Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
V Steklenem atriju Mestne hiše je na ogled fotografska razstava Mnemosis Andreja Lamuta.
Nejasne, sanjske podobe zabrisanih motivov morda niso naša prva misel ob omembi fotografije, a prav taka so dela mladega fotografa Andreja Lamuta. Če je njegova prejšnja serija Nokturno z naslovom namigovala na noč, so noči oziroma stanju med spanjem in budnostjo zavezane tudi njegove fotografije na razstavi Mnemosis, ki bo od danes na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani.
Fotografije Andreja Lamuta se v likovnem smislu zdijo skorajda bližje slikarstvu kot fotografiji. Zrnati in nejasni motivi lovijo ravnotežje na meji med razpoznavnostjo in abstrakcijo. Podobe iz realnega sveta zaradi fotografovega pristopa prehajajo v fantastično. Drevesa, ljudje in drugi motivi so le še slutnja ali morda privid. Ta odločitev pa ni le estetska, temveč je zvezana z vsebino – umetnik namreč želi evocirati spremenjeno stanje zavesti, imenovano dnevna parahipnagogija – stanje med spanjem in budnostjo, ki ga pogosto spremljajo fantazme, miselni prebliski ali nenadne ideje. Ko se zavemo svoje okolice, ti prebliski izginejo. Kot je o seriji zapisala Mirjam Čančer, avtor fotografije v seriji razume kot vizualno materializacijo nedostopnih, oddaljenih misli in podob, za katere posameznik ve, da so obstajale v njegovi zavesti, vendar v spomin ne more priklicati njihove vsebine. Tudi tokrat je avtor posegel po analogni fotografiji, ki mu omogoča neposrednejši stik s fotografskim gradivom. Uporabil pa je tudi specifično tehniko razvijanja, ki traja eno uro, medtem je treba premikati banjico z razvijalcem.
Če fotografijo pogosto tesno povezujemo s spominom, pa Andrej Lamut poudarja, kako krhek in neujemljiv je spomin, čeprav se zdi ujet na fotografiji. Naslov razstave Mnemosis morda res izhaja iz imena grške boginje spomina – Menmozine, a gledalec ima ob ogledu njegovih fotografij predvsem občutek, da mu je spomin na neko podobo spolzel med živčnimi celicami možganov.
Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se. Če je bilo na začetku koronakrize in karantene mogoče slišati napovedi o renesansi branja, je po tednih izolacije jasno, da se ta ni zgodila. Založniški trgi po Evropi in svetu so v krču. V času, ko so potrošniški tako rekoč čez noč odkrili nakupovanje po spletu, to ne velja za knjige.
Karantena je preizkus za duha in telo. Po mesecu dni izolacije se v družinsko življenje počasi zajeda monotonost, ki jo je dobro razbiti. Zakaj ne z lutkami, se sprašuje višja predavateljica za področje lutkovnega, gledališkega in filmskega izražanja na oddelku za predšolsko vzgojo na Pegagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Helena Korošec. "Lutke so tudi odličen medij za komunikacijo med staršem in otrokom ter med otroci samimi. Kot posrednik v komunikaciji celo izboljšujejo medsebojne odnose," pravi dr. Korošec in opozarja, da lahko marsikatero družinsko težavo v komunikacijskem smislu prenesemo na lutko, ki tako postane mediator družinskih odnosov. "Vem za primere, ko družine izdelajo lutke, potem pa se med seboj igrajo s pomočjo videopovezave, kar je otrokom zelo všeč. "Za domačo igro z lutkami ni treba v trgovino, dovolj je, da pobrskamo po predalih in omarah ter sami izdelamo raznovrstne lutke. Z njimi se lahko igramo, postorimo kaj po hiši, se učimo ali delamo domače naloge.
O individualno-kolektivnem spominu oziroma o zvočnem spominu, ki prek čustvovanja preplete sedanjost s preteklostjo Glasba: Ježek iz zgodnjega obdobja, Jožek in Ježek, Lili Marlen (Vlado Kreslin in Beltinška banda), Donna Clara, Valerija Heybal in drugi.
Glasba: Kje je moj mili dom, Če se bom ženil, Peščalka ali Sv. Konstantin, Lani sem možila se / Pozim, polet
Vabimo vas na potovanje v svet glasbe iz časa Vaše mladosti, mladosti naših staršev, babic in dedkov. O glasbi kot multimodialnem spodbujevalcu, ki vpliva na naš spomin, čustva in o različnih načinih uporabe glasbe – od samopomoči z glasbo do glasbene terapije in uporabe glasbe v medicinske namene.
Neveljaven email naslov