Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

SABA v Galeriji Škuc

13.08.2020


V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.

Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.

Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:

»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«

Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.

»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«

Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.

»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«

Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?

»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«

In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?

»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«  


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

SABA v Galeriji Škuc

13.08.2020


V Galeriji Škuc razstavlja tandem s.a.b.a.

Ob omembi retrospektive večinoma pomislimo na ugledne umetnike z zavidljivim opusom del in nemara tudi na večje, prav tako ugledne razstavne prostore. Te predpostavke ruši razstava dveh mladih romunskih umetnikov, ki ustvarjata pod imenom s.a.b.a v ljubljanski Galeriji ŠKUC pa se predstavljata z nenavadno retrospektivo.

Silcia Amancei in Bogdan Armanu sta rojena v devetdesetih letih – zakaj torej naslov njune razstave namiguje, da so na ogled dela od leta 1979? Kurator razstave Maximilian Lehner pravi, da so se želeli poigrati tako z idejo retrospektive kot z njenim predvidenim časovnim okvirjem. Ustvarila sta fiktivni arhiv svojih del, ki sta jih umestila med leti 1979 do 1983, nekatera dela pa zavzemajo pozicijo prihodnosti. Kurator meni, da na ta način želita pokazati drugačen pogled na čas:

»Na ta način ne izhajata zgolj iz lastnih življenj, temveč razmišljata tudi, kako bi živela kot romunski umetniški par v 70-ih letih ali kako bi o določenih temah pripovedovala v prihodnosti.«

Seveda pri tem spreobračata tudi naša pričakovanja o tem, kaj naj bi bila retrospektiva, dodaja kurator.

»Retrospektive ne bi dobila tako kmalu, saj sta mlada, zato se mi je zdelo dobrodošlo in zabavno, da to naredimo tu in se poigramo tudi s tem, da Škuc ni ravno Moderna galerija.«

Poigravanje s klasičnimi razstavnimi oblikami uveljavljenih umetnostnih institucij pa se lepo prepleta z eno izmed dveh ključnih tem njunih del. S svojimi deli se namreč dotikata predvsem dvojega – institucionalnega sveta sodobne umetnosti ter kritike kapitalističnega sistema. Kot preberemo v spremnem besedilu, se je njuno življenje premešalo z izkoriščanjem poceni delavcev in s politikami, ki tak sistem podpirajo. Del njunega življenja pa je tudi težek dostop do umetnostnih institucij. Pravzaprav torej na ta način pripovedujeta o sebi.

»Ti dve liniji sta prepleteni z njunim življenjem. O institucijah umetnosti in splošnih pogojih življenja razmišljata na podlagi svojega lastnega življenja v Romuniji. V svojih delih pravzaprav govorita o sebi, a posredno. Govorita o tem, kako si želita biti del umetniških institucij, tiče pa se ju tudi kritika kapitalizma, saj imajo nanju vpliv ekonomske odločitve, ki jih sprejema romunska vlada.«

Ironično ta odnos zahoda do vzhoda tematizirata v svojem fiktivnem arhivu, ki ga postavita v letih od 1979 do 1983, vanj pa vključita fotografije in zgodbe svojih fiktivnih začetkov s performansi. Namigujeta namreč na obdobje in smeri vzhodne umetnosti, ki jo je Zahod prepoznal in kanoniziral in se s posnemanjem te estetike rahlo posmehneta svoji lastni želji biti prepoznan na Zahodu. Kakšna so dela, ki sta jih vključila v ta fiktivni arhiv?

»Med mojimi najljubšimi je delo, ki ga lahko vidite tudi na vabilu. Gre za fotografijo tatuja na Bogdanovi rami, ki upodablja morsko deklico z imenom Zahodna Evropa. Obstaja tudi različica, na kateri ta morska deklica izjavlja – ne maram te. Gre za referenco na delo priznanega romunskega umetnika. Dan Perjovschi si je namreč dal v devetdesetih vtetovirati besedo Romunija na ramo. Onadva pa obrneta to idejo, da je romunskost vpisana v njuno telo in Romunijo zamenjata z željo biti prepoznan na zahodu. Drugo dobro delo je zvočno pismo MoMi, ki pa ga nista nikoli poslala, saj ju MoMA ne bi nikoli sprejela. Pismo pa sta napisala tudi naključni umetnostni instituciji na Zahodu in ga vtaknila v steklenico ter vrgla v reko. Delo spremlja natančen opis kakšna je ta steklenica, da lahko z rečnimi tokovi pride vse do Zahodne Evrope. Narisala sta tudi zemljevid, ki prikazuje, v katero reko sta vrgla to steklenico. Precej natančno je torej načrtovano, kako naj do naključne institucije na zahodu pripotuje ta steklenica z njuno željo, biti sprejeta na zahodu.«

In če je ena od linij razstave odnos med vzhodom in zahodom, kako na to gleda kurator, ki prihaja iz Nemčije, torej zahoda?

»Nenehno se šalimo o meni zahodnjaku in kako me predstavljata romunskim umetnikom. To po svoje drži, me pa tudi sili k refleksiji svojega in njunega dela. Precej razpravljamo o tem, kako bi njuna dela lahko bila razumljena na zahodu. Na primer, ko svoje delo širita na socialnih medijih, se meni to zdi zanimiv obrat, saj uporabljata platformo in estetiko, ki ju kritizirata. Ta kritika je v kontekstu sodobne umetnosti pogosta, a potem me vedno presenetita in nekaj spremenita. V zelo tipična videodela, kot bi jih lahko videli v marsikaterem muzeju, na primer vključita risbe in presenetita … o vsem tem se nenehno pogovarjamo.«  


07.11.2020

Kako zveni književnost? Tudi tako kot Vlak ob 6.15

Natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2020 je letos doživel rekorden odziv. Zgodba Vlak ob 6.15 Jurija Černiča je pretresljiva zgodba, polna topline in moči medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega. Glavna junaka, ki se v svojem odnosu dopolnjujeta in si dajeta oporo, morda celo raison d'etre, vsak dan ob 6.15 ponavljata svoje mitično srečanje. Ona je hotela oditi v mesto, njemu pa je le uspelo povedati, koliko mu pomeni. Prav s tem trenutkom, ki je tako odločilno zaznamoval njuni življenji, je avtor izvrstno ubesedil ključna življenjska naključja, ki zaznamujejo vsakega izmed nas in uravnavajo naša življenja. V celoti ji lahko prisluhnete v oddaji Literarni nokturno 8.11. ob 23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) in na spletni strani oddaje. foto: Pixabay/Free-Photos


06.11.2020

Minister Simoniti načrtuje na Metelkovi prirodoslovni muzej

Potem, ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da želi izseliti nevladne organizacije z Metelkove 6, so se vrstila ugibanja za kaj naj bi ministrstvo potrebovalo prostore. Minister za kulturo Vasko Simoniti je v državnem zboru povedal, da na tem naslovu načrtujejo prostore za prirodoslovni muzej. Takšno rešitev za prostorsko stisko prirodoslovnega muzeja naj bi videli že njegovi predhodniki, zato so v tej luči pripravljeni tudi načrti prenove. Minister je še povedal, da bodo skušali nevladnikom z njihovim sodelovanjem zagotoviti nadomestne prostore. Opozicija dvomi v ugoden razplet nastale situacije, saj se ministrstvo projekta ni lotilo na pravi način.


06.11.2020

Branko Šömen: Tišina za oči

Vsebine Programa Ars


06.11.2020

Oni živijo

Vsebine Programa Ars


06.11.2020

V spomin na Seana Connerya

Vsebine Programa Ars


05.11.2020

Slavoj Žižek: To so morda volitve, ki odločajo o prihodnosti človeštva

Publikacija Oxford Political Review je dan po ameriških volitvah za mnenje o napetem dogajanju, družbenih in kulturnih posledicah izrekanja ameriškega ljudstva povprašala filozofa Slavoja Žižka. V dopoldanskem spletnem prenosu je Žižek odgovarjal tudi na vprašanja slehernikov, ki so jih zbirali dan prej. “To so morda volitve, ki odločajo o usodi človeštva,” je dejal slovenski filozof. Poslušal ga je Blaž Mazi.


04.11.2020

Ali bo na Metelkovi 6 prirodoslovni muzej?

Na Metelkovi 6, od koder želi Ministrstvo za kulturo izseliti preko 20 nevladnih organizacij, bo mogoče dobil prostore prirodoslovni muzej. To je med možnostmi napovedala državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc na seji Odbora za kulturo v Državnem zboru. Predlagatelji seje so stopili v bran nevladnikom in opozorili, da se vrhunske ustvarjalce ne sme metati na cesto brez zagotovitve nadomestnih prostorov, še posebej ne v času epidemije. Nevladniki pa so izpostavili svoje delo in poudarili, da je ravno zaradi njihovih prizadevanj stavba na Metelkovi 6 v lasti Ministrstva za kulturo. Več pa v posnetku, ki smo ga pripravili za Radijski dnevnik.


04.11.2020

Malkovich v Trstu

Vsebine Programa Ars


01.11.2020

Jurij Černič v pogovoru z Majo Žvokelj

Vsebine Programa Ars


01.11.2020

Umrl je igralec Sean Connery

Vsebine Programa Ars


01.11.2020

Pavček - o smrti in življenju

Vsebine Programa Ars


30.10.2020

Novi Hollywood, John Carpenter in Stvor

Vsebine Programa Ars


30.10.2020

Kvadrienale sodobne umetnosti

Vsebine Programa Ars


30.10.2020

Kultni liki Sache Barona Cohena

Vsebine Programa Ars


29.10.2020

Bojkot razprave o Metelkovi in medijih v DZ

Poslanci koalicije in Slovenske nacionalne stranke so na Odboru za kulturo bojkotirali parlamentarno razpravo, saj se razen enega od 10 članov niso udeležili seje in niso zagotovili zamenjave za svojo odsotnost. Prisotni so bili poslanci opozicije 19 članskega Odbora za kulturo. Na prvi današnji seji so želeli obravnavati zahtevo ministrstva za kulturo, da se z Metelkove izselijo nevladne organizacije, druga današnja seja pa bi bila namenjena očitkom o vladnem pritisku na javne medije in novinarstvo. Protesti opozicije v priloženem prispevku.


Stran 66 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov