Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunci literature v zvočni obliki.
Literarni program naslednjega tedna bo zaznamoval letošnji že 35. mednarodni literarni festival Vilenica. Prireditelji so ob tem med drugim zapisali:
»Letošnji jubilejni festival se […] ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo dosedanjo prehojeno pot. Ta je v 35. letih doživela mnoge pretrese in bila priča času vse od razdeljene Evrope do padca berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.«
Seveda bo trenutnim epidemiološkim razmeram prilagojen tudi program Vilenice; letošnja bo med 8. in 13. septembrom potekala kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa bo ponudila pester program, ki bo odmeval tudi v literarnem programu našega radia.
V Literarnih nokturnih bomo od torka do sobote predstavili literarna besedila letošnjih gostov in gostij Vilenice. Slovenski avtor v središču je Vinko Möderndorfer. Njegov literarni opus je opazen tako po kakovosti kot po obsegu: piše vse literarne zvrsti, za otroke in odrasle, objavil je prek 70 knjig in prejel številne nagrade. Za Literarni nokturno smo izbrali nekaj pesmi iz njegove letos izdane pesniške zbirke o minevanju Čuvaj sna.
Avstrijski pesnik, glasbenik, pisatelj, filmski ustvarjalec in multimedijski umetnik Thomas Antonic se ukvarja predvsem z eksperimentalno književnostjo in uporabo različnih medijev, za njegovo ustvarjanje je značilen preplet glasbe, vizualne umetnosti, poezije, improvizacije, proze in drugih umetniških zvrsti. Na festivalu Vilenica se predstavlja s kratkima besediloma iz cikla Združene države Absurdije. Prevedla ju je Tina Štrancar, interpretiral ju bo Blaž Šef.
Hrvaška pesnica, pisateljica in dramatičarka Sibila Petlevski je doslej izdala več kot dvajset knjig in prejela številne literarne nagrade. Na festivalu Vilenica sodeluje s pesmimi iz zbirke Umazani od prsti, pijani od zraka, ki naj bi v izvirniku izšla v nekaj tednih, v slovenščini pa bomo nekaj pesmi za pokušino spoznali v prevodu Đurđe Strsoglavec.
Litovska pesnica Aušra Kaziliunaite je izdala štiri pesniške zbirke, s predlani izdano Luna je tableta pa se je uvrstila med pet najboljših del književnosti iz baltskih držav. Nekaj pesmi iz zbirke v prevodu Klemena Piska smo izbrali za petkov Literarni nokturno.
Pesnik in pisatelj Miroslav Lajuk sodi med najbolj inovativne ukrajinske literarne ustvarjalce. Številne nagrade je prejel že za prvenec, priznanj pa je deležno tudi njegovo poznejše delo: roman Babornja je bil na primer uvrščen na BBC-jev literarni seznam, prejel pa je tudi nagrado bralcev Espressa in nagrado Litakcent. V oddaji Literarni nokturno bo nekaj njegovih pesmi s skupnim naslovom Pozabil sem interpretiral igralec Blaž Šef. Prevedla jih je Janja Vollmaier Lubej.
Z Vilenico bosta povezana oba Literarna večera naslednjega tedna. Torkov, na Tretjem programu, ima naslov Glasovi v zraku, namenjen pa bo islandski poeziji. Mednarodni literarni festival Vilenica namreč vsako leto pozornost nameni kateri izmed pri nas manj znanih književnosti. Letos bo to Islandija, država, ki ima le 300.000 prebivalcev, a se ne ukvarja s svojo tako imenovano majhnostjo. Pred devetimi leti je bila častna gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu, že leta 1955 pa je pisatelj Halldor Laxness prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pregled sodobne islandske literature je pripravila pesnica Lucija Stupica, ob islandskem pisatelju Sverrirju Norlandu sourednica ob tej priložnosti izdane antologije Raddir í loftinu - Glasovi v zraku. Pesmi in prozne odlomke so prevedli Miljana Cunta, Miriam Drev, Iva Klemenčič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski in Lucija Stupica.
V četrtkovem Literarnem večeru na Prvem programu bomo predstavili ustvarjanje letošnje vileniške nagrajenke, slovaške pesnice Mile Haugove. Pesnica in esejistka Mila Haugová (roj. 1942), sodi med vodilne slovaške literarne glasove. Poezijo je začela revijalno objavljati v sredini sedemdesetih let, umetniški preboj pa ji je uspel leta 1990 s četrto knjigo poezije, naslovljeno Čisti dnevi. V štirih desetletjih aktivnega pesnikovanja je izdala 23 zbirk, zadnja je izšla pred štirimi leti. Mila Haugová s svojim pesniškim glasom, ki prehaja med intimno liriko in filozofsko poezijo, naslavlja teme narave, spomina, ljubezni, erotike in izgube, odnosov med moškim in žensko. Z novim tisočletjem je novo sidrišče njene poezije postal vrt kot prispodoba bivanja, govorice in sveta. Kot je med drugim zapisal avtor Literarnega večera Andrej Pleterski, ki je tudi poslovenil izbrane pesmi, poetiko Mile Haugove »zaznamujeta […] hkratna formalna krhkost in izpovedna silovitost. Številne njene pesmi so povezane s konkretno življenjsko izkušnjo, ki se dviga na občečloveško raven, dostopno ne toliko le intelektualnemu kot predvsem intuitivnemu bralcu.«
Med drugimi literarnimi oddajami tedna pa tokrat namenjamo pozornost le trem.
V nedeljski oddaji Spomini, pisma in potopisi bomo objavili odlomek iz Transverzale, novega potopisnega romana Jakoba J. Kenda. Gre za mozaik različnih vidikov Slovenije, kot se kaže iz perspektive naslovne poti. Ta je bila predlagana že leta 1951, in sicer kot krožna pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet. A žal jim je uspelo uresničiti samo polovico te zamisli. Tako je Kenda ob nekaj popravkih stare polovice določil tudi potek manjkajoče in leta 2019 prehodil celoten krog. Pri tem sta ga tudi na najbolj divjem delu trase, od Snežnika do Kočevskega roga, spremljala otroka zgodnjih najstniških let. Odlomek, ki govori o njihovih skupnih pripravah na pot, bo interpretiral Matej Puc.
V sredini Literarni matineji bo v pogovoru Tine Kozin s prevajalko Veroniko Rot tekla beseda med drugim tudi o tem, zakaj sta največja argentinska pisatelja 20. stoletja, Adolfo Bioy Casares in Jorge Luis Borges, Silvino Ocampo občudovala kot izredno pisateljico fantastične literature. Veronika Rot bo predstavila življenje in delo te velike argentinske pisateljice in spregovorila tudi o vlogi in položaju avtoric v argentinski literaturi v prvi polovici 20. stoletja.
Izbrana proza pa bo namenjena pisanju nizozemske prozaistke Marente de Moor (1972), ki je kljub razmeroma kratki pisateljski karieri že pustila pomemben pečat v sodobni nizozemski književnosti. V avtoričinih delih se zrcali vpliv študija slavistike in njenega večletnega življenja v Rusiji. Po več knjižnih zbirkah kratke proze je leta 2007 debitirala z romanom Prestopnik, leta 2010 pa je izšel drugi roman z naslovom Nizozemska devica. V romanu mlada sabljačica Janna pripotuje v Aachen k očetovemu mladostnemu prijatelju, izvrstnemu učitelju sabljanja. Znajde se v nenavadnem dvorcu z iznakaženim gospodarjem, v katerega se strastno zaljubi. Toda roman je veliko več kot le zgodba o prvi ljubezni, Jannine čustvene pretrese namreč spremljata negotovost in napetost, kakršni sta v Nemčiji vladali pred drugo svetovno vojno, in to zlovešče blizu meje dekletove domovine. Iniciacija mlade junakinje v svet odraslih tako sovpada s ključnimi premiki v tedanji družbi, ki bodo pod vprašaj postavili nekdanja načela visoke družbe, kot so čast, dostojanstvo in plemenitost, ter usodno zaznamovali zgodovino celotne Evrope. Roman bo izšel jeseni, prevaja ga Mateja Seliškar Kenda.
Literarne oddaje med 6. in 12. septembrom 2020
6. september
14.05 Humoreska tega tedna – Anton Pavlovič Čehov: Odlikovanje
18.05 Spomini, pisma in potopisi - Jakob J. Kenda: Transverzala
22.05 Literarni portret - Ivan Aralica
23.50 Literarni nokturno - John Donne: Pesmi7. september
23.50 Literarni nokturno - Franz Werfel: Med nebom in peklom8. september
21.00 Literarni večer - Vilenica 2020: Sodobna islandska literatura: Glasovi v zraku
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna9. september
11.05 Literarna matineja - Silvina Ocampo, pisateljica v senci (Pogovor z Veroniko Rot)
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Thomas Antonic: Združene države Absurdije10. september
21.05 Literarni večer - Vilenica 2020: Nagrajenka Mila Haugová
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Aušra Kaziliunaite: Luna je tableta11. september
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Sibila Petlevski: Umazani od prsti, pijani od zraka12. september
18.00 Izbrana proza - Marente de Moor: Nizozemska devica
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Miroslav Lajuk: Pozabil sem
Vrhunci literature v zvočni obliki.
Literarni program naslednjega tedna bo zaznamoval letošnji že 35. mednarodni literarni festival Vilenica. Prireditelji so ob tem med drugim zapisali:
»Letošnji jubilejni festival se […] ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo dosedanjo prehojeno pot. Ta je v 35. letih doživela mnoge pretrese in bila priča času vse od razdeljene Evrope do padca berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.«
Seveda bo trenutnim epidemiološkim razmeram prilagojen tudi program Vilenice; letošnja bo med 8. in 13. septembrom potekala kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa bo ponudila pester program, ki bo odmeval tudi v literarnem programu našega radia.
V Literarnih nokturnih bomo od torka do sobote predstavili literarna besedila letošnjih gostov in gostij Vilenice. Slovenski avtor v središču je Vinko Möderndorfer. Njegov literarni opus je opazen tako po kakovosti kot po obsegu: piše vse literarne zvrsti, za otroke in odrasle, objavil je prek 70 knjig in prejel številne nagrade. Za Literarni nokturno smo izbrali nekaj pesmi iz njegove letos izdane pesniške zbirke o minevanju Čuvaj sna.
Avstrijski pesnik, glasbenik, pisatelj, filmski ustvarjalec in multimedijski umetnik Thomas Antonic se ukvarja predvsem z eksperimentalno književnostjo in uporabo različnih medijev, za njegovo ustvarjanje je značilen preplet glasbe, vizualne umetnosti, poezije, improvizacije, proze in drugih umetniških zvrsti. Na festivalu Vilenica se predstavlja s kratkima besediloma iz cikla Združene države Absurdije. Prevedla ju je Tina Štrancar, interpretiral ju bo Blaž Šef.
Hrvaška pesnica, pisateljica in dramatičarka Sibila Petlevski je doslej izdala več kot dvajset knjig in prejela številne literarne nagrade. Na festivalu Vilenica sodeluje s pesmimi iz zbirke Umazani od prsti, pijani od zraka, ki naj bi v izvirniku izšla v nekaj tednih, v slovenščini pa bomo nekaj pesmi za pokušino spoznali v prevodu Đurđe Strsoglavec.
Litovska pesnica Aušra Kaziliunaite je izdala štiri pesniške zbirke, s predlani izdano Luna je tableta pa se je uvrstila med pet najboljših del književnosti iz baltskih držav. Nekaj pesmi iz zbirke v prevodu Klemena Piska smo izbrali za petkov Literarni nokturno.
Pesnik in pisatelj Miroslav Lajuk sodi med najbolj inovativne ukrajinske literarne ustvarjalce. Številne nagrade je prejel že za prvenec, priznanj pa je deležno tudi njegovo poznejše delo: roman Babornja je bil na primer uvrščen na BBC-jev literarni seznam, prejel pa je tudi nagrado bralcev Espressa in nagrado Litakcent. V oddaji Literarni nokturno bo nekaj njegovih pesmi s skupnim naslovom Pozabil sem interpretiral igralec Blaž Šef. Prevedla jih je Janja Vollmaier Lubej.
Z Vilenico bosta povezana oba Literarna večera naslednjega tedna. Torkov, na Tretjem programu, ima naslov Glasovi v zraku, namenjen pa bo islandski poeziji. Mednarodni literarni festival Vilenica namreč vsako leto pozornost nameni kateri izmed pri nas manj znanih književnosti. Letos bo to Islandija, država, ki ima le 300.000 prebivalcev, a se ne ukvarja s svojo tako imenovano majhnostjo. Pred devetimi leti je bila častna gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu, že leta 1955 pa je pisatelj Halldor Laxness prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pregled sodobne islandske literature je pripravila pesnica Lucija Stupica, ob islandskem pisatelju Sverrirju Norlandu sourednica ob tej priložnosti izdane antologije Raddir í loftinu - Glasovi v zraku. Pesmi in prozne odlomke so prevedli Miljana Cunta, Miriam Drev, Iva Klemenčič, Ana Pepelnik, Andrej Pleterski in Lucija Stupica.
V četrtkovem Literarnem večeru na Prvem programu bomo predstavili ustvarjanje letošnje vileniške nagrajenke, slovaške pesnice Mile Haugove. Pesnica in esejistka Mila Haugová (roj. 1942), sodi med vodilne slovaške literarne glasove. Poezijo je začela revijalno objavljati v sredini sedemdesetih let, umetniški preboj pa ji je uspel leta 1990 s četrto knjigo poezije, naslovljeno Čisti dnevi. V štirih desetletjih aktivnega pesnikovanja je izdala 23 zbirk, zadnja je izšla pred štirimi leti. Mila Haugová s svojim pesniškim glasom, ki prehaja med intimno liriko in filozofsko poezijo, naslavlja teme narave, spomina, ljubezni, erotike in izgube, odnosov med moškim in žensko. Z novim tisočletjem je novo sidrišče njene poezije postal vrt kot prispodoba bivanja, govorice in sveta. Kot je med drugim zapisal avtor Literarnega večera Andrej Pleterski, ki je tudi poslovenil izbrane pesmi, poetiko Mile Haugove »zaznamujeta […] hkratna formalna krhkost in izpovedna silovitost. Številne njene pesmi so povezane s konkretno življenjsko izkušnjo, ki se dviga na občečloveško raven, dostopno ne toliko le intelektualnemu kot predvsem intuitivnemu bralcu.«
Med drugimi literarnimi oddajami tedna pa tokrat namenjamo pozornost le trem.
V nedeljski oddaji Spomini, pisma in potopisi bomo objavili odlomek iz Transverzale, novega potopisnega romana Jakoba J. Kenda. Gre za mozaik različnih vidikov Slovenije, kot se kaže iz perspektive naslovne poti. Ta je bila predlagana že leta 1951, in sicer kot krožna pot, ki bi zaobjela ves slovenski planinski svet. A žal jim je uspelo uresničiti samo polovico te zamisli. Tako je Kenda ob nekaj popravkih stare polovice določil tudi potek manjkajoče in leta 2019 prehodil celoten krog. Pri tem sta ga tudi na najbolj divjem delu trase, od Snežnika do Kočevskega roga, spremljala otroka zgodnjih najstniških let. Odlomek, ki govori o njihovih skupnih pripravah na pot, bo interpretiral Matej Puc.
V sredini Literarni matineji bo v pogovoru Tine Kozin s prevajalko Veroniko Rot tekla beseda med drugim tudi o tem, zakaj sta največja argentinska pisatelja 20. stoletja, Adolfo Bioy Casares in Jorge Luis Borges, Silvino Ocampo občudovala kot izredno pisateljico fantastične literature. Veronika Rot bo predstavila življenje in delo te velike argentinske pisateljice in spregovorila tudi o vlogi in položaju avtoric v argentinski literaturi v prvi polovici 20. stoletja.
Izbrana proza pa bo namenjena pisanju nizozemske prozaistke Marente de Moor (1972), ki je kljub razmeroma kratki pisateljski karieri že pustila pomemben pečat v sodobni nizozemski književnosti. V avtoričinih delih se zrcali vpliv študija slavistike in njenega večletnega življenja v Rusiji. Po več knjižnih zbirkah kratke proze je leta 2007 debitirala z romanom Prestopnik, leta 2010 pa je izšel drugi roman z naslovom Nizozemska devica. V romanu mlada sabljačica Janna pripotuje v Aachen k očetovemu mladostnemu prijatelju, izvrstnemu učitelju sabljanja. Znajde se v nenavadnem dvorcu z iznakaženim gospodarjem, v katerega se strastno zaljubi. Toda roman je veliko več kot le zgodba o prvi ljubezni, Jannine čustvene pretrese namreč spremljata negotovost in napetost, kakršni sta v Nemčiji vladali pred drugo svetovno vojno, in to zlovešče blizu meje dekletove domovine. Iniciacija mlade junakinje v svet odraslih tako sovpada s ključnimi premiki v tedanji družbi, ki bodo pod vprašaj postavili nekdanja načela visoke družbe, kot so čast, dostojanstvo in plemenitost, ter usodno zaznamovali zgodovino celotne Evrope. Roman bo izšel jeseni, prevaja ga Mateja Seliškar Kenda.
Literarne oddaje med 6. in 12. septembrom 2020
6. september
14.05 Humoreska tega tedna – Anton Pavlovič Čehov: Odlikovanje
18.05 Spomini, pisma in potopisi - Jakob J. Kenda: Transverzala
22.05 Literarni portret - Ivan Aralica
23.50 Literarni nokturno - John Donne: Pesmi7. september
23.50 Literarni nokturno - Franz Werfel: Med nebom in peklom8. september
21.00 Literarni večer - Vilenica 2020: Sodobna islandska literatura: Glasovi v zraku
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna9. september
11.05 Literarna matineja - Silvina Ocampo, pisateljica v senci (Pogovor z Veroniko Rot)
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Thomas Antonic: Združene države Absurdije10. september
21.05 Literarni večer - Vilenica 2020: Nagrajenka Mila Haugová
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Aušra Kaziliunaite: Luna je tableta11. september
23.50 Literarni nokturno - Gostja Vilenice 2020: Sibila Petlevski: Umazani od prsti, pijani od zraka12. september
18.00 Izbrana proza - Marente de Moor: Nizozemska devica
23.50 Literarni nokturno - Gost Vilenice 2020: Miroslav Lajuk: Pozabil sem
Prišel je čas podelitve najvišjih stanovskih nagrad pri nas. "Za silno bogat in nadvse kompleksen slikarski opus" nagrado Riharda Jakopiča prejme 44-letni slikar Staš Kleindienst, "ki je svoj prvi višek dosegel v obdobju zadnjih petih let". "Prepoznavanje pomena kolektivnega delovanja, avtoritete, anti / utopije, odnosa do narave in družbe, kulture, vrednot, urbanizma, ujetosti v sistem in iznajdba pravšnjega slikarskega jezika za upodobitev tega odlikuje Kleindienstov opus" so med drugim utemeljili ob nagradi." Sicer pa bi lahko rekli, da so njegove slike natančne, tople in tesnobne hkrati, magične in kot bi se igral s svetlobo in drobnimi figuricami v pokrajini ob pogledu od zgoraj. Priznanje Riharda Jakopiča prejme intermedijska umetnica in akademska raziskovalka Maša Jazbec. Njena tema je presečišče človeka, tehnologije in robotov. Prejemnik priznanja Mitja Konić pa z izrazno svežino širi možnosti slikarskega medija, dotika se vprašanja človeške minljivosti. Od vedno ga je zanimal vmesni svet, "ustvarja abstraktne pokrajine kot prizorišča prisotnosti ali odsotnosti človeške figure". Razstavo letošnjih lavreatov Staša Kleindiensta, Maše Jazbec in Mitja Konića si lahko v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani ogledate do 6. maja. Na sliki (izrez): Staš Kleindienst, Krajina s potepuškimi psi, 2019, olje na platnu, 130 x 200 cm, zbirka Moderne galerije
Drago Tršar, rojen 27. aprila 1927 v Planini pri Rakeku, je pomembno zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva, njegova osrednja materiala sta bila žgana glina in bron, ustvarjal je tudi v kamnu, bil je mojster portreta in abstraktnih, na figure spominjajočih se kiparskih podob v razponu od malih plastik do obsežnih javnih spomenikov. Ekvilibristi v ljubljanskem parku Tivoli, spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju na Trgu republike, Primož Trubar v murskosoboškem parku in številni drugi. Na javnih površinah seveda še posebej izstopajo glavnikaste gmote, ki se le v sredini držijo tal z bodisi špicami ali pa bolj jasno upodobljenimi nogami, iz osrednje osi izraščajo vedno manjše figure, stapljajoče se v množico, ki kdaj spominja na kapnike. Še posebej natančno je Drago Tršar analiziral svoje portretirance, na primer Jakca, Kocbeka, Kržišnika in Slovenski oktet, preden jih je uresničil v modernističnih kipih. Med njegovimi skupinskimi skulpturami so še kiparski cikli Stara mesta, Svetovi, Človek v času in prostoru, njegovi Manifestanti I so bili leta 1959 odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike. Bil je član Grupe 69 in Skupine 53, prav ta čas pomembno predstavlja njegov kip deklice Janice, ki ga hrani Moderna galerija in s katerim je nakazal nove možnosti v figuraliki. Preizkušal je tudi abstraktne oblike v kovini, v zgodnjem obdobju je osreden motiv žival, posebej bik. Bil je odličen risar, ustvarjal je še v grafiki, tapiseriji, gledališki scenografiji. Razstavljal je po svetu, na primer na beneškem bienalu in v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je kot asistent zaposlil leta 1960, od 76-ega je deloval kot redni profesor, številna leta kot vodilni za kiparstvo. Prejel je Nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Jakopičevo nagrado in druge. Keramiko Draga Tršarja zaznamujejo tudi erotični prizori, kdaj eksplicitni, a prav v teh se še posebej pokaže njegov energičen odnos do življenja in motiva ter poglabljanje vanju. Izziva gledalca, da najde bistvo pod površino. Foto: Galerija Murska Sobota
Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo je ob zaključku Tedna slovenske drame prejela Anja Novak Anjuta za delo Tekst telesa. Bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji je prejela Mojca Kreft, Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa pa je prejel avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. V Prešernovem gledališču v Kranju so podelili osem nagrad.
Pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega sta izšli dve novi deli. Igrati (se) igralke Nataše Burger in knjiga z naslovom Moč igralca Ivane Chubbuck v prevodu Jedrt Maležič. Prevodno delo je namenjeno študentom in študentkam gledališke ter filmske igre, premisleki o igri Nataše Burger pa tudi širšemu občinstvu. Obe knjigi sta nastali pod peresom izkušenih igralk, ki skozi igralsko prizmo prihodnjim generacijam širita svoje metode, znanje, doživljanje in občutek sveta. V njem, kot pravi Nataša Burger, marsikdaj lahko opazimo, da v svetu velikokrat nismo mi tisti, ki igramo vloge, temveč one igrajo nas. Izrez grafik, vir Knjižnica MGL
V velikonočni čas sodijo tudi razstave o simbolih tega praznika. Med temi izstopajo pobarvana jajca, ki so po slovenskih pokrajinah različno poimenovana. Najbolj znane so zagotovo pisanice iz Bele krajine. V Belokranjskem muzeju v Metliki so na ogled postavili prenovljeno razstavo Belokranjske pisanice. Razstava je namenjena gostovanjem po Sloveniji in tujini. Foto: Belokranjski muzej Metlika
V Kinu Šiška si je do 19. aprila mogoče ogledati prav posebno filmsko razstavo, naslovljeno Vljudno nevabljeni. Ukvarja se z dostopnostjo in kraji prikazovanja eksperimentalnega filma. Marginalni položaji so v kulturni industriji že kar običajni, zato z ušesi zastrižem ob vsakem novem projektu, ki nekaj predstavlja in razstavlja kot marginalno in se nad svojim položajem priduša. Na žalost živimo v časih, ko prazna retorika vpija resnične glasove obupa in pogosto je treba razlikovati, da bi jih razločili od mode, ki na njihov način služi. Vendar pa ogled tokratne razstave s svojo duhovitostjo in samoironijo, ki se na preprost način izražata že v naslovu, ponudi drugačno sliko. Deset eksperimentalnih filmov je predstavljenih tako, da se pred gledalcem sami skrivajo. Torej vračajo žogico: če je eksperimentalni film pri večini občinstva v nezavidljivem položaju, pa ta majhna razstava razmerje obrne. Tako denimo vidimo tri filme na televiziji, razporejene v trikotnik, ki komunicirajo med sabo. Morda v tem lahko prepoznamo alegorijo dejstva, da se majhne scene in obrobna ustvarjalnost res ukvarjajo predvsem sami s sabo, avtorji so istočasno gledalci dela svojih kolegov. Eden od filmov ponuja slušalke in je obrnjen skozi steklo na zunanjo stran stavbe, tretjo televizijo prekriva čipka, ki je ne smemo sneti, zato film vidimo le deloma; spet drugi film je prikazan na televizijskem ekranu v nakupovalnem vozičku, kot bi se tja nezaželen prikradel med vsakdanjim nakupom in se vsilil. S tem pa na enak način obrača omenjena razmerja vidnosti in nevidnosti; v prvih primerih gre za umik pred gledalcem, ki naj bi ga tako ali tako ne hotel videti, a v kontekstu razstave, namenjene gledanju, v drugem primeru gre pa za prikaz na nepričakovanem mestu – v nakupovalnem vozičku. Omeniti velja še feministični filmski aforizem, delo Za luno, ki ga gledamo leže na kavču, usmerjeni proti stropu. Vljudno nevabljeni se duhovito poigrava s položajem eksperimentalnega filma v družbi, kakršnokoli moraliziranje pa preseže tako s svojo nepretencioznostjo kot z duhovito postavitvijo. Na razstavi sodeluje deset filmov v časovnem razponu med letoma 1983 in 2021. Njihovi avtorji so Sara Bezovšek, Nika Autor, Ana Čigon, Damijan Kracina, Kolja Saksida, Andrej Lupinc, Rok Sieberer – Kuri, Jasna Hribernik, Miha Vipotnik in Marko Kovačič.
Kaj se zgodi, ko se znajdemo med podobami, ki se raztapljajo in njihov pomen postaja nedoločljiv, oziroma vabi, da ga interpretiramo na novo? Je tak tudi pogled v prihodnost? Kot v črne luknje? Ali kot so zapisali v galeriji Škuc: "V časih, ko se vednost in dojemanje borita z neprekinjenimi tokovi nepričakovanega, ponuja fikcija svoja orodja." Požiralniki – tak je naslov razstave – razgrinjajo in se upirajo, namesto da bi pojasnjevali. Avtorji del so Peter Černe, Ira Konyukhova, Yein Lee, Siggi Sekira in Sonja Vulpes, kustos je Domen Ograjenšek. Foto: Simao Bessa
V ospredju predstave je vprašanje družbene izoliranosti in osamljenosti, besedilo je srbski režiser, ki zadnja desetletja ustvarja tako v Evropi kot Ameriki, Nikita Milivojević, spisal med epidemijo. Navdih pa je našel, pravi, tako pri literarnem velikanu Samuelu Beckettu kot filmu Grey gardens oziroma Sivi vrtovi. Piko na i oziroma osebno noto pa je dodal iz izkušenj in življenja med izolacijo v času epidemije, ko se je vsakdanje vrvenje in drvenje povsem ustavilo. Igrata prvakinji slovenskega gledališča Milena Zupančič in Nataša Barbara Gračner. Z avtorji predstave se je še pred premiero na Ptuju pogovarjala Gabrijela Milošič. Foto: Stanislav Zebec Stanč
V Zagrebu še do nedelje poteka Zagrebdox, festival dokumentarnega filma, devetnajsti po vrsti. V 12 programskih sklopih je na ogled kar 116 dokumentarcev. Petra Meterc v svojem prispevku predstavlja nekaj vrhuncev letošnje izdaje festivala.
Sredo in četrtek so v Slovenski kinoteki posvetili palestinskim filmom. Na sporedu so bili trije celovečerni in trije kratki filmi; namen dogodka, ki je potekal v soorganizaciji z Gibanjem za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta, pa je bil, kot so zapisali pri Kinoteki, predstaviti filmska dela, ki prikazujejo čim širšo sliko vsakdanjega življenja palestinskega naroda v Gazi, na Zahodnem bregu, v taboriščih ali na ozemlju Izraela. Filme si je ogledala Tina Poglajen.
Umetniška ustvarjalnost in kultura lahko pripomoreta k trajnostnemu razvoju, je sporočilo letošnjega Kulturnega bazarja. Jubilejno 15. usposabljanje za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja ter sploh vse, ki so povezani s kulturo ali jih zanima, v Cankarjev dom prinaša skoraj petdeset brezplačnih dogodkov – predavanja, pogovore, predstavitve in delavnice. Foto (izrez): Aleksandar Domitrica
Na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani je v sredo potekal enodnevni kolokvij o filozofiji Reneja Descartesa. Glavni povod za srečanje predvsem mlajših filozofov je bil izid treh nedavno prevedenih Descartesovih del. Kolokvij z naslovom Descartes: metoda, metafizika, fizika je potrdil, da je zanimanje za njegovo filozofijo še vedno živo. Foto: Gregor Podlogar
V začetku tedna so na svetovni dan gledališča v Prešernovem gledališču Kranj, podelili nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. S tem so tudi slavnostno odprli letošnji Teden Slovenske drame. Nagradi za življenjsko delo Marija Vera in Polde Bibič sta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Sicer pa so bile podeljene še tri nagrade za dveletno obdobje, ki so šle v roke Tamari Avguštin, Jani Zupančič in Jeri Ivanc.
Že pojav spleta je od uporabnikov zahteval nek nov način razmišljanja, ki je presegal predstave, zaznavne s čuti. S porastom sodobnih tehnologij in zapletenih informacijskih pretokov pa imamo kdaj občutek, da marsičesa ne obvladujemo več in se zato lahko le prepustimo strokovnjakom in vse bolj tudi umetni inteligenci, da misli namesto nas. Pametna mesta, pametni domovi in s tem povezane manipulacije so téme preučevanja arhitekta in umetnika Farzina Lotfi-Jama, ki je ta teden iz ZDA, kjer živi, prispel v Ljubljano. V Aksiomi si lahko ogledamo njegovo razstavo Moja domača rutina, pripravil pa je tudi predavanje in delavnico. Vse to se vpenja v Taktike & prakse – širok izobraževalni program o novomedijski umetnosti, ki so ga letos naslovili Merilo in posvetili pojavom onkraj vidnega spektra. Da bi se z njimi spoprijeli, moramo razviti zmožnost razmišljanja v merilih, ki so večji ali manjši od človeškega, pravijo. Konference, delavnice in razstave bodo nizali do konca maja. Na sliki grafika z razstave
V SNG Drama Ljubljana je prišla na vrsto krstna uprizoritev igre Mrakijada. Po trilogiji Rimljanovina in po drugih besedilih Ivana Mraka sta jo priredila Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac, ki je predstavo tudi režirala. Gre za družinsko sago, prežeto z avtobiografskimi elementi Ivana Mraka, ki časovno sega od konca prve svetovne vojne do konca druge. Pisatelj, esejist in dramatik Ivan Mrak je bil kultna osebnost in je močno zaznamoval slovensko dramatiko. Študiral je režijo v Zagrebu in desetletje preživel v različnih večjih evropskih mestih. Kot svobodni umetnik je nato po večini živel v Ljubljani in nekaj časa vodil gledališko skupino Mrakovo gledališče, ki pa trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti, saj so leta 1942 Mraku prepovedali gledališko dejavnost. Zadnji del trilogije – Razsulo Rimljanovine – tako doslej še ni bil uprizorjen. Trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, povezanih z usodo gostilne Mrakovega očeta, ki jo danes poznamo kot Hotel Mrak, pripoveduje fiktivno sago o družini, ki jo zaznamuje razkroj moralnih vrednot. Kot je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac, se v besedilu Ivan Mrak neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka in slavi njegov mrak. To počne z veliko humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz nekaterih Mrakovih avtobiografskih besedil. V predstavi igra kar 17 igralk in igralcev ljubljanske drame in vsi so ves čas predstave hkrati na odru. Dramaturg predstave je Tibor Hrs Pandur, scenografka je Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, koreografinja Tanja Zgonc. Foto: Peter Uhan
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju se bo na mednarodni dan gledališča ob 19h začel 53. Teden slovenske drame. Podeljene bodo nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagradi za življenjsko delo bosta prejela igralka Milada Kalezić in režiser Dušan Mlakar. Teden slovenske drame bo v dvanajstih dneh ponudil pester program tekmovalnih in spremljevalnih predstav, okrogli mizi, simpozij, koncerta, gledališče za mlade, bralne uprizoritve. Festival se bo nocoj začel tudi s premiero – kranjsko gledališče v koprodukciji s ptujskim bo uprizorilo dramo Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markoviča v režiji Sebastijana Horvata. Pred 53.Tednom slovenske drame pa nekaj več v prispevku Tadeje Krečič:
Razstava Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma prinaša svojevrsten portret rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. Andreas Mühler-Pohle v svojih delih niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Jan Babnik in Nataša Ilec Kralj. Fotografije rek na razstavi so razplastene – spodnji del zavzema podoba pod vodo, zgoraj se zarisuje kopno, meja med njima pa se vzpostavlja v različnih, od jasnih do ekspresivnih variacijah. Občutek imamo, da v fokusu ni človek, temveč reka, oziroma kot je v spremnem besedilu zapisal sokurator Jan Babnik zdi se, kot bi bilo kopno v podobah mostov, nabrežij, ladij, mestnih obzorij in jezov – kopno v podobi človeka torej – zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Kopno se po njegovih besedah zdi plod igrive domišljije med naravnima elementoma vodo in zrakom, ki se izkristalizira skorajda naključno kot svojevrsten estetski eksces njunega razmerja. Na ogled so izbrana dela iz umetnikovega širšega opusa Študije o vodi – gre za projekt reka Donava iz leta 2005 in vode Hongkonga iz let 2009 in 2010. Fotografije spremlja še video hongkonške reke Šing Mun ter zvok voda Hongkonga in Donave. Donava velja za najbolj onesnaženo evropsko reko, zato je Pohle odvzel vzorce vode in izvide kemijske analize kot nekakšno »krvno sliko« reke vstavil v podobe. Razstava pa odzvanja tudi siceršnji pristop, ki ga ima Andreas Mühler-Pohle do fotografije. Je eksperimentalni fotograf, ki pogosto preigrava to, kar naj bi bila fotografija in vse fotografsko. V ospredje postavlja tehnološko-estetsko-politično konstrukcijo podobe, ki zahteva različne vizualne pristope. Zdi se, da podobe rek na razstavi v mali galeriji Cankarjevega doma zaznamuje predvsem dvojnost, ki pa je kompleksnejša, kot je videti na prvi pogled. Če imamo občutek, da Mueller-Pohle v ospredje postavi govorico reke, pa je seveda vendar fotograf tisti, ki upravlja fotoaparat in nastale fotografije. Podobno je z njegovim upodabljanjem narave in človeka, ki se na fotografijah razplastita v dva sloja a, kot pokaže Mueller-Pohle, je tudi voda zaznamovana s človekovim vplivom. Morda pa prav ta kompleksni odnos odzvanja tudi v ekscesni igri vodne gladine, ki se zdi ključni element razstavljenih fotografij. Razstavo Okoljski odtisi, ki je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Membrana, si v mali galeriji Cankarjevega doma lahko ogledate še do 14. maja. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Radijska igra Pot domov po besedilu Miha Mazzinija je bila že pred premiero nominirana na mednarodnem radijskem festivalu Pri Marulić 2023 na Hvaru – takih novic smo še toliko bolj veseli v letu, ko Ars praznuje 60-letnico. Pot domov pripoveduje o demenci in neusmiljenem mehanizmu birokracije – osnova je bila resnična zgodba o Slovencu Alojsu Dvorzacu, ki je živel v Kanadi. Kot pove Mazzini, je "dramsko besedilo napisal iz jeze, ko je prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo. Birokratska mašinerija ga je zgrabila z vso močjo in umrl je vklenjen v centru za imigrante." Radijsko igro so ustvarili v uredništvu igranega programa, v glavni vlogi je nastopil Boris Cavazza, režirala jo je Špela Kravogel. Premiera: četrtek, 23. 3. 2023, ob 22.05 na Arsu. Foto: RTV SLO
Zver v džungli je naslov otvoritvenega celovečerca, s katerim se je sinoči v Gradcu odprl Festival avstrijskega filma Diagonala. Urban Tarman je pred mikrofon povabil avstrijskega režiserja in scenarista Patrica Chiho, ki je priredil novelo Henryja Jamesa in jo iz Londona z začetka 20. stoletja prestavil v Pariz in zadnja desetletja 20. stoletja. Film se skoraj v celoti odvije v pariški diskoteki.
Neveljaven email naslov