Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poslovil se je Goran Paskaljević

02.10.2020


Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.

Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.

Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.

Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V  njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!

Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Poslovil se je Goran Paskaljević

02.10.2020


Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije.

Vsi, ki smo tako ali drugače povezani s področjem filmske ustvarjalnosti in kulture, si bomo leto 2020 brez dvoma zapomnili kot eno najbolj neizprosnih in tragičnih. Pa ne le zaradi posledic pandemije, ki so skupaj z nekaterimi vladnimi ukrepi za zajezitev skoraj popolnoma zaustavile produkcijo ter hkrati onemogočile delovanje kinodvoran. Letos med filmskimi ustvarjalci in soustvarjalci že prav osupljivo intenzivno in boleče neizprosno kosí tudi smrt.

Že danes, torej tri mesece pred koncem leta, je seznam tistih, od katerih smo se poslovili, srhljivo dolg in obsežen, poln imen pomembnih ustvarjalcev zgodovine filma. Med režiserji tako najdemo imena Čehov Ivana Passerja in Jiŕija Menzla, Gruzijca Giorgija Šengelaje, pa montypythonovca, Britanca Terryja Jonesa, ter Američanov Alana Parkerja, Joela Schumacherja in Carla Reinerja. Med umrlimi igralci najdemo tudi nekaj legend filmskega platna, kot so na primer Olivia de Havilland, Omar Sharif in Max von Sydow, ne nazadnje pa tudi Michel Piccoli; in vsaj v domačem prostoru mednje sodi tudi Peter Musevski, katerega veliko prezgodnji odhod bosta domača kinematografija in seveda tudi odrska umetnost še dolgo boleče čutili. Zapustila pa sta nas tudi velikana filmske glasbe, ikonična skladatelja Ennio Morricone in Krzysztof Penderecki.

Ta že zdaj preobsežni seznam pa potrebuje novo dopolnitev. Pred nekaj dnevi nas je iz Pariza dosegla nova žalostna novica, da je 25. septembra ponoči umrl eden najpomembnejših povojnih filmskih ustvarjalcev z območja nekdanje Jugoslavije, »praški študent« Goran Paskaljević. Čeprav nam ta »uvajalna« in izrazito generična »karakterizacija« Paskaljevića kot filmskega ustvarjalca na prvi pogled ne ponudi veliko koristnih informacij – le grobo kontekstualizacijo v okviru jugoslovanske kinematografije ter namig na študij na prestižni praški akademiji FAMU – pa nas posredno vendarle opozori na eno ključnih prvin njegovega filmskega ustvarjanja. Namreč, vsak, ki je vsaj od daleč seznanjen z »novo« balkansko realnostjo – tisto, ki se je konec osemdesetih začela porajati z nastopom nacionalističnih politik, dokončno podobo pa je dobila v krvavih konfliktih med narodi nekdanje skupne države – bo v njej takoj opazil, da manjka nacionalna opredelitev. To v Paskaljevićevem primeru seveda ni naključno in tudi ne presenetljivo. Med režiserji z območja nekdanje Jugoslavije je namreč verjetno prav Goran Paskaljević tisti, ki je v svojih delih še najbolj dosledno in odločno zavračal vse in vsakršne nacionalizme. Celo vse in vsakršno delitev. Spomnimo se le na Sod smodnika (1998), njegovo mozaično pripoved o dogodkih ene noči, s katero je tako prodorno in brutalno iskreno razkrival razloge za razraščajoči se nihilizem takratne srbske družbe in popolni razpad sistema vrednot; ali pa na Medene tedne (2009), prvo srbsko-albansko koprodukcijo sploh. V  njej je naredil nekaj, kar se je do takrat zdelo popolnoma nepredstavljivo: v podobah je prepletel življenje srbskega in albanskega para ter v tem prepletu razkril, da si delita skoraj enako usodo!

Tako kot generacija pred njo, sloviti črnovalovci, je tudi Paskaljevićeva generacija upodabljala zgodbe malega človeka, vseh tistih depriviligirancev, ki so bili potisnjeni na družbeni rob. Razlika je bila le v tem, da so oni, ti »praški študenti« – Paskaljević, Rajko Grlić, Lordan Zafranović in Srdjan Karanović – začeli neorealistične pripovedi vpenjati v ohlapne žanrske okvire. A bolj kot ta slogovna značilnost daje Paskaljevićevim delom resnično svojevrstnost njegova skoraj nežna pozornost do preprostega človeka, ki se znajde sredi dramatičnih, skrajnih družbenih okoliščin. Tak pristop k oblikovanju zgodbe je značilen za večino njegovih del, od prvenca Čuvaj plaže v zimskem času iz leta 1976 (njegovega prvega sodelovanja s scenaristom Gordanom Mihićem, pozneje rednim sodelavcem), pa vse do zrelih del, kot so Čas čudežev, Posebni tretma, Varljivo poletje '68, Angel čuvaj, ne nazadnje pa tudi Tango argentino. In prav po teh delih si ga bomo zapomnili za vedno.


14.08.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Iris Pokovec in Claudi Sovre

Mlada slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre nista še nikoli sodelovala in se osebno ne poznata, pa vendar ju je Žiga Bratoš povabil k skupnemu pogovoru. Sprejela sta izziv. Čeprav so njuni pristopi precej različni, sta oba igriva in tudi poglobljena ustvarjalca. Segata v skupni bazen blišča popularne kulture in potrošništva, ki ga hkrati prevprašujeta. Vsaj nekaj je v njunih delih filozofije pop arta. O tem, kakšne razmisleke tako nenavadno srečanje prinese, več v oddaji, ki je četrta in zadnja v poletnem ciklu Dvogovori umetnic/umetnikov. Tega je zasnovala Petra Tanko. Na fotografijah Iris Pokovec in Claudi Sovre, osebni arhiv


12.08.2021

Sebastian Jung: Intenzivna nega

Vsebine Programa Ars


11.08.2021

Jonas Kaufmann v Cankarjevem domu

Vsebine Programa Ars


06.08.2021

Dvogovori umetnic/umetnikov: Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic

V tretji oddaji cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, ki ga je zasnovala Petra Tanko, sta gosta Boštjan Videmšek, novinar in pisatelj, ter fotoreporter Matjaž Krivic. Z njima smo se pogovarjali o skupnem zasledovanju novinarskih zgodb sedanjosti in motivaciji. V tem trenutku najbolj odmeva zgodba iz Kenije o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah in reševanju funkcionalno že izumrle vrste, ki sta jo soustvarila z Majo Prijatelj Videmšek. Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic sta s knjigo Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti ubrala k podnebni in okoljski tematiki povsem svež pristop. Videmškove članke sicer objavljajo največji svetovni časopisi, revije in spletni portali. Je avtor šestih knjig: Vojna terorja (v angleščini izšla pod naslovom 21st Century Conflicts), Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, Ultrablues (soavtor skupaj s Samom Rugljem in Žigo X. Gombačem), Na begu (v nemščini izšla pod naslovom Auf der Flucht), Dispatches from the Frontlines of Humanity (Cambridge Scholars Publishing) in Plan B: Pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (UMco), ki je bila lani izbrana za slovensko knjigo leta, v angleščini pa je izšla pod naslovom Plan B: How Not to Lose Hope in the Times of Climate Crisis. Videmšek je prejemnik številnih domačin in tujih novinarskih nagrad. Je tudi avtor dveh gledaliških iger – Rokova modrina (o pokojnem smučarju Roku Petroviču, svojemu vzorniku) in Lau(f) Story o češkem maratoncu in disidentu Emilu Zatopku. Matjaž Krivic je večkrat nagrajeni dokumentarni fotograf, ki dolgoročno spremlja zgodbe ljudi in krajev. Že 25 let v svojem intenzivnem, osebnem in estetsko prepričljivem slogu beleži obličje zemlje in upodablja revnejše dele sveta, ki jih zaznamujejo tradicija, družbeni nemiri in močna navzočnost religije. V zadnjih letih se je usmeril v okoljska vprašanja in se s svojim delom zavzema za bolj zeleno prihodnost. Njegovo delo in multimedijski projekti so bili na ogled v številnih galerijah, muzejih, razstaviščih na prostem v Sloveniji in po svetu ter na mednarodnih fotografskih festivalih, kot so La Gacilly Photo, Les Rencontres d’Arles in Visa pour l’image. Njegove fotografije objavljajo nacionalni in najrazličnejši mednarodni mediji, kot so Wired, Geo, Stern, Spiegel, Le Figaro, Le Monde, Newsweek, GQ, Internationale, D - La Repubblica, Wall Street Journal, Forbes in številni drugi. V četrti, zadnji oddaji poletnega cikla Dvogovori umetnic/umetnikov, bosta gosta slikarka in konceptualna umetnica Iris Pokovec ter fotograf in kostumograf Claudi Sovre. Gostil ju bo Žiga Bratoš.


06.08.2021

Festival Radovljica

S koncertom v tamkajšnji cerkvi sv. Petra se začenja 39. Festival Radovljica, ki bo do 22. avgusta ponudil deset raznolikih koncertnih večerov. Današnjemu odprtju festivala z ansamblom Sonatore de la Gioiosa Marca boste lahko prisluhnili tudi v neposrednem prenosu na našem tretjem programu. Festival Radovljica vsako leto ponudi pester spored, ki se sicer osredinja okoli takoimenovane stare glasbe, hkrati pa te okvire tudi venomer presega, predvsem s programi, ki so tako ali drugače vezani na slovenski prostor. Letos sta taka koncerta dva: torkov večer bo namenjen instrumentalnim skladbam, ki jih je nekoč hranila ljubljanska stolnica, prvič po njihovih izvirnih izvedbah na začetku 19. stoletja pa bomo v četrtek 19. avgusta lahko slišali samospeve ter klavirsko glasbo, ki jo je napisal baron Eduard de Lannoy, in je verjetno zvenela tudi ob aristokratskih druženjih na dvorcu Viltuš pri Mariboru. Omenimo še koncert, ki se bo tradicionalno preselil v cerkev z izjemnimi orglami v Velesovem, kjer bo Bart Jacobs z orkestrom rekonstruiral glasbo, ki jo je kot solist z orkestrsko spremljavo nekoč igral sam Johann Sebastian Bach, pa večer glasbe Johna Dowlanda, s katero se je z večkrat nagrajeno lansko debitantsko solistično ploščo proslavil slovenski lutnjar Bor Zuljan in jo bo prvič v Sloveniji predstavil prihodnji petek.


06.08.2021

Spot Program Ars (Nataša Dolenc)

Vsebine Programa Ars


06.08.2021

Spot Program Ars (Ivan Lotrič)

Vsebine Programa Ars


05.08.2021

Festival kratkega filma Shots

Vsebine Programa Ars


04.08.2021

Razstava Evropa – dediščina humanistov

Vsebine Programa Ars


03.08.2021

Goran Vojnovič: Nekoč so bili ljudje

Vsebine Programa Ars


Stran 44 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov