Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
»Usoda pa je hotela, da sta me v kavarni blizu bikoborske šole opazila soseda iz Ashforda. Takoj po koncu tečaja je v hišo moje gostiteljice vstopil oče. Brez odvečnih razprav sem pospravil svoje stvari v kovčke. Na poti do avta mi je dejal, naj svojih bikoborskih poskusov nikoli ne omenjam materi. Že brez tega ima zaradi mene dovolj sivih las. Držal sem besedo.« - Frederick Forsyth, Izobčenec
»Če vid seže daleč, je uho in poslušanje prostor intime.« O zvočnih razglednicah in o tem, kako se spreminja naš glas in zvočna pokrajina okoli nas. Pa tudi o razvoju radia kot ustvarjalnega medija in o tem, da tako kot svet doživljamo s čutilom za vid, ga lahko doživljamo tudi z drugimi čutili. Oddajo so pripravili: filozof in fotograf Dddr. Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. na fotografiji: Ddr. Evgen Bavčar
O avtentični zvočnosti in Beethovnovi Patetični sonati, ki jo na klavir znamke Bösendorfer izvaja Paul Badura Skoda. O angelih tišine, velikih umetnikih, pokopanih na dunajskem osrednjem pokopališču. O glasbi kot občutku največje radosti in glasbi kot najvišji zvrsti umetnosti. Oddajo so pripravili: trojni doktor, filozof in fotograf Evgen Bavčar, voditelj Alen Jelen, glasbena urednica Tina Ogrin in urednica oddaje Saška Rakef. Na fotografiji: ddr. Evgen Bavčar
Neveljaven email naslov