Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

SABA v Galeriji Škuc

13.08.2020


V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.

Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.

Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:

»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«

Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.

»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«

Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.

»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«

Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?

»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«

In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?

»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«  


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

SABA v Galeriji Škuc

13.08.2020


V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.

Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.

Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:

»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«

Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.

»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«

Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.

»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«

Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?

»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«

In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?

»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«  


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov