Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


01.01.2021

Z glasbo v novo leto

Vsebine Programa Ars


01.01.2021

Kakšno bo prihodnje filmsko desetletje?

Vsebine Programa Ars


04.01.2021

GLAS ŠAKALA

GLAS ŠAKALA Premiera: 31. december 2020 Scenarij: Saška Rakef, Tina Kozin Režija: Saška Rakef Glasba: Bojana Šaljić Podešva Zvočno oblikovanje, ambienti in efekti: Matjaž Miklič Oblikovanje prostora in svetlobe: Petra Veber Video: Igor Velše Dramaturgija: Pia Brezavšček Terenska snemanja, ambienti in efekti: Martin Florjančič Tehnična podpora: Marko Levičnik Interpretacija: Barbara Krajnc Avdić, Vesna Jevnikar, Blaž Šef, Nataša Živković, Aleksander Golja, Ivan Lotrič V besedilu so uporabljene pesmi: Tone Škrjanec: Tišina, zbirka Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017) Jure Detela: pesmi 23. in 39. iz zbirke Mah in srebro, objavljene v knjigi Zbrane pesmi (Beletrina, 2018) Tina Kozin: Povsod listje, zbirka Šumenja (Lud Literatura, 2014) Tina Kozin: Pesem ne drevo, gozd, zbirka Nebo pod vodo (Litera, 2020) Tina Kozin: v drobcih ... (še neobjavljeno) Tina Kozin: Naj bo vsako oko le okolje (še neobjavljeno) Saška Rakef: V tem, ki ga ne vidi, vidi vsak nekoga drugega (še neobjavljeno) Verzi iz pesmi Ograjen prostor Voja Šindolića v prevodu Toneta Škrjanca (še neobjavljeno) Odlomek iz knjige Jakoba von Uexkülla: Potikanja po okoljnih svetovih živali in ljudi (Prevajalec: Samo Krušič, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018) Zahvaljujemo se Sebastijanu Lamutu, dr. Mihi Kroflu in dr. Tomažu Grušovniku. Koprodukcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars, društvo za umetnost Avgus V sodelovanju z: SVŠGL, SMG Foto: Petra Veber


31.12.2020

Kinodvor načrtuje minipleks v letu 2023

Vsebine Programa Ars


31.12.2020

Po novoletni navdih v galerijo

Vsebine Programa Ars


30.12.2020

Kulturno leto 2020 Slovencev v Italiji

Vsebine Programa Ars


04.01.2021

Leonida Mrgole, pogovor ob radijski igri

Vsebine Programa Ars


29.12.2020

Novoletne voščilnice umetnikov

Vsebine Programa Ars


28.12.2020

Teju Cole (odlomek)

Vsebine Programa Ars


28.12.2020

Filmi v letu 2020

Vsebine Programa Ars


25.12.2020

Izpod peresa slovenskih skladateljev - 120 let rojstva Lucijana Marije Škerjanca

Lucijan Marija Škerjanc je kot skladatelj pianist, dirigent, glasbeni publicist in pedagog močno zaznamoval slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja. Rodil se je 17. decembra leta 1900 v Gradcu. Študiral je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju in Parizu. Umetniški opus Lucijana Marije Škerjanca je velikanski in trdno zraščen z razvojem slovenske glasbene kulture. Njegov opus zajema simfonije, koncerte, uverture, komorno glasbo, kantato Sonetni venec, več kot 60 samospevov in druge skladbe. Škerjanc je bil dejaven tudi v glasbeni publicistiki; napisal je biografije številnih slovenskih skladateljev ter več učbenikov in priročnikov. Ob 120. letnici njegovega rojstva smo v studio povabili skladatelja in dirigenta mlajše generacije Dominika Jakšiča, ki bo spregovoril o nekaterih življenjskih poglavjih Lucijana Marije Škerjanca.


24.12.2020

Božični večer z basbaritonistom Marcosom Finkom

V praznični oddaji predvajamo nekatere najlepše slovenske božične pesmi. Gost v oddaji, naš priznani basbaritonist Marcos Fink, pa v pogovaru z Anamarijo Štukelj Cusma razmišlja o božiču in božični glasbi.


24.12.2020

Sreča na vrvici

V petek bo ob 20.05 na Televiziji Slovenija na ogled digitalno restavrirana filmska klasika Sreča na vrvici scenarista in režiserja Janeta Kavčiča iz leta 1977. Film je nastal po literarni predlogi mladinskega romana Teci, teci kuža moj pisatelja Vitana Mala. Slavnostno premiero bi moral imeti letos oktobra v sklopu projekta Naši filmi doma v Cankarjevem domu v Ljubljani, a je pandemija žal to preprečila, zato je dogodek prestavljen na pomlad, nocoj pa bo film, kot rečeno, na ogled kar na televiziji. O pomenu Sreče na vrvici razmišlja Gorazd Trušnovec:


24.12.2020

Božični filmi

Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.


24.12.2020

Božični večer

Na božični večer vas, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vabimo k spremljanju večernega prazničnega programa. Ob 20h v oddaji Komorni studio, ki jo je pripravila Tjaša Krajnc, predstavljamo božične instrumentalne koncerte in duhovne kantate za praznik svetega rojstva. Ustvarili so jih izbrani italijanski in nemški skladatelji iz 17. in prve polovice 18. stoletja: Giuseppe Torelli, Francesco Manfredini, Arcangelo Corelli, Alessandro Scarlatti, Georg Philipp Telemann in Johann Sebastian Bach. Ob 22.05 bo na sporedu radijska igra, povest O Jezusu Kristusu iz zbirke Bajke in povesti o Slovencih avtorjev Janeza trdine in Aleksandra Zorna. Živahna igra, začinjena z ljudsko modrostjo, povzema dojemanje biblične zgodbe preprostega ljudstva. Nastala je v produkciji Radia Trst A z igralci tržaškega gledališča. Ob 22.40 bo na sporedu praznična oddaja, v kateri bomo ob poslušanju najlepših božičnih pesmi z gostom pokramljali o božiču, spominih in božični glasbi. Anamarija Štukelj Cusma se bo pogovarjala z uglednim slovenskim basbaritonistom Marcosom Finkom. Za Literarni nokturno, na sporedu ob 23.45, smo izbrali šaljivo zgodbo z naslovom Sveča, napisal jo je Narte Velikonja, ki je živel med letoma 1892 in 1945. Pisal je psihološko — realistične novele in ljudske povesti, šaljive zgodbe in anekdote, objavljal je kritike in študije ter prevajal. Zgodba Sveča je izšla leta 1941 v zbirki Zbiralna leča. Ob polnoči bomo neposredno prenašali polnočnico iz ljubljanske stolnice. Mašo, s katero v katoliškem bogoslužju počastijo rojstvo Jezusa, utelešenje Boga, bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Po polnočnici bo do 2. ure zjutraj na sporedu božična glasba.


23.12.2020

Boštjančič izjava

Vsebine Programa Ars


23.12.2020

Marcos Fink izjava

Vsebine Programa Ars


Stran 61 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov