajo tričlansko žirijo, ki jo sestavljajo lanskoletna motovunska zmagovalka, švedska režiserka Ninja Thyberg, poljski režiser in igralec Piotr Domalewski ter hrvaški režiser Goran Dukić.


28.07.2022

SSG Trst okronalo 120-letnico Dramatičnega društva z veseloigro Anarhist

Tržaški Slovenci so prvo stalno dramsko skupino ustanovili 8. marca 1902, pobudnik in prvi umetniški vodja skupine pa je bil Jaka Štoka, vsestranski kulturni delavec s Kontovela in avtor veseloigre Anarhist, ki so jo ob pomembni obletnici ponovno uprizorili na odru – Slovensko stalno gledališče Trst je gostovalo v Proseku. Veseloigra komične situacije plete okoli zasedanja odbora vaškega kulturnega društva v katerem osnovno težavo predstavlja sklepčnost. Mladih aktivnosti društva ne zanimajo, ostareli izvoljeni predstavniki pa umirajo kot za šalo. Iskro prepira zaneti denarna nagrada, ki naj bi jo eden od članov prejel za iskanega terorista. Med sedmimi deli Jake Štoka je prav Anarhist iz leta 1912 tista komedija, ki kot parodija društvenega in političnega dogajanja ponuja številne vzporednice z današnjim časom. Sodobna različica Anarhista spretno prepleta humor z aktualnimi težavami slovenske narodne skupnosti: od demografskega padca in posledično staranja prebivalstva, do pravilne rabe slovenskega jezika in nezainteresiranosti mladih za politično udejstvovanje. S predstavo se obuja spomin na začetke slovenskega stalnega gledališča in številne predstave, ki so svoj čas zabavale tržaško občinstvo. Dramatično društvo je od sezone 1902/1903 pa do požiga Narodnega doma leta 1920, v katerem je delovalo, uprizorilo 245 dramskih iger ter 19 opernih in baletnih predstav. Predstavo bodo ponovili na Proseku, jeseni gostovanja Anarhista načrtujejo na društvenih odrih. Ob stoletnici smrti Jake Štoka so se mu v domačem kraju poklonili z razstavo, ki bo na pročeljih kontovelski hiš na ogled do konca septembra. Ponujajo tudi vodene oglede, predavanja ter otroške predstave. Foto: Luca Quaia


27.07.2022

Za svobodno Ukrajino, proti izbrisu miru, pogovorni večer

Na vrtu Lili Novy je potekal pogovorni večer z naslovom Za svobodno Ukrajino, proti izbrisu miru, na katerem sta Društvo slovenskih pisateljev in PEN Slovenija gostila ukrajinska pisatelja Ivana Baidaka in Marka Livina, ki imata tu sicer rezidenco. Pogovor je tekel o literarni reprezentaciji tistih, ki so iz javnega prostora tako ali drugače izbrisani, a je razprava nato vzplamenela predvsem glede kontekstualizacije ruskega napada na Ukrajino. Medtem, ko so predvsem slovenski poslušalci in poslušalke ugovarjali, da obstajajo tudi Rusi, ki so proti vojni in proti Putinu, sta ukrajinska gosta vztrajala pri kategoričnem zavračanju vsega in vsakogar ruskega. Pogovor je poslušala Tina Poglajen.


27.07.2022

Arsova lastovka je zgodba Pod barvami na sliki

Rezultati 31. Natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2022 Strokovna žirija v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in predsednik Aljaž Krivec je dobila v branje 360 kratkih zgodb, ki so prispele na natečaj prek spletnega obrazca. Žirija je izbrala lastovko in v ožji izbor uvrstila še štiri zgodbe: Nagrada lastovka Pod barvami na sliki (šifra: ZILA) V svoji utemeljitvi je žirija zapisala naslednje: "Pod barvami na sliki je pretresljivo besedilo o staranju in spominu, ki se odvija v majhni vasi. Tretjeosebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje. Široki plan predstavlja okolica domačije in vasi, ki počasi izginja, s tem pa zgodba poleg izrazito intimnega vpelje še družbeni komentar. Prepletanje obeh ravni pripovedi poteka na naraven način, s čimer zgodba uspešno prikazuje prepletenost protagonista z okoljem oziroma celo usode protagonista z usodo okolja. Izbrana kratka zgodba je kljub nekaterim močno poudarjenim metaforičnim elementom napisana v enakomernem ritmu, zaznamujeta pa jo tudi estetski jezik in presunljive podobe. Pod barvami na sliki bi z izbiro tematike in odločitvijo, da se jo predstavi tako skozi zasebno kot družbeno prizmo, zlahka zdrsnila v pretirano razlagalnost in neposrednost, a opravka imamo z veščim pisanjem, ki v besedilu poudarja poetično plat, z vidika možnih interpretacij pa nam pušča proste roke." V ožji izbor je žirija uvrstila naslednje zgodbe: 1. Babica (šifra: Zeljnata glava) 2. brez naslova (šifra: grlica) 3. brez naslova (šifra: Sadika) 4. Senčna meja (šifra: 200 pages pour la Sténographie) Avtorje oziroma avtorice zmagovalne zgodbe in štirih zgodb iz ožjega izbora prosimo, da čim prej, najkasneje pa do 9. avgusta, z izvodom zgodbe potrdijo svoje avtorstvo prek e-naslova Ars@rtvslo.si in pripišejo svoje podatke. Avtorja ali avtorico zmagovalne zgodbe bomo razglasili na slovesnosti 15. septembra, del neposrednega prenosa pa bo tudi interpretacija zmagovalne zgodbe. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu v dneh pred slovesnostjo, od nedelje 11. do 14. septembra v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija. V oddajah bomo tudi razkrili imena avtorjev iz ožjega izbora.


26.07.2022

Nova predsednica 38. Slovenskega knjižnega sejma je Tanja Tuma

Upravni odbor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev je imenoval novo predsednico 38. Slovenskega knjižnega sejma. Po odstopu predsednika doktorja Mihe Kovača, so na to mesto imenovali Tanjo Tuma, urednico, založnico in pisateljico. Tanja Tuma je sicer že 20 let članica Društva slovenskih založnikov, dvakrat mu je tudi že predsedovala, v letih med 2016 in 2019 je vodila Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira, od leta 2021 pa je predsednica Slovenskega centra PEN. Ob imenovanju na čelo Slovenskega knjižnega sejma, ki se začenja že čez 4 mesece, je poudarila, da je ravno branje temelj izobraženosti vsakega naroda. (foto: Tanja Tuma)


25.07.2022

Bayreuth 2022

Festivala v gledališki palači na Zelenem griču se še zmeraj drži sloves najteže dostopnega glasbenega festivala. Tako vas bo danes kupljena vstopnica postavila v dolgo čakalno vrsto – vrata bayreuthskega gledališča se vam bodo odprla šele čez kakih deset let. Z Radiem Slovenija pa ste lahko v prvi vrsti. Naš program Ars kot vsako leto prenaša tudi uvodno predstavo. Mesec dni trajajoč festival v mestu na severu Bavarske, na katerem se bo letos zvrstilo 27 predstav in 5 koncertov, je eden najpomembnejših kulturnih in družabnih dogodkov v Nemčiji. Na njem uprizarjajo deset zadnjih Wagnerjevih oper oziroma glasbenih dram. Cenovni razpon vstopnic za Festivalno hišo, ki sprejme nekaj manj kot 2000 gledalcev in so jo aprila pred štirimi leti dokončno prenovili, je od štiri do 433 evrov. "Mislim, da bi bil kot skladatelj in libretist zadovoljen, da se njegova glasba še vedno izvaja v tej orkestrski jami kot nekoč. Oder in kulise se lahko spreminjajo, a akustika se od leta 1876 do danes ni spremenila. In da imamo še vedno lesene stole, ki včasih niso posebno udobni, glasbeniki pa se potijo v jami in igrajo v kratkih hlačah. Mislim, da bi ga njegov koncept, ki obstaja še danes, osrečil. Še posebno glasba, ki tukaj zveni prav lepo." To je o Wagnerjevi Festivalni hiši na Zelenem griču povedal Hubertus Hermann, vodja službe stikov z javnostjo. Režijo predstave ob odprtju 146-ih Slavnostnih iger v Bayreuthu so letos zaupali Ronaldu Schwabu. Letošnja postavitev bo 12. v zgodovini festivala, dirigiral bo Markus Poschner, v naslovnih vlogah pa nastopata Američan Stephen Gould in Angležinja Catherine Foster. Letošnja izdaja festivala bo ponudila še en vrhunec, sprva načrtovano za 2020 novo postavitev Prstana v režiji Valentina Schwarza. Poleg predstav Nibelungovega prstana se bodo letos do 1. septembra, ko se bo festival končal, izmenjale še postavitve štirih Wagnerjevih oper: Tristan in Izolda bo na sporedu dvakrat, Lohengrin petkrat ter Večni mornar in Tannhäuser štirikrat. Radio Slovenija se v neposredne ali odložene prenose iz Bayreutha vključuje že od leta 1951. To ga uvršča med redke radijske postaje, ki se vsako leto 25. julija pokloni temu velikanu operne glasbe. Festival nadaljuje tradicijo nemškega opernega velikana, ki si je zamislil, da bi v lastnem gledališču uprizarjal izključno svoja dela. Festivalno hišo v Bayreuthu je zgradil s podporo kralja Ludvika II. leta 1876 in od takrat – z nekaj vmesnimi prekinitvami – vodstvo festivala, ki je še vedno v družinskih rokah, uspešno nadaljuje izročilo slavnega prednika. Foto: EPA


22.07.2022

Če shranimo film 30 metrov pod zemljo in ga ne predvajamo, ali je to pomemben film za zgodovino naroda?

Ne čakaj na maj je nadaljevanje filmske uspešnice Vesna. Slovenska kinoteka je film lani digitizirala in digitalno restavrirala v sodelovanju z več institucijami: s Slovenskim filmskim arhivom, Filmskim centrom in postprodukcijsko hišo Iridium Film. Projekt je koordiniral Kinotekin konservator-restavrator Timotej Lah.


22.07.2022

Mittelfest s temo nepredvidljivo pripoveduje o razmerju med tem, kar nam daje varnost in tem, kar nas preseneča

V Čedadu v italijanski pokrajini Furlanija Julijska Krajina, se danes pričenja mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki poteka od leta 1991, združuje gledališče, glasbo ter ples, in deluje kot most med nacionalnim in srednjeevropskim prostorom. Danes festival spodbuja dialog med kar 27 državami in pod izbrano temo predstavlja odmevne in aktualne umetniške produkcije. Umetniški vodja festivala Giacomo Pedini je za letošnjo izdajo izbral temo Nepredvidljivo, ki izpostavlja novosti in nepredvidljive učinke časa, ki smo mu priče. Potem, ko se je maja odvil pred-festival Mittelyoung, ki je predstavil 9 produkcij iz gledališkega, glasbenega in plesnega področja ustvarjalcev starih do 30 let, bo v Čedadu od danes pa do 31.julija osrednji festivalski program Mittelfesta prikazal najodmevnejše plesne predstave, performanse, zvočne projekte, gledališke produkcije, glasbene in tudi cirkuške nastope, ki jih je pod skupnim naslovom Nepredvidljivo izbral umetniški vodja festivala Giacomo Pedini: "Glavna tematika so nepredvidljivi, nepričakovani dogodki in kakšne so posledice le teh. Odločitev za koncept »Nepredvidljivo« se je rodila predvsem zaradi fascinacije nad idejo, da so nepričakovani dogodki nekaj, kar se dogaja nam vsem, nekaj, kar se dotakne percepcije vsakogar, tako na ravni posameznika kot družbe kot celote. Nepričakovani dogodki nam nakazujejo način, kako se soočamo tako s tveganji, kakor tudi s priložnostmi, ki jih ti dogodki nudijo." V sklopu programa Mittelfesta se vsako leto predstavijo številni ustvarjalci iz držav srednje Evrope in vzhodnega Balkana med njimi tudi slovenski. Tako so se za letošnjo izdajo združili ustvarjalci iz Italije, Slovenije in Avstrije in pripravili projekt Pusti naj govorijo. Iz Slovenije bo nastopila Tinkara Kovač. Festival se je povezal tudi s prihodnjo prestolnico kulture, ki jo bo Nova Gorica ustvarjala v čezmejnem sodelovanju z Gorico. Zamislili so si raziskovalni plesni projekt Brezmejno telo – Prvi koraki, v kateri plesalci raziskujejo meje med umetno inteligenco in fizično realnostjo. Z vrsto delavnic po vsej Evropi bodo pripravili predstavo, ki bo debitirala leta 2025, proces snovanja pa se bo začel na festivalu Mittelfest. S temo Nepredvidljivo bo Mittelfest pripovedoval zgodbo o razmerju med tem kar nam daje varnost in tem kar nas preseneča.


22.07.2022

Petdeset dogodkov ob obletnici vabi – Dobimo se pred Škucem

Na današnji dan se začenja sklop dogodkov Dobimo se pred Škucem v organizaciji Društva Škuc, ki to leto praznuje petdeset let. Pred Galerijo Škuc in v njenem atriju se bo simbolično zvrstilo kar petdeset različnih brezplačnih delavnic ter gledaliških in glasbenih večerov. Zametki sprva glasbeno usmerjenega festivala Dobimo se pred Škucem segajo že v devetdeseta leta, pozneje se je nadgradil še z gledališkimi predstavami, razstavami in ustvarjalnimi delavnicami in tako dobil obliko, kot jo poznamo še danes. V okviru praznovanja obletnice se bosta predvajala tudi prvi igrani film Usodni telefon in risani film Socializacija bika v Škučevi produkciji. Popoldne je v prostorih atrija in pred galerijo mogoče tudi ustvarjat. Delavnice so družinskega tipa, namenjene tako mlajšim kot starejšim, je Ani Lorger povedala organizatorka festivala Jasmina Kožár. Sklop dogodkov Dobimo se pred Škucem se začenja z otroško gledališko predstavo, ki ji bo sledila modna revija, s katero se bo odprla razstava z naslovom Nature+ Culture=Future. Modna revija in razstava oblačil sta trajnostno usmerjeni in vzpostavljata dialog z naravo. Kakšno je vodilo razstave, razloži Arijana Gadžijev, asistentka vodje projekta. Projekt Nature+Culture=Future je nastal skupaj s študenti in študentkami Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovno tehnične fakultete. Opozarja, da je modo nujno treba povezovati tudi z ekološko problematiko in informiranjem mladih o načinu izdelave oblek. Prihodnost izobraževanja vidi Arijana Gadžijev tudi v tej smeri. Dogajanje pred Škucem bo potekalo vsak dan od pete ure pa vse do polnoči. Večino večerov bodo sklenili koncerti glasbenikov, ki jih je društvo izbralo na podlagi razpisa. Festival bo trajal do konca julija. Foto: Škuc


21.07.2022

Podnebna kriza in ogljični odtis gledališč – evropski projekt Stages

Skupina štirinajstih gledaliških in akademskih organizacij je začela izvajati velik trajnostni eksperiment v kulturi. Evropski projekt Stages, ki ga Unija sofinancira v vrednosti dveh milijonov evrov, bo štiri leta iskal in preizkušal rešitve za probleme podnebne krize na področju gledališča in trajnostno preobrazbo v delovanju gledališke umetnosti. V Sloveniji je vanj vključeno SNG Maribor. V evropskem projektu Stages sodelujejo še belgijsko Theatre de Liege, francoski MC93 – Maison de la Culture de Seine-Saint-Denis, HNK Zagreb, švedsko Kraljevo dramsko gledališče Dramaten iz Stockholma, Litovsko narodno dramsko gledališče, Piccolo Teatro di Milano – Teatro d'Europa iz Italije, madžarska Trafo - Hiša sodobne umetnosti, portugalski Teatro Nacional D. Maria II, belgijski NTGent, latvijska tehnična univerza Riga in nemška European Theatre Convention. Projektu se je pridružilo tudi tajpejsko Narodno gledališče. Foto: Pixabay


20.07.2022

Goran Bertok v Equrni zre smrti v oči

V Galeriji Equrna v Ljubljani po pravilu naletimo na slikarska dela velikih formatov. Tokrat pa tam gostijo fotografije. Gorana Bertoka, ki ga zanimajo meje in minljivost človeškega telesa ter približevanje smrti, bi zaradi eksplicitnih prizorov lahko mirno označili za kontroverznega umetnika. Na pregledni razstavi se predstavlja s svojimi barvnimi serijami Rdeče, Post Mortem, Obiskovalci in Lakota; v zadnji na primer na umetniško-portretni način prikazuje anoreksično mlado žensko. Pogovarjali smo se z njim in z vodjo galerije Arnejem Brejcem. Foto: Equrna


19.07.2022

Glasbeni kritik

Festival Ljubljana je letos drugič gostil igralca Johna Malkovicha, ki ga dobro poznamo s filmskih platen, njegovo odrsko ustvarjanje pa sega v same začetke njegove kariere, v leto 1976. Tokrat je nastopil v vlogi glasbenega kritika, pravzaprav interpreta besedil, bolj ali manj podobnih zapisom glasbenih kritikov – sodobnikov Beethovna, Brahmsa, Debussyja, Vivaldija, Bacha, Mozarta in še nekaterih. Ogledalo glasbenemu kritiku kot liku v komičnem dramskem delu v največji meri nastavljajo jezikovne bravuroze, ki sestavljajo kritiške zapise. Predstavo Glasbeni kritik si je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ogledala Petra Tanko. foto: EPA, vir: rtvslo.si


Stran 20 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov