Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva sodobna izvedba maše flamskega mojstra Antoniusa Gosswina, ki se je ohranila v Ljubljani, in liturgična glasba njegovih sodobnikov na dvoru v Gradcu.
Neposredni prenos koncerta iz Cerkve Marijinega oznanjenja v Velesovem.
Tudi letos je en izmed koncertov Festivala Radovljica posvečen glasbi, ohranjeni le v rokopisih, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za zbirko šestih dobro ohranjenih velikih kodeksov, nastalih okrog leta 1600 v okviru nadvojvodske glasbene kapele v Gradcu, in sicer na podlagi tam hranjenih rokopisov in tiskov. Kodeksi so prešli v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je v letih 1614–1621 deloval v Gradcu kot notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik. Repertoar v teh rokopisih je liturgičen (maše, magnifikati, psalmi, himnusi, litanije ipd.) in obsega skladbe za različne zasedbe – od štiriglasnih del do maše za štirinajst pevskih in instrumentalnih glasov Lamberta de Sayva, ki je na Festivalu Radovljica zazvenela leta 2017.
Osrednja skladba sporeda je tokrat petglasna Missa Invidiosa Amor malo znanega flamskega skladatelja Antoniusa Gosswina, poleg te skladbe pa bomo na koncertu prisluhnili še delom Alessandra Striggia, Annibala Padovana, Lamberta de Sayva, Johannesa de Cleve in Jacobusa Vaeta.
Koncert bo izvedel Ansambel Cinquecento, ki je dobil ime po italijanskem izrazu za 16. stoletje. Sestavlja ga pet poklicnih pevcev iz petih držav in ta panevropska zasedba (njegovi člani prihajajo iz Avstrije, Belgije, Anglije, Nemčije in Švice) spominja na cesarske kapele 16. stoletja, katerih člane so zaradi njihovih zmožnosti izbirali iz najuglednejših glasbenih ustanov po Evropi.
Terry Wey, kontratenor
Achim Schulz, tenor
Tore Tom Denys, tenor
Tim Scott Whiteley, bariton
Ulfried Staber, bas
Prva sodobna izvedba maše flamskega mojstra Antoniusa Gosswina, ki se je ohranila v Ljubljani, in liturgična glasba njegovih sodobnikov na dvoru v Gradcu.
Neposredni prenos koncerta iz Cerkve Marijinega oznanjenja v Velesovem.
Tudi letos je en izmed koncertov Festivala Radovljica posvečen glasbi, ohranjeni le v rokopisih, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za zbirko šestih dobro ohranjenih velikih kodeksov, nastalih okrog leta 1600 v okviru nadvojvodske glasbene kapele v Gradcu, in sicer na podlagi tam hranjenih rokopisov in tiskov. Kodeksi so prešli v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je v letih 1614–1621 deloval v Gradcu kot notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik. Repertoar v teh rokopisih je liturgičen (maše, magnifikati, psalmi, himnusi, litanije ipd.) in obsega skladbe za različne zasedbe – od štiriglasnih del do maše za štirinajst pevskih in instrumentalnih glasov Lamberta de Sayva, ki je na Festivalu Radovljica zazvenela leta 2017.
Osrednja skladba sporeda je tokrat petglasna Missa Invidiosa Amor malo znanega flamskega skladatelja Antoniusa Gosswina, poleg te skladbe pa bomo na koncertu prisluhnili še delom Alessandra Striggia, Annibala Padovana, Lamberta de Sayva, Johannesa de Cleve in Jacobusa Vaeta.
Koncert bo izvedel Ansambel Cinquecento, ki je dobil ime po italijanskem izrazu za 16. stoletje. Sestavlja ga pet poklicnih pevcev iz petih držav in ta panevropska zasedba (njegovi člani prihajajo iz Avstrije, Belgije, Anglije, Nemčije in Švice) spominja na cesarske kapele 16. stoletja, katerih člane so zaradi njihovih zmožnosti izbirali iz najuglednejših glasbenih ustanov po Evropi.
Terry Wey, kontratenor
Achim Schulz, tenor
Tore Tom Denys, tenor
Tim Scott Whiteley, bariton
Ulfried Staber, bas
Dr. Miha Kovač je redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim smo pretresali knjige in teme, ki jih bere v času epidemije. Med njimi so točke preloma, umetna inteligenca, digitalni nadzor in družbene posledice naštetega.
Pisatelj, prevajalec, urednik in profesor Andrej Blatnik spremlja in soustvarja literaturo tudi v dneh koronavirusa. Več o založniškem in univerzitetnem utripu ter ustvarjanju v teh drugačnih dneh, pa tudi o dilemi po koncu epidemije je povedal v kratkem pogovoru.
V Slovenskih goricah, na Tratah, v obmejnem kraju z več zaselki, Mura ne ločuje le ljudi dveh držav, Slovenijo in Avstrijo. V tej slikoviti, gričevnati pokrajini, kjer se širijo polja in raste trta, skoraj povsem opuščen stoji grad Cmurek, v katerem so se ljudje desetletja, ko je bila tam še enota Socialnovarstvenega Zavoda Hrastovec, delili na nore in normalne. V nekdanji ustanovi, v kateri so bili oskrbovanci dolga desetletja ograjeni od sveta, je zaživel Muzej norosti. Domačini s Trat, ki so bili z ustanovo zelo povezani, želijo ohraniti to temno zapuščino preteklosti in ji dati novo vsebino, skupaj s prostovoljci z obeh strani meje namreč delujejo v prav posebnem zavodu in skupnosti. Muzej norosti je tudi naslov dokumentarnega filma, ki si ga bo nocoj ob 20:20 mogoče premierno ogledati na 1. programu Televizije Slovenija. V filmu Muzej norosti poleg domačinov, nekdanjih oskrbovancev zaposlenih v gradu Cmurek, literatov in drugih, sodelujejo tudi predstavniki stroke, ki opominjajo, da dandanes takih totalnih ustanov ne potrebujemo več. Magda Tušar se je z režiserjem filma Amirjem Muratovićem o vsebini filma že pogovarjala v oddaji Kulturni fokus, v kateri spremljamo tudi zgodbe o tem živečih ljudeh in portretu samega kraja.
Bodo nova, digitalna vrata, skozi katera kultura zdaj vstopa v naše življenje, ostala odprta tudi, ko vse hudo mine? In kako bo to spremenilo svet? Če se gledališče od filma loči prav po živosti izkušnje, pa je oder na zaslonu prav gotovo boljši kot noben oder. In oder lahko postane kar domači kavč. V ljubljanski Drami so 18. marca ob 116. obletnici rojstva našega pesnika Srečka Kosovela začeli novo programsko platformo "Drama od doma". V mesecu slovenske dramatike pa bo nocoj na tretjem programu, programu ARS, ob 22h in pet minut nova radijska igra z naslovom Tih vdih Nejca Gazvode v priredbi Maše Pelko. V njej nastopajo igralci: Jana Zupančič, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc in Vesna Pernarčič. Glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, lektorica je bila Maja Cerar, tonska mojstrica pa Sonja Strenar. Radijski Tih vdih je režiral Alen Jelen, dramaturginja je bila Vilma Štritof.
V nagovoru nadškof Stanislav Zore poziva ljudi, naj še naprej dosledno spoštujejo ukrepe za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Izraža veliko zahvalo vsem, ki v teh dneh požrtvovalno skrbijo in delajo, da družba normalno deluje.
V Mariboru bi moral te dni do 29. marca, potekati 3. Festival sprehodov. Iz znanih razlogov so ga v Društvu Hiša! prestavili za nedoločen čas. Ker pa se zavedajo, da v teh dneh potrebujemo nekaj sprostitve in počitka od vsebin, ki jih zaznamuje novi koronavirus, so sprehode pripravili v virtualni obliki z naslovom Festival sprehodov od doma. Prispevek Irene Kodrič Cizerl.
27. marec je svetovni dan gledališča. V teh čudnih časih ponuja drugačen premislek kot sicer. Kaj nam pomeni, koliko ga pogrešamo? O tem govorita slovenska in mednarodna poslanica. Drugo je napisal pakistanski dramatik Šahid Nadim, slovenska poslanica pa je tokrat pesem Saše Pavček, ki je tudi gostja našega pogovora. Pripravila ga je Tadeja Krečič
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar je letošnji prejemnik avstrijske državne nagrade za evropsko književnost, nagrade, ki jo za Avstrija podeljuje za izjemen literarni opus, dostopen tudi v nemškem jeziku. Žirija je kot eno velikih odlik njegove literature zapisala, »da ob posamezniku odločno prikazuje zablode naše zgodovine«. K izbiri Draga Jančarja, »velikega pripovednika, kronista in humanista«, kot ga imenuje utemeljitev, je pa njegovih dobro sprejetih romanih Galjot in To noč sem jo videl ter po odmevni esejistiki vsekakor pripomogel tudi lani objavljeni prevod romana In ljubezen tudi. V njem z opisi življenja v medvojnem Mariboru in okolici odstira tudi pogled v del avstrijske zgodovine in s tem sega na isto področje, kot sta v svojih delih Florjan Lipuš in Maja Haderlap, dobitnika lanske in predlanske avstrijske državne nagrade, enakovredne recimo slovenski Prešernovi nagradi. V Franciji je tik pred izidom roman Galjot, postavljen v 17. stoletje v času kuge. Najdlje pa je Drago Jančar prevajan v nemščino, evropsko nagrado za kratko prozo Augsburg je prejel že pred dobrimi 25 leti, pozneje še Herderjevo nagrado in nagrado Jean Amery. O prestižnosti avstrijske državne nagrade za evropsko književnost pa veliko povejo že imena prejšnjih nagrajencev: lani je bil to Michel Houellebecq, predlani Zadie Smith, leto poprej Karl Ove Knausgard, še nekaj let prej pa poznejši nobelovec Patrick Modiano.
Parlamentarni odbor za kulturo je v petek potrdil novega ministra za kulturo, Vaska Simonitija. Simoniti, ki je bil kulturni minister tudi v prvi Janševi vladi med letoma 2004 in 2008, je napovedal, da se bo posvetil pripravi Nacionalnega programa za kulturo, strateškega dokumenta kulturne politike. Letos mineva tretje leto, odkar slovenska kultura nima programa, ki si ga je tudi prejšnji minister Zoran Poznič postavil med prednostne naloge in novi vladi zapustil osnutek njegovega predloga. Razprava odbora se ni izognila posledicam epidemije koronavirusa, zaradi katere so do nadaljnjega vrata zaprle kulturne ustanove po vsej Sloveniji, medtem pa so številni samozaposleni ostali brez naročil. Več v prispevku.
Da bi zajezili širjenje koronavirusa, so od torka do nadaljnjega prepovedane prireditve v zaprtih prostorih z več kot 100 udeleženci. Inšpekcijska služba Ministrstva za zdravje spremlja razmere na terenu 24 ur na dan in v primeru kršitev izdaja globe. V kulturnih ustanovah in podjetjih se ves teden vrstijo odpovedi napovedanih dogodkov. V svetu založništva in literature odpovedujejo promocijske dejavnosti, odpovedani so dogodki v knjižnicah, medtem ko kinodvorane ter galerije in muzeji ostajajo odprti. Omogočeni so ogledi razstav posameznim obiskovalcem oziroma manjšim skupinam. Kulturne ustanove ob kriznem dogajanju, ki je v zadnjih dnem zajelo kulturno dogajanje pri nas, pričakujejo zajetno finančno škodo.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Neveljaven email naslov