Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vabljeni k poslušanju enajstih delov vsak večer ob 19.00.
Črni obroč, novi roman Marija Čuka (izšel je pri založbi Mladika v Trstu), je prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Na slovenski knjižni trg prihaja tako prav ob stoti obletnici fašističnega napada na monumentalno stavbo arhitekta Maksa Fabianija, zgrajeno leta 1904. Hkrati pa je požig simbolno pomenil napad na slovenski narod v celoti in širjenje fašizma po Evropi.
»Ker sta v slovenski književnosti – nerazumljivo –požig in zločin povzročena v mestu v zalivu zanemarjena, sem si rekel, zakaj ne bi te tematike ob Borisu Pahorju, ki se je je lotil novelistično, jaz obdelal romaneskno.«
Marij Čuk.
Roman Črni obroč se začne v kavarni na Dunaju, kjer se srečata poslovneža iz Trsta in z Dunaja. Dogovorita se, da bo prišel Otto von Helmut v Trst. Urediti bo potrebno papirje, vendar bo koristno združil s prijetnim in bo sabo vzel ljubico Floro Schwarzkopf, da preživita v obmorskem mestu nekaj skupnih sproščujočih dni. Nastanita se v hotelu Balkan v Narodnem domu. Vendar gosta z Dunaja kmalu začutita naraščajočo sovražnost do vseh neitalijanov, ne le Slovencev in Slovanov, najbolj očitne tarče fašističnega nasilja, ki se razplamti, dobesedno in metaforično, 13. julija 1920. Otto in Flora se bosta vrnila na Dunaj globoko pretresena in spremenjena.
Roman Črni obroč je ocenila Tadeja Krečič Scholten.
»Črni obroč je pričevanje. Hkrati tudi vstop v usodo posameznika, njegovo psihologijo in čutenje. Gre za vprašanje nasilja, ki človeka spremeni in mu spremeni tudi pogled na svet in na ljubezen. Nasilje, ki se kaže na različne načine: nasilje zaradi nasilja samega, nasilje kot sredstvo za doseganje oblasti, nasilje nad drugačnostjo, kulturo drugačnosti, nad jezikom, zoper svobodo in enkratnost človekovega življenja.«
Marij Čuk
Na 3. programu, programu Ars, bo Črni obroč v nadaljevanjih slišati vsak večer ob 19.00. Prvega 3. julija in zadnjega 13. julija, prav na obletnico požiga Narodnega doma v Trstu. Režiser zvočne knjige je Alen Jelen.
»Mene sta Črni obroč in zgodba prepričala in pretresla. Zato je bilo zelo pomembno, da kot režiser pustim zgodbo teči brez velikih interpretativnih čustvenih poudarkov. A je bilo prav zaradi tragičnosti zgodbe to pogosto zelo težko. Marij Čuk je napisal pričevanjski roman, zgodovinsko utemeljen, tako da bo zvočna knjiga še dolgo odzvanjala med poslušalci – vsaj upam. Upam pa tudi, da bodo knjigo poslušali mladi, saj se tako tragični časi ne smejo nikoli in nikjer več ponoviti. Delim mnenje s pisateljem, ki pravi, požig Narodnega doma je zločinsko in kruto dejanje. Preganjanje drugačnosti se nadaljuje tudi v naš čas. Črni obroč je res aktualen roman s pogledom za hrbet in perspektivo v skrivnostno prihodnost.«
Alen Jelen.
Besedilo Črnega obroča v zvočni knjigi interpretira Patrizia Jurinčič Finžgar, tržaška igralka, ki je že med študijem sodelovala s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, od leta 2016 pa je članica ansambla SNG Nova Gorica. Istega leta je prejel tudi Borštnikovo nagrado za mlado igralko.
»Marij Čuk v romanu Črni obroč govori o rani, ki se po sto letih še vedno ni zacelila. A zdi se, da to počne z zaupanjem v prihodnost: njegov jezik je zdaj boleče konkreten, zdaj skrajno poetičen. Ne skriva bolečine, a tudi išče izhod iz nje prek lepote. Branje je bilo zame užitek in priložnost, da se spomin vrne k dogodkom, za katere si vsi želimo, da se nikdar več ne bi ponovili.«
Patrizia Jurinčič Finžgar
Trst 2020 (https://ars.rtvslo.si/trst-2020/)
Na programu Ars bo poleg Črnega obroča slišati še številne literarne in kulturno umetniške oddaje, ki bodo obeležile stoto obletnico požiga Narodnega doma v Trstu:
Lirični utrinek
6. 7. (ob 8.00 in 19.25) Jurij Paljk: Skoraj bi se mi zapisalo mesto Trst
7. 7. (ob 8.00 in 19.25) Alenka Rebula: Pismo dobremu človeku
8. 7. (ob 8.00 in 19.25) Janko Samec: Trst
9. 7. (ob 8.00 in 19.25) Marko Kravos: Zamejska žalostna
10. 7. (ob 8.00 in 19.25) Tomaž Šalamun: Acquedotto
11. 7. (ob 8.00 in 19.55) Bruna Marija Pertot: Človek in morje
12. 7. (ob 8.00) Miroslav Košuta: Jutrišnje tržaško jutro
13. 7. (ob 8.00 in 19.25) Srečko Kosovel: Italijanska kultura
Literarni nokturno
8. 7. (ob 23.50) Miroslav Košuta (bere svoje pesmi): Jutro gre na trg
9. 7. (ob 23.50) Irena Žerjal: Pesmi
10. 7. (ob 23.50) Boris Pahor: Trg Oberdan
11. 7. (ob 23.50) Marko Kravos: Pesmi
12. 7. (ob 23.50) Alojz Rebula: Kačja roža
13. 7. (ob 23.50) Boris Pahor: Metulj na obešalniku
14. 7. (ob 23.50) Marija Kostnapfel: Pesmi
Izbrana proza
11. 7. (ob 18.00) Boris Pahor: Grmada v pristanu
Spomini, pisma in potopisi
12. 7. (ob 18.05) Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer
Literarni portret
12. 7. (ob 22.05) Marij Čuk: Črni obroč
Kulturni program
15. 6.–7. 7. (ob 13.05) Kdo smo? Borut Klabjan: cikel štirih oddaj
9. in 11. 7. (ob 13.05) Razgledi in razmisleki: Marko Sosič o sodobnem Trstu
13. 7. (ob 14.05) Ars humana: 100 let po požigu Narodnega doma – zakaj ga Italijani še vedno tako težko vračajo – neposredni prenos iz Trsta
Igrani program
13. 7. (ob 22.05) Radijska igra Dušana Jelinčiča: Upor obsojenih
Vabljeni k poslušanju enajstih delov vsak večer ob 19.00.
Črni obroč, novi roman Marija Čuka (izšel je pri založbi Mladika v Trstu), je prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Na slovenski knjižni trg prihaja tako prav ob stoti obletnici fašističnega napada na monumentalno stavbo arhitekta Maksa Fabianija, zgrajeno leta 1904. Hkrati pa je požig simbolno pomenil napad na slovenski narod v celoti in širjenje fašizma po Evropi.
»Ker sta v slovenski književnosti – nerazumljivo –požig in zločin povzročena v mestu v zalivu zanemarjena, sem si rekel, zakaj ne bi te tematike ob Borisu Pahorju, ki se je je lotil novelistično, jaz obdelal romaneskno.«
Marij Čuk.
Roman Črni obroč se začne v kavarni na Dunaju, kjer se srečata poslovneža iz Trsta in z Dunaja. Dogovorita se, da bo prišel Otto von Helmut v Trst. Urediti bo potrebno papirje, vendar bo koristno združil s prijetnim in bo sabo vzel ljubico Floro Schwarzkopf, da preživita v obmorskem mestu nekaj skupnih sproščujočih dni. Nastanita se v hotelu Balkan v Narodnem domu. Vendar gosta z Dunaja kmalu začutita naraščajočo sovražnost do vseh neitalijanov, ne le Slovencev in Slovanov, najbolj očitne tarče fašističnega nasilja, ki se razplamti, dobesedno in metaforično, 13. julija 1920. Otto in Flora se bosta vrnila na Dunaj globoko pretresena in spremenjena.
Roman Črni obroč je ocenila Tadeja Krečič Scholten.
»Črni obroč je pričevanje. Hkrati tudi vstop v usodo posameznika, njegovo psihologijo in čutenje. Gre za vprašanje nasilja, ki človeka spremeni in mu spremeni tudi pogled na svet in na ljubezen. Nasilje, ki se kaže na različne načine: nasilje zaradi nasilja samega, nasilje kot sredstvo za doseganje oblasti, nasilje nad drugačnostjo, kulturo drugačnosti, nad jezikom, zoper svobodo in enkratnost človekovega življenja.«
Marij Čuk
Na 3. programu, programu Ars, bo Črni obroč v nadaljevanjih slišati vsak večer ob 19.00. Prvega 3. julija in zadnjega 13. julija, prav na obletnico požiga Narodnega doma v Trstu. Režiser zvočne knjige je Alen Jelen.
»Mene sta Črni obroč in zgodba prepričala in pretresla. Zato je bilo zelo pomembno, da kot režiser pustim zgodbo teči brez velikih interpretativnih čustvenih poudarkov. A je bilo prav zaradi tragičnosti zgodbe to pogosto zelo težko. Marij Čuk je napisal pričevanjski roman, zgodovinsko utemeljen, tako da bo zvočna knjiga še dolgo odzvanjala med poslušalci – vsaj upam. Upam pa tudi, da bodo knjigo poslušali mladi, saj se tako tragični časi ne smejo nikoli in nikjer več ponoviti. Delim mnenje s pisateljem, ki pravi, požig Narodnega doma je zločinsko in kruto dejanje. Preganjanje drugačnosti se nadaljuje tudi v naš čas. Črni obroč je res aktualen roman s pogledom za hrbet in perspektivo v skrivnostno prihodnost.«
Alen Jelen.
Besedilo Črnega obroča v zvočni knjigi interpretira Patrizia Jurinčič Finžgar, tržaška igralka, ki je že med študijem sodelovala s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, od leta 2016 pa je članica ansambla SNG Nova Gorica. Istega leta je prejel tudi Borštnikovo nagrado za mlado igralko.
»Marij Čuk v romanu Črni obroč govori o rani, ki se po sto letih še vedno ni zacelila. A zdi se, da to počne z zaupanjem v prihodnost: njegov jezik je zdaj boleče konkreten, zdaj skrajno poetičen. Ne skriva bolečine, a tudi išče izhod iz nje prek lepote. Branje je bilo zame užitek in priložnost, da se spomin vrne k dogodkom, za katere si vsi želimo, da se nikdar več ne bi ponovili.«
Patrizia Jurinčič Finžgar
Trst 2020 (https://ars.rtvslo.si/trst-2020/)
Na programu Ars bo poleg Črnega obroča slišati še številne literarne in kulturno umetniške oddaje, ki bodo obeležile stoto obletnico požiga Narodnega doma v Trstu:
Lirični utrinek
6. 7. (ob 8.00 in 19.25) Jurij Paljk: Skoraj bi se mi zapisalo mesto Trst
7. 7. (ob 8.00 in 19.25) Alenka Rebula: Pismo dobremu človeku
8. 7. (ob 8.00 in 19.25) Janko Samec: Trst
9. 7. (ob 8.00 in 19.25) Marko Kravos: Zamejska žalostna
10. 7. (ob 8.00 in 19.25) Tomaž Šalamun: Acquedotto
11. 7. (ob 8.00 in 19.55) Bruna Marija Pertot: Človek in morje
12. 7. (ob 8.00) Miroslav Košuta: Jutrišnje tržaško jutro
13. 7. (ob 8.00 in 19.25) Srečko Kosovel: Italijanska kultura
Literarni nokturno
8. 7. (ob 23.50) Miroslav Košuta (bere svoje pesmi): Jutro gre na trg
9. 7. (ob 23.50) Irena Žerjal: Pesmi
10. 7. (ob 23.50) Boris Pahor: Trg Oberdan
11. 7. (ob 23.50) Marko Kravos: Pesmi
12. 7. (ob 23.50) Alojz Rebula: Kačja roža
13. 7. (ob 23.50) Boris Pahor: Metulj na obešalniku
14. 7. (ob 23.50) Marija Kostnapfel: Pesmi
Izbrana proza
11. 7. (ob 18.00) Boris Pahor: Grmada v pristanu
Spomini, pisma in potopisi
12. 7. (ob 18.05) Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer
Literarni portret
12. 7. (ob 22.05) Marij Čuk: Črni obroč
Kulturni program
15. 6.–7. 7. (ob 13.05) Kdo smo? Borut Klabjan: cikel štirih oddaj
9. in 11. 7. (ob 13.05) Razgledi in razmisleki: Marko Sosič o sodobnem Trstu
13. 7. (ob 14.05) Ars humana: 100 let po požigu Narodnega doma – zakaj ga Italijani še vedno tako težko vračajo – neposredni prenos iz Trsta
Igrani program
13. 7. (ob 22.05) Radijska igra Dušana Jelinčiča: Upor obsojenih
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov