Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Le verjeti ni vedno dovolj.
Naključje ali usoda? Sami sprejemamo svoje življenjske odločitve ali so vsa naša pota že vnaprej določena in smo le del nekega večjega, božjega načrta? Dilema, ki že stoletja buri filozofijo in razdvaja človeštvo, nazadnje pa se vedno vrne v začetno točko – odvisno, v kaj verjameš.
Jeremy in Melissa, mladi študentski par, resnična življenjska zgodba tega je bila povod za ta film, sta verjela v usodo. V božji načrt, ki ju bo peljal skozi vse preizkušnje in jima omogočil, da tako postaneta le še boljša in močnejša. Skupaj. A pravljica njune neizmerne ljubezni na prvi pogled, kronana s poroko in obetom srečnega življenja, se že zelo kmalu poruši, saj Melissa pri komaj 21 letih umre za rakom. Jeremy, ki je uteho ob ženini bolezni iskal predvsem v glasbi in skorajda spotoma postal tudi uspešen krščanski glasbenik, se s tako božjo voljo sprva seveda težko sprijazni, a nazadnje le najde moč za nadaljevanje svojega ustvarjanja in nazadnje celo za novo ljubezen.
Film Še vedno verjamem je nastal po resnični zgodbi – in njegovi knjižni predlogi – ameriškega krščanskega glasbenika Jeremyja Campa, ki je pri rosnih 23 letih izgubil svojo veliko ljubezen Melisso, globoko verno študentko, ki je verjela, da jo v življenju čakajo velike stvari. Prav ta njena neizmerna vera tudi v času bolezni in skorajda intimen odnos z božjim, poskušata biti glavno gonilo filma, a ustvarjalcem se izpeljava ni preveč posrečila. Namesto globoke intimne izpovedi, ki bi presegla krščanske okvire in razširila obzorja, gledalec slabi dve uri spremlja poenostavljeno ljubezensko zgodbo, osredotočeno le okoli dokaj plastično prikazanega odnosa med glavnima junakoma in začinjeno z nekaj predolgimi pesmimi kot nekakšno ilustracijo. Liki, izvzemši Melisso, ki ji je Britt Robertson s svojo izjemno simpatičnostjo vdihnila dosti več življenja, kot drugi igralci svojim, so papirnati, stereotipni in predvsem popolnoma nezanimivi, njihove reakcije pa skoraj boleče predvidljive.
Ves čas gledanja se je nemogoče znebiti občutka, da gre pravzaprav za nekakšno propagando, za prepričevanje že prepričanih, medtem ko zgodba ne bo presegla niti enega svojih okvirjev, čeprav ima po svoje zelo velik potencial. Dokaj paradoksalno, pravzaprav, a namesto polnokrvnega, življenja in življenjskih vprašanj polnega biografskega filma je Še vedno verjamem le nekakšna ilustrativna biblična parabola, ki bo prazno izzvenela v pozabo filmske zgodovine. Le verjeti ni vedno dovolj.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
»Zelo ljuba pesem mi je koroška Kje so tiste stezice. Če bi bila v tem trenutku glasbenik, bi poskušala ustvariti čudovito pesmico Kje je tista kultura, ki je cvetela in se širila v času narodno osvobodilne borbe.« Dr. Zora Konjajev Foto: Grega Žunič
V Ljubljani je leta 1933 nastal znameniti tercet, včasih tudi kvartet sester Stritar, ki je pel na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Spomine na to obdobje – predvojni Radio in pevsko delovanje sester Stritar obuja najmlajša izmed sestra, 98-letna doktorica Zora Konjajev, pionirka slovenske pediatrije in častna meščanka Ljubljane. Foto: Grega Žunič
Neveljaven email naslov