Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Sinonimi

26.06.2020


Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.

Vsakomur, ki rad pogosteje zavije v kinodvorano in tam daje prednost raznovrstnosti in raznolikosti vsebin, se je nedvomno že večkrat pripetilo, da je naletel na eno sekundarnih, a vseeno nadvse vznemirljivih lastnosti filmskih del. Pravzaprav na nekakšen “stranski učinek” filmskih podob, ki ga je najlažje uzreti ob spremljanju ponudbe kakšnega festivala, saj sta tam raznovrstnost in raznolikost vsebin največji. Izhaja namreč iz dejstva, da nam večina filmskih pripovedi ob likih in njihovih zgodbah posredno predstavi tudi okolje, milje, v katerega so ti liki in njih zgodbe umeščeni. Pri tem pa je lahko enkrat večji poudarek na družbenih, kulturnih ali verskih vidikih tega okolja, spet drugič pa morda bolj na njegovih naravnih značilnostih.

Naj bo tako ali drugače, kmalu se v nas prikrade občutek, da nam ta, tako oddaljena in še do nedavnega skoraj povsem neznana okolja, nenadoma niso več tako tuja.
Seveda pa poznamo tudi dela, ki poglobljen razmislek o nekem družbenem okolju postavijo v prvi plan. In eno takih del so tudi nenavadni, skoraj begajoči, pa vendar hkrati tudi nadvse povedni Sinonimi, tretji celovečerec uveljavljenega izraelskega cineasta Nadava Lapida. Dejstvo, da se je Lapid lotil svojske, a hkrati nadvse temeljite in poglobljene študije družbenih razmer in duhovnega obzorja svoje dežele, je sicer skoraj pričakovano. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da to postaja nekakšen zaščitni znak njegovega filmskega ustvarjanja, saj smo bili skoraj identični tematski in idejni usmeritvi priča tudi v njegovih prvih dveh celovečercih, filmih Policaj iz leta 2011 in Vzgojiteljica iz leta 2014. Pa vendar so Sinonimi drugačni. Skorajda radikalno drugačni. Z njimi je Lapid namreč prvič zapustil domače družbeno-politično okolje svojega naroda, domovino Izrael, in se odpravil v tujino. Natančneje, v Francijo oz. Pariz. Tja se namreč poda mladi Yoav, za katerega kmalu izvemo, da hoče Izraelu in vsemu, kar predstavlja, ubežati kolikor je le mogoče daleč.

A čeprav se Yoav, osrednji lik novega Lapidovega dela, za katerega je prejel številne festivalske nagrade (tudi berlinskega zlatega medveda), skoraj povsem praznih rok, brez materialnega imetja, znajde v nekem tujem okolju, pa se Lapidovo razmišljanje o lastni državi, narodu in njegovi duhovni zapuščini še nikoli ni zdelo tako izrazito kritično, poglobljeno in iskreno.

Sama zgodba filma je sicer begajoča, oziroma, morda bi bilo bolje reči zavajajoča. Struktura je namreč izrazito eliptična, večplastna, vezni členi pa vsekakor niso neposredno razvidni. Že na samem začetku avtor pred gledalca postavi uganko, v rešitvi katere se lahko uzre enega izmed možnih interpretativnih ključev. Pravzaprav Lapid vseskozi ruši gledalčeva pričakovanja. Najprej z begom iz okolja, o katerem tako intenzivno razmišlja (a prav zaradi tega potrebuje do njega distanco), nenazadnje pa tudi s spodnašanjem tiste skoraj intuitivne neposrednosti, s katero filmske podobe običajno nagovarjajo gledalca. Lapidov nagovor gledalca je zato morda še najprimerneje osmisliti preko naslova dela: kot nizanje sopomenk (seveda v svetu podob), kjer pa vsaka nosi še druge in razširjene pomene. Sinonimi so morda res drugačna, sprva skoraj begajoča izkušnja. A ko se s to drugačnostjo sprijaznimo in jo sprejmemo, nas tudi bogato nagradijo.


09.09.2019

Tomislav Zajec - intervju ob Radijski igri Treba bi bilo peljati psa na sprehod

Tomislav Zajec - intervju ob Radijski igri Treba bi bilo peljati psa na sprehod


09.09.2019

Boris in Sabastian Cavazza - intervju ob Radijski igri Treba bi bilo peljati psa na sprehod

Boris in Sabastian Cavazza - intervju ob Radijski igri Treba bi bilo peljati psa na sprehod


30.08.2019

Elektroakustična radijska opera Iden - projekt Saške Rakef, Tine Kozin in Bojane Šaljić Podešva

Izvedba elektroakustične opere Iden v Mestnem muzeju prinaša zgodbo Kuronske sipine v Litvi, začasnega geografskega pojava pod okriljem Unescove svetovne kulturne in naravne dediščine. Zgodbo konfliktnih interesov, vpisanih v kuriranje nacionalnih parkov, pa tudi zgodbo o prastarem soočanju človeka z neizogibnim spreminjanjem, prehajanjem, minevanjem. Opera je stkana iz dokumentarnih izjav (pogledi različnih deležnikov od uprave nacionalnega parka in mestne občine do biologov, gozdarjev, turističnih delavcev in prebivalcev sipine), poetičnih zapisov in muzikalnega gradiva, ki je reinterpretacija zvočnih posnetkov s sipine (field recordings).


30.08.2019

Sila spomina: Večer poezije Franceta Prešerna in Ivana Cankarja v slovenskem in nemškem jeziku

V recitalu sta vrhunska interpreta umetniške besede, dramska igralca Aleš Valič in Urs Remond, predstavila nekaj pesmi nikoli do konca razkritega pesnika Franceta Prešerna in tenkočutnega začetnika slovenske moderne Ivana Cankarja. Prešernova poezija in pesmi iz Cankarjeve Erotike je bilo moč slišati tako v slovenskem kot nemškem jeziku. V nemški jezik je pesmi prevedel prof. dr. Boštjan Dvořak, slovenski jezikoslovec in prevajalec s Humboldtove univerze v Berlinu. Interpreta je na klavirju spremljal Gregor Jagodič.


29.08.2019

Otvoritveni koncert 31. mednarodnega festivala Noči v stari Ljubljani, 2. del

Drugo del otvoritvenega koncertnega dogodka Noči v stari Ljubljani na Novem trgu z Big Bandom RTV Slovenija in tremi karizmatičnimi glasbeniškimi osebnostmi, švedsko-slovensko pevko Marino Martensson, slovenskim multiinstrumentalistom Boštjanom Gombačem in slovenskim tolkalistom Ninom Mureškićem.


29.08.2019

Razglasitev nagrajencev in avtorjev odkupljenih zgodb 28. natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2019 Programa Ars

Nagrajene in odkupljene zgodbe 28. anonimnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo, ki ga vsako leto razpisuje 3. program Radia Slovenija – program Ars, so znane. Tretjo nagrado je žirija podelila zgodbi O bližini – njena avtorica je Iva L. Novak. Drugo nagrado je žirija podelila zgodbi V avtobusu nas je bilo kakih osem, napisala pa jo je Polona Campolunghi Pegan. Prvo nagrado je žirija podelila zgodbi Dva tisoč petsto besed. Njena avtorica je Manka Kremenšek Križman.


29.08.2019

Otvoritveni koncert 31. mednarodnega festivala Noči v stari Ljubljani, 1. del

Otvoritveni koncertni dogodek Noči v stari Ljubljani na Novem trgu z Big Bandom RTV Slovenija in Marino Martensson. V njeni izvedbi poslušajte skladbo Blizu, s katero je lani nastopila na Emi in se uvrstila v finale ter skladbo Fade Away.


29.08.2019

INTERVJU Z MANKO KREMENŠEK KRIŽMAN

Vabljeni k poslušanju intervjuja s pisateljico Manko Kremenšek Križman, ki je prejela prvo nagrado na letošnjem natečaju za najboljšo kratko zgodbo programa Ars. Žirijo je prepričala njena zgodba z naslovom Dva tisoč petsto besed, ki obravnava ganljiv odnos med ostarelim očetom in hčerko, ki ga obiskuje v psihiatrični ustanovi.


18.08.2019

Ljudske pesmi Prekmurja

Vsebine Programa Ars


17.08.2019

Kult hrane 5.del - LEONARDO DA VINCI: KUHINJSKI ZAPISKI

Kuhinjski zapiski leonarda da Vincija


17.08.2019

Milan Vincetič: Retuše

Vsebine Programa Ars


12.08.2019

Velika panonska muzika - krajša različica glasbenega večera

Skrajšana ponovitev večera Velika panonska muzika, ki je v okviru oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi počastili spomin na 100. obletnico priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Prireditev je potekala 11. junija 2019 v dvorani Kulturnega doma v Beltincih. Vodila sta jo Sanja Rejc in Renato Horvat, vsebinsko pa jo je zasnovala mag. Simona Moličnik.


03.08.2019

Kult hrane 3. del - Hrana in vera

Kako posamezne vere obravnavajo določeno hrano


06.06.2019

Trubarjev dan: Dom v jeziku

Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev, prenos iz Rašice


27.05.2019

Priredba temeljnega avantgardističnega dela Ursonate (Prasonata) Kurta Schwittersa.

Priredba temeljnega avantgardističnega dela Ursonate (Prasonata) Kurta Schwittersa. Dogodek so zasnovali Dragan Živadinov, Oktet Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom muzikologinje dr. Tjaše Ribizel, dramski igralec Blaž Šef, bralec Ivan Lotrič in režiser in avtor radijske različice Klemen Markovčič.


Stran 92 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov