Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.
Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.
Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:
»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«
Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.
»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«
Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.
»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«
Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?
»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«
In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?
»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«
V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.
Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.
Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:
»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«
Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.
»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«
Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.
»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«
Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?
»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«
In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?
»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«
Oddajo danes namenjamo klavirskemu koncertu. Zvrst, ki jo pogosto povezujemo z velikimi imeni glasbe 19. stoletja, kot so Beethoven, Liszt in Brahms, je svoje mesto našla tudi v razburkanem dvajsetem stoletju, v obdobju revolucij, vojn, tehnoloških pridobitev in razcveta vseh umetnosti. Tudi v dvajsetem stoletju sta klavir in orkester podedovala status nosilcev najveličastnejših koncertantnih del, hkrati pa sta se prilagodila glasbenemu razvoju dvajsetega stoletja.
6. aprila je minilo 50 let od smrti skladatelja Igorja Stravinskega, enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja. V zgodovino se je zapisal s sodelovanjem z baletnim impresarijem Sergejem Djagilevom, ki je mladega skladatelja katapultiralo med zvezde tedanjega časa.
Trije izstopajoči filmi letošnjega Festivala dokumentarnega filma so se znašli v sekciji Intimni in globalni portreti. O njih v premisleku Gorazda Trušnovca.
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih dokumentarcev so na 23. festivalu dokumentarnega filma predstavili med drugim film Nokturno priznanega italijansko-ameriškega režiserja Gianfranca Rosija, film Disident Bryana Fogla, ki obravnava umor savdskega novinarja Džamala Hašokdžija in Neprebojen Todda Chandlerja, ki problematizira kulturo strelskih obračunov v ZDA, še posebno na osnovnih šolah. Ogledala si jih je Tina Poglajen.
Na spletnem Kinodvoru si lahko ogledate dokumentarec Zakaj skačem. Film s svojo sporočilnostjo izzove naše predstave o avtizmu. Nastal je po istoimenski knjigi, ki jo je pri trinajstih letih napisal Naoki Higashida, avtistični negovoreč deček. V njej je opisal svoje drugačno dojemanje sveta. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
Švic smo si lahko ogledali že na lanskem Liffu, v teh dneh pa si ga lahko ogledate prek spletne strani Kinodvora. Film med drugim tematizira osamljenost v času družbenih omrežij, glavni lik je fitnes motivatorka Sylvia, ki si je zgradila uspešno kariero spletne vplivnice in vendar vse v njenem življenju ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Oceno filma je pripravil Denis Valič
Pred dnevi je švedski svet za umetnost razglasil letošnjega nagrajenca spominske nagrade Astrid Lindgren. Namenili so jo francoskemu pisatelju Jean – Claudu Mourlevatu, ki v svojih knjigah velikokrat obnavlja pravljične motive in posodablja epske vsebine o večnih temah sveta in človeka. Žal nobena izmed njegovih knjig ni prevedena v slovenski jezik. Če v njegovem pisanju lahko zasledimo nekaj duha uporne Pike Nogavičke in avtorice dogodivščin te odraščajoče deklice, ki nasprotuje družbenim konvencijam - pisateljice Astrid Lindgren, pa je izvirna Christianom Andersenom, ki je ljudsko dediščino uporabil, predelal in prilagodil času ter jo vsebinsko in oblikovno odtegnil od dotedanje pripovedne tradicije. Rodil se je 2. aprila 1805, na dan njegovega rojstva pa vsako leto praznujemo tudi mednarodni dan knjig za otroke in mladino, zato nekaj več z dr. Tino Bilban, raziskovalko, pisateljico, literarno kritičarko in predsednico slovenske sekcije IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost), ki se zaveda kako pomembno je promovirati kakovostno literaturo, sploh v času pandemije, ko je teže dostopati do knjižničnih gradiv.
Mario Uršič se je rodil v Trstu, kjer je ves čas tudi živel. Režijo je študiral na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo. V zgodnjem obdobju je bilo pomembno njegovo sodelovanje z Jožetom Babičem, kasneje pa se je uveljavil kot dozorel in samosvoj gledališki ustvarjalec. Režiral je več kot 70 predstav v raznih slovenskih gledališčih, najtesneje pa je bil povezan s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo pomembno njegovo sodelovanje s Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, kjer je veliko režiral in bil dve leti umetniški vodja. Sodeloval je tudi z drugimi slovenskimi gledališči v Ljubljani, Mariboru in Celju in bil večkrat gost italijanskih gledališč. Posnel je tudi nekaj filmov za televizijo in režiral 80 radijskih iger na Radiu Trst. Svoj avtorski izraz je oblikoval na osnovi »stiliziranja, modernizacije in mediteranskosti«, pristopov, ki jih je prepletal v svojih režijah. Mario Uršič je rahločuten in kultiviran ustvarjalec, s čimer se je zapisal med dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, kjer je ustvaril največ ter požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med temi Borštnikovo za režijo in za scenografijo leta 1988, dve leti kasneje nagrado iz Prešernovega sklada. Bil je prvi dobitnik nagrade tantadruj za življenjsko delo, ki jo podeljujejo primorska gledališča.
Neveljaven email naslov