Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
Tudi to sobotno jutro bodo naše druženje krojili z glasbo povezani spomini. V studiu se nam je pridružil Bogdan Lorber, specialist nevrolog, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski Nevrološki kliniki, zdravnik, katerega družica je že vse od malih nog glasba. In violina. Na fotografiji: Bogdan Lorber, specialist nevrolog
Aktiv delavcev in delavk v kulturi je na četrti akciji za kulturo pripravil teater. Oder je bilo ministrstvo za kulturo, protestniki pa občinstvo. S seboj so prinesli stole, se posedli pred ministrstvo in vanj zrli 15 minut s pričakovanjem, ali se bo kaj zgodilo, ali bo kdo prišel iz ministrstva in z njimi vzpostavil dialog, ki ga ni bilo. Državno sekretarko Igancijo Fridl Jarc smo za oddajo Kulturna panorama vprašali, ali bodo povabili protestnike k pogovorom.
Na 19. Lirikonfestu v Velenju so podelili festivalske nagrade in priznanja. Nagrado velenjico - čašo nesmrtnosti 2020 je prejela pesnica Lidija Dimkovska, mednarodno Pretnarjevo nagrado pa literarni zgodovinar Miran Hladnik.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v izjemni monografiji Ars medici zapisala: »Poglejmo k starim Grkom in njihovemu pojmovanju medicine. Apolon je bil bog glasbe, zlasti igranja na liro in hkrati zaščitnik medicine. Njegova polsestra Atena je kot Atena-Higieia skrbela za zdravje in hkrati navdihovala umetnike. Apolon in Atena sta torej v sebi združevala medicino in umetnost v najširšem pomenu besede.« Več o glasbi v življenju zdravnikov in zdravniškem orkestru Camerata medica nam bo povedal kirurg, prof. dr. Pavle Košorok. Na fotografiji: prof. dr. Pavle Košorok
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Naša gostja je bila dr. Mojce Demšar. Njena violina tke glasbo orkestra od prvih let pa vse do danes. Na fotografiji: dr. Mojca Demšar
»Kvartet je mrtev, živel orkester!« In zrastel je orkester. Zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, študentov medicine, somišljenikov. Orkester je in še vedno igra po vsej Sloveniji, redno nastopa na strokovnih sestankih in drugih zdravniških prireditvah ter seveda za bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani. Obogati tudi marsikatero svečanost ljubljanske Medicinske fakultete in se vsako leto predstavi občinstvu s premiernim celovečernim koncertom. O prvih korakih orkestra pripoveduje dr. Bogdan Lorber, vodja dejavnosti za epilepsijo odraslih na ljubljanski nevrološki kliniki. Na fotografiji: dr. Bogdan Lorber (osebni arhiv)
Neveljaven email naslov