Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vrhunci književnosti v zvočni obliki na programu Ars.
V luči nedavne razglasitve letošnje nobelovke za literaturo Louise Glück bomo na 3. programu Radia Slovenija v sredini oddaji Literarna matineja gostili dr. Nado Grošelj. V ospredju bo razmislek o tem, kako se je skozi čas spreminjalo razumevanje Nobelove oporoke in s tem meril, ki jih mora izpolnjevati dobitnik literarne nagrade. Eno izmed osrednjih vprašanj oddaje bo, na čem vse so temeljile odločitve za Nobelove nagrajence, hkrati pa bo voditeljica Tina Kozin Nado Grošelj povprašala tudi o tem, kako in v kolikšni meri se je švedska akademija oziroma njen odbor za literarne nagrade pri izbiranju uspel izogniti politizaciji nagrade.
»Plebiscit je minil. Kakor je bilo pričakovati po razpoloženju ljudstva, je glasovanje prineslo večino glasov republiki Avstriji. /…/ Veselju zmagovalca se je odzvala prepadenost in nevolja premaganca. Jugoslovani-Slovenci niso mogli razumeti, kako da so v pokrajini, ki je bila v ogromni večini slovenska, doživeli takšen neuspeh.«
Tako v knjigi Med nebom in peklom zapiše Peter Mohar. V okviru obeleževanja sobotne 100. obletnice koroškega plebiscita smo odlomek iz dela v interpretaciji Danijela Malalana uvrstili v nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi. Peter Mohar, popoln samorastnik, ki je končal samo ljudsko šolo, je knjigo Med nebom in peklom izdal leta 1986, tri leta pred svojo smrtjo. V njej je slikovito popisal svoje življenje v plebiscitnem letu 1920, ko je imel komaj 21 let. Še prej, kot šestnajstleten, se je Mohar ob napadu Italije na Avstro-Ogrsko monarhijo javil v vojsko, konec vojne dočakal v ujetništvu in se na prelomu med letoma 1919 in 1920 vrnil domov na Koroško, v Dobrlo vas. Nato se je kot hlapec zaposlil v nekaj kilometrov oddaljeni vasici Spodnji Podgrad pri Škocjanu v slovenski, a nemškutarski družini. Njegova pripoved teče od začetka zaposlitve do skoraj konca leta 1920, ko so se po plebiscitni zmagi že začela napovedovati nova stališča nemške politike do koroških Slovencev, povsem nasprotna obljubam, danim pred plebiscitom. Zanimiv je podatek, da je bilo v Moharjevi škocjanski občini po štetju leta 1910 slovensko govorečih 85% prebivalcev, v Dobrli vasi celo 88%. Vseeno pa je Jugoslavija pri plebiscitu dobila le nekaj več kot 45% glasov.
"Najbolj zanimivi deli zgodovine so najbrž tisti, ki manjkajo," je ob neki priložnosti zapisala pred sedemdesetimi leti rojena avstralska pisateljica Kate Grenville, »in te vrzeli običajno zapolni literatura.« Ne nazadnje to delno drži tako za delo Petra Moharja, kot tudi za literaturo avtorice citata. Kate Grenville je napisala devet romanov in zbirke kratkih zgodb, v katerih se je večinoma ukvarjala z življenji ljudi z obrobja, posebneži ali anonimneži, ki se bojujejo za svoj prostor na svetu. V slovenščini lahko beremo njen roman Skrita reka, za katerega je dobila pisateljsko nagrado Commonwealtha in prišla v ožji izbor za bookerja, v nedeljski oddaji Literarni portret pa bomo njeno pisavo bolje spoznali prek romanov Lilianina zgodba in Želja po popolnosti, za oba je prejela nagrado orange. Oddajo pripravlja Katarina Mahnič, odlomke v njenem prevodu pa interpretirata igralki Stannia Boninsegna in Nina Valič.
»S pisalom potegneš črto čez list, da zakrvavi. Prisloniš se in zaznaš učinek nastajajoče pesmi. Njeno pokrajino objameš v celoti in potem ugotoviš, da si na neki drugi strani lista,« beremo v pesniškem ciklu Kupola pesnika, esejista in literarnega pedagoga Davida Bedrača. Cikel v interpretaciji dramskega igralca Lovra Finžgarja lahko premierno slišite v nedeljskem Literarnem nokturnu. V spremnih vrsticah ob ciklu, ki je nastajal v Turčiji, je Bedrač zapisal, da pesem kot eksperiment postavlja v drug geografski, kulturni in religiozni prostor ter se v ciklu sprašuje o bistvu in moči poezije.
Tudi v sredin nokturno smo uvrstili še nekaj neobjavljenih pesmi, in sicer pesnice Danice Križanič Müller. Do zdaj je izdala štiri pesniške zbirke, največ pozornosti pa je prejela njena tretja zbirka Odprta praznina iz leta 2009. Pesnica je bila z zbirko nominirana za Jenkovo nagrado, nato pa je zanjo prejela še Glazerjevo listino mesta Maribor. Doslej zadnja zbirka Danice Križanič Müller Na predvečer spremembe je izšla pred petimi leti.
Teme ljubezni, samote in tragičnosti sveta pa v svoji poeziji obravnava slovaška pesnica Anna Ondrejková, ki je rodila leta 1954 v mestu Liptovský Mikuláš na severu Slovaške. Poezijo je Ondrejková revijalno začela objavljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v ponedeljkovem Literarnem nokturnu pa lahko v interpretaciji Alenke Kraigher slišite izbor iz njene desete zbirke z naslovom december: Izoldini lasje. Pesmi je izbrala in poslovenila Diana Pungeršič, ki je pred petimi leti prejela nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca.
Pesniški bo tudi sobotni nokturno. Predstavil bo pisavo ene najbolj spoštovanih pesnic ameriške poezije 20. stoletja, ki slovi po svojem globokem zanimanju za zgodovino, jezik in zaznavo – Jorie Graham. Njen pesniški kolega Calvin Bedient je zapisal, da je Jorie Graham v dialogu z vsem ter izjemna v zastavljanju velikih vprašanj. V Literarnem nokturnu boste lahko slišali tri daljše avtoričine pesnitve, ki jih je prevedla Tina Kozin.
V grobem roman s pomenljivim naslovom Samo drevesa imajo korenine pesnika, pisatelja, esejista in prevajalca Juana Octavia Prenza pripoveduje o priseljencih, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja prišli v Argentino bodisi zaradi političnega preganjanja ali iskanja bolj spodbudnega finančnega okolja. Priseljenci, katerih usode popisuje pisatelj, prihajajo večinoma iz Istre, ta pisateljeva izbira pa ima močno avtobiografsko podstat. Juan Octavio Prenz se je namreč leta 1932 rodil istrskim staršem v argentinski Ensenadi, mestecu blizu La Plate. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani, nazadnje pa se je ustalil v Trstu, kjer je živel od leta 1979 do smrti novembra lani. V sobotni oddaji Izbrana proza lahko slišite odlomek iz njegovega romana Samo drevesa imajo korenine v prevodu Ferdinanda Miklavca.
Nedelja, 11. oktober
14.05 Humoreska tega tedna: George Bernard Shaw: Pigmalion
18.05 Spomini, pisma in potopisi: Peter Mohar: Med nebom in peklom
22.05 Literarni portret: Kate Grenville: ob 70. jubileju
23.50 Literarni nokturno: David Bedrač: KupolaPonedeljek, 12. oktober
23.50 Literarni nokturno: Anna Ondrejková: december: Izoldini lasje gorijoTorek, 13. oktober
21.00 Literarni večer: Harold Pinter: ob 90. obl. roj.
23.50 Literarni nokturno: Mojca Seliškar: Kitara v žepihSreda, 14. oktober
11.05 Literarna matineja: Pogovor z dr. Nado Grošelj
23.50 Literarni nokturno: Danica Križanič Müller: Pride trenutek, ko je vse pomembnoČetrtek, 15. oktober
23.50 Literarni nokturno: Mitja Čander: SlepecPetek, 16. oktober
23.50 Literarni nokturno: Woody Allen: Izbor iz Allenovih zapiskovSobota, 17. oktober
18.00 Izbrana proza: Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine
23.50 Literarni nokturno: Jorie Graham: O neenakosti
Vrhunci književnosti v zvočni obliki na programu Ars.
V luči nedavne razglasitve letošnje nobelovke za literaturo Louise Glück bomo na 3. programu Radia Slovenija v sredini oddaji Literarna matineja gostili dr. Nado Grošelj. V ospredju bo razmislek o tem, kako se je skozi čas spreminjalo razumevanje Nobelove oporoke in s tem meril, ki jih mora izpolnjevati dobitnik literarne nagrade. Eno izmed osrednjih vprašanj oddaje bo, na čem vse so temeljile odločitve za Nobelove nagrajence, hkrati pa bo voditeljica Tina Kozin Nado Grošelj povprašala tudi o tem, kako in v kolikšni meri se je švedska akademija oziroma njen odbor za literarne nagrade pri izbiranju uspel izogniti politizaciji nagrade.
»Plebiscit je minil. Kakor je bilo pričakovati po razpoloženju ljudstva, je glasovanje prineslo večino glasov republiki Avstriji. /…/ Veselju zmagovalca se je odzvala prepadenost in nevolja premaganca. Jugoslovani-Slovenci niso mogli razumeti, kako da so v pokrajini, ki je bila v ogromni večini slovenska, doživeli takšen neuspeh.«
Tako v knjigi Med nebom in peklom zapiše Peter Mohar. V okviru obeleževanja sobotne 100. obletnice koroškega plebiscita smo odlomek iz dela v interpretaciji Danijela Malalana uvrstili v nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi. Peter Mohar, popoln samorastnik, ki je končal samo ljudsko šolo, je knjigo Med nebom in peklom izdal leta 1986, tri leta pred svojo smrtjo. V njej je slikovito popisal svoje življenje v plebiscitnem letu 1920, ko je imel komaj 21 let. Še prej, kot šestnajstleten, se je Mohar ob napadu Italije na Avstro-Ogrsko monarhijo javil v vojsko, konec vojne dočakal v ujetništvu in se na prelomu med letoma 1919 in 1920 vrnil domov na Koroško, v Dobrlo vas. Nato se je kot hlapec zaposlil v nekaj kilometrov oddaljeni vasici Spodnji Podgrad pri Škocjanu v slovenski, a nemškutarski družini. Njegova pripoved teče od začetka zaposlitve do skoraj konca leta 1920, ko so se po plebiscitni zmagi že začela napovedovati nova stališča nemške politike do koroških Slovencev, povsem nasprotna obljubam, danim pred plebiscitom. Zanimiv je podatek, da je bilo v Moharjevi škocjanski občini po štetju leta 1910 slovensko govorečih 85% prebivalcev, v Dobrli vasi celo 88%. Vseeno pa je Jugoslavija pri plebiscitu dobila le nekaj več kot 45% glasov.
"Najbolj zanimivi deli zgodovine so najbrž tisti, ki manjkajo," je ob neki priložnosti zapisala pred sedemdesetimi leti rojena avstralska pisateljica Kate Grenville, »in te vrzeli običajno zapolni literatura.« Ne nazadnje to delno drži tako za delo Petra Moharja, kot tudi za literaturo avtorice citata. Kate Grenville je napisala devet romanov in zbirke kratkih zgodb, v katerih se je večinoma ukvarjala z življenji ljudi z obrobja, posebneži ali anonimneži, ki se bojujejo za svoj prostor na svetu. V slovenščini lahko beremo njen roman Skrita reka, za katerega je dobila pisateljsko nagrado Commonwealtha in prišla v ožji izbor za bookerja, v nedeljski oddaji Literarni portret pa bomo njeno pisavo bolje spoznali prek romanov Lilianina zgodba in Želja po popolnosti, za oba je prejela nagrado orange. Oddajo pripravlja Katarina Mahnič, odlomke v njenem prevodu pa interpretirata igralki Stannia Boninsegna in Nina Valič.
»S pisalom potegneš črto čez list, da zakrvavi. Prisloniš se in zaznaš učinek nastajajoče pesmi. Njeno pokrajino objameš v celoti in potem ugotoviš, da si na neki drugi strani lista,« beremo v pesniškem ciklu Kupola pesnika, esejista in literarnega pedagoga Davida Bedrača. Cikel v interpretaciji dramskega igralca Lovra Finžgarja lahko premierno slišite v nedeljskem Literarnem nokturnu. V spremnih vrsticah ob ciklu, ki je nastajal v Turčiji, je Bedrač zapisal, da pesem kot eksperiment postavlja v drug geografski, kulturni in religiozni prostor ter se v ciklu sprašuje o bistvu in moči poezije.
Tudi v sredin nokturno smo uvrstili še nekaj neobjavljenih pesmi, in sicer pesnice Danice Križanič Müller. Do zdaj je izdala štiri pesniške zbirke, največ pozornosti pa je prejela njena tretja zbirka Odprta praznina iz leta 2009. Pesnica je bila z zbirko nominirana za Jenkovo nagrado, nato pa je zanjo prejela še Glazerjevo listino mesta Maribor. Doslej zadnja zbirka Danice Križanič Müller Na predvečer spremembe je izšla pred petimi leti.
Teme ljubezni, samote in tragičnosti sveta pa v svoji poeziji obravnava slovaška pesnica Anna Ondrejková, ki je rodila leta 1954 v mestu Liptovský Mikuláš na severu Slovaške. Poezijo je Ondrejková revijalno začela objavljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v ponedeljkovem Literarnem nokturnu pa lahko v interpretaciji Alenke Kraigher slišite izbor iz njene desete zbirke z naslovom december: Izoldini lasje. Pesmi je izbrala in poslovenila Diana Pungeršič, ki je pred petimi leti prejela nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca.
Pesniški bo tudi sobotni nokturno. Predstavil bo pisavo ene najbolj spoštovanih pesnic ameriške poezije 20. stoletja, ki slovi po svojem globokem zanimanju za zgodovino, jezik in zaznavo – Jorie Graham. Njen pesniški kolega Calvin Bedient je zapisal, da je Jorie Graham v dialogu z vsem ter izjemna v zastavljanju velikih vprašanj. V Literarnem nokturnu boste lahko slišali tri daljše avtoričine pesnitve, ki jih je prevedla Tina Kozin.
V grobem roman s pomenljivim naslovom Samo drevesa imajo korenine pesnika, pisatelja, esejista in prevajalca Juana Octavia Prenza pripoveduje o priseljencih, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja prišli v Argentino bodisi zaradi političnega preganjanja ali iskanja bolj spodbudnega finančnega okolja. Priseljenci, katerih usode popisuje pisatelj, prihajajo večinoma iz Istre, ta pisateljeva izbira pa ima močno avtobiografsko podstat. Juan Octavio Prenz se je namreč leta 1932 rodil istrskim staršem v argentinski Ensenadi, mestecu blizu La Plate. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani, nazadnje pa se je ustalil v Trstu, kjer je živel od leta 1979 do smrti novembra lani. V sobotni oddaji Izbrana proza lahko slišite odlomek iz njegovega romana Samo drevesa imajo korenine v prevodu Ferdinanda Miklavca.
Nedelja, 11. oktober
14.05 Humoreska tega tedna: George Bernard Shaw: Pigmalion
18.05 Spomini, pisma in potopisi: Peter Mohar: Med nebom in peklom
22.05 Literarni portret: Kate Grenville: ob 70. jubileju
23.50 Literarni nokturno: David Bedrač: KupolaPonedeljek, 12. oktober
23.50 Literarni nokturno: Anna Ondrejková: december: Izoldini lasje gorijoTorek, 13. oktober
21.00 Literarni večer: Harold Pinter: ob 90. obl. roj.
23.50 Literarni nokturno: Mojca Seliškar: Kitara v žepihSreda, 14. oktober
11.05 Literarna matineja: Pogovor z dr. Nado Grošelj
23.50 Literarni nokturno: Danica Križanič Müller: Pride trenutek, ko je vse pomembnoČetrtek, 15. oktober
23.50 Literarni nokturno: Mitja Čander: SlepecPetek, 16. oktober
23.50 Literarni nokturno: Woody Allen: Izbor iz Allenovih zapiskovSobota, 17. oktober
18.00 Izbrana proza: Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine
23.50 Literarni nokturno: Jorie Graham: O neenakosti
V atriju ZRC SAZU so predstavili monografijo dr. Damjana Prelovška z naslovom Narodna in univerzitetna knjižnica. Avtor je v njej prvič na enem mestu zbral in predstavil obsežno gradivo o zgodovini te stavbe. Izid monografije pa je – s strani založbe Znanstveno raziskovalnega centra SAZU – sklepno dejanje lanskoletnega praznovanja Plečnikovega leta. Foto:Gregor Podlogar
Voda nam omogoča preživetje, preveč ali premalo vode vodi v naravne katastrofe, z njo so povezani rituali številnih kultur. To je le nekaj vidikov razstave Valovanje: Vizualni dnevnik vode v ljubljanski Galeriji Jakopič. Kuratorja Marija Skočir in Stefano Carini, kreativni direktor nizozemske agencije NOOR Images na ogled postavljata izbor fotografij iz arhiva agencije. O vodi je težko govoriti na kratko, pa tudi na široko, pravi Marija Skočir, ki poudarja njen pomen za naša življenja. Tudi zato sta s sokuratorjem razmišljala o galerijskih postavitvah v kontekstu trajnosti in za razstavo uporabila številne odpadne materiale in gradivo preteklih razstav. Poleg tega so nekatere fotografije na primer natisnili na trajnosten rižev papir ali celo rabljena jadra. Dela dvanajstih fotografov in fotografinj iz arhiva agencije NOOR Images, ki se osredtoča na dokumentarno fotografijo in vizualno pripovedovanje, s sokuratorjem predstavljata v osmih sklopih. Ti segajo vse od krajinskih fotografij do spremljanja konfliktov in katastrof, tu pa je tudi uživanje v vodi in z njo povezani rituali. Ključno sporočilo, tudi odprtja na današnji dan, pa je, da voda povezuje vse nas in da je prava ljubezen v njenem ohranjanju za prihodnje rodove. Foto: © Benedicte Kurzen / NOOR Images, izrez fotografije; vir: spletna stran Galerije Jakopič
V Slovenski kinoteki v Ljubljani se odpira retrospektiva filmov švedskega direktorja fotografije Svena Nykvista, slavnega Bergmanovega snemalca. Sven Nykvist je bil od 60. let prejšnjega stoletja tesen sodelavec švedskega cineasta, s katerim sta si delila, kot je povedal sam Ingmar Bergman, podoben pogled na stvari, pa tudi občutke glede osvetlitve kadra in moralna stališča glede postavitve filmske kamere. Bergman in Nykvist sta ustvarila številne mojstrovine sedme umetnosti, v Kinoteki pa bodo prikazali tudi dela, pod katera se Sven Nykvist podpisuje kot režiser. Retrospektiva bo potekala do 16. marca. Predstavlja jo urednik kinotečnega programa Igor Prassel.
Pomurje velja za agrarno pokrajino, ki danes predstavlja območje najboljših kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Prav zato se kmečki način življenja odraža tudi v zbirkah Pomurskega muzeja Murska Sobota, v katerem bo do konca tega leta na ogled razstava z naslovom Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi. Likovnim in kiparskim delom pomurskih umetnikov sta avtorici razstave Tamara Andrejek in Jelka Pšajd dodali še kmečko orodje in predmete, katerih uporabo prikazujejo tudi dokumentarni etnološki filmčki in pa umetniško-dokumentarne fotografije Jožeta Kološe. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota
Festival gorniškega filma med 13. in 18. februarjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavlja najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17. po vrsti. V ponedeljek ga odpira slovenski film Ena za reko: zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas v spremstvu štirih kajakašev popelje po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas popelje alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo. Foto: prizor iz filma Ena za reko: Zgodba Save, vir: spletna stran Festivala gorniškega filma, izrez fotografije
Ste že prebrali roman letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca? Štirinajst večerov boste pripoved o zaporniških letih pisateljevega očeta Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev protifašistične organizacije TIGR, lahko poslušali v Odprti knjigi na Arsu. Naslovna pojma Šumenje nevidnega morja, torej valovanje, ki ga je bilo iz zaporniške celice mogoče le slišati, ne pa videti; ob tem pa ponavljajoča se grožnja, da bi bila druga možnost prav lahko tudi strelski vod s svojimi dvanajstimi tabletami svinca, sta le dva iz nabora motivov, ki si jih je Zorko Jelinčič v celici skrivaj zapisoval na lističe in pozneje zapisal v spominih, ob katerih je Dušan Jelinčič zgradil kratek roman o človekovi vrženosti v mlin institucionaliziranega fašističnega nasilja. Foto: zajem zaslona na RTV365
Čeprav se ideja romantične ljubezni dandanes morda zdi zastarela, njene nedosegljive ideale in predstave v sodobni družbi še vedno marsikdaj ohranjamo in jih reproduciramo. Roman Ljubimki Elfride Jelinek, avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke, ki se neposredno ukvarja prav z romantično ljubeznijo, se bo v posodobljeni in dramatizirani obliki utelesil na odru Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Nine Ramšak Marković. Roman, ki ga je za potrebe gledališke uprizoritve priredil dramaturg Milan Ramšak Marković, v ospredje postavlja življenje dveh žensk, Brigite in Pavle. Čeprav Brigita prihaja iz mestnega, Pavla pa iz vaškega okolja, se njuni zgodbi povežeta prav pri vprašanju ljubezni. Ta pa je tudi ekonomsko in materialno pogojena. Romantična ljubezen, ki jo dandanes lahko najdemo v raznoraznih filmih in televizijskih serijah, je aktualna tema, s katero se je poistovetila igralska zasedba in v katero je režiserka vpela tudi kontekst kapitalizma in razrednih razlik. Kritični pogled na romantično ljubezen, ki ni več razumljena zgolj kot nedolžno čustvo, bo mogoče videti na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Foto: Ivian Kan Mujezinović, vir: Slovensko mladinsko gledališče, izrez fotografije
Danes opoldne se je na podstrehi staro meščanske vile v Rožni dolini v Ljubljani za Radio Slovenija, 3. program – program Ars in naše poslušalce zgodil pomemben dogodek. Emilija Soklič, dolgoletna tehnična vodja Triglav filma in Badjurova nagrajenka, se je odločila, da je pri njenih častitljivih 104. letih čas, da se poslovi od zvočnega zapisa, ki ji ga je v hrambo in skrb zapustil Rudi Omota, tonski mojster in inovator, s katerim sta bila neločljiva prijatelja. Gre za original posnetka koncerta Akademskega pevskega zbora, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, ki je bil 12. decembra 1941 posnet v Unionski dvorani v Ljubljani tik pred kulturnim molkom. Gre za neverjetno tonsko dediščino, ki bo od zdaj v hrambi Radia Slovenija, njen skrbnik pa bo 3. program Radia Slovenija – program Ars. Emilija Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta, denimo, skupaj razvila tudi magnetni zapis zvoka. Ločitev od posnetka za gospo Soklič pa seveda nikakor ni bila lahka. Bo pa posnetek in z njim košček naše nadvse pomembne zgodovine zdaj našel svoje trajno mesto v arhivu RTV Slovenija, ki ga bo skrbno hranil za naše zanamce. Tudi na filmski celulojdni trak ujet s čustvi nabit trenutek med nastopajočimi in publiko, ko je davnega leta 1941 presunljivo zadonela Jenkova Lipa zelenela je s čisto posebnim sporočilom. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija
Inženirka zvoka in inovatorka Emilija Soklič, tudi dobitnica Badjurove nagrade za življenjsko delo leta 2021, je programu Ars Radia Slovenija podarila znameniti posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom leta 1941. Posnetek, na katerem je v interpretaciji skrita prerokba slovenskega naroda - slutnja prelitih solza in krvi, ki so spremljale Slovence od kulturnega molka, ki je nastopil naslednji dan, pa vse do osvoboditve - je nastal 12. decembra leta 1941: z mikrofonom, skritim v lestencu nad pevci Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta v Unionski dvorani v Ljubljani. Ta trenutek večnosti, esenco glasbe in besede, je na prepolovljeni filmski trak ujel Rudi Omota, tonski mojster in pionir slovenskega zvočnega filma. Posnetek je pozneje podaril sodelavki in prijateljici, inženirki zvoka Emiliji Soklič in ta ga je 9. 2. 2023 izročila 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. Avtor fotografije: Amir Muratović
Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom
Po raznih kulturnih ustanovah je praznično vzdušje ob Prešernovem dnevu preverila Iza Pevec. Vir foto: Bobo (izrez fotografije)
V torek na predvečer kulturnega praznika, Prešernovega dne, so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili državno proslavo. Na njej so se zbrali prejemniki najvišjih državnih priznanj za umetnost: Prešernova nagrajenca, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič, ter šest nagrajencev Prešernovega sklada - skupaj z visokimi predstavniki političnega, kulturnega in družbenega življenja pri nas. Pod tokratno Prešernovo proslavo se je podpisal plesalec in koreograf Matjaž Farič. Naslov Svet se nagnil je naprej ji je dala zasedbe Silence. Zložila jo je posebej za sinočnji večer: tako pesem kot slovesnost (z nekaterimi zunanjimi okoliščinami) – vse našteto je na svoj način osvetljevalo osrednjo temo prireditve – odnos umetnika do sveta in narobe. Prešernova slovesnost je namenjena slavljenju umetnikov in njihovih ustvarjalnih prizadevanj. O tem, kaj so sposobni umetniki, je v nagovoru razmišljal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, Jožef Muhovič: "Umetniki so okrog sebe zmožni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno." Opus Prešernove nagrajenke Eme Kugler je opus vznikovanja podob, medtem ko dela nagrajenca Hermana Gvardjančiča zajemajo iz življenja in narave, je nagradi utemeljil Muhović. Še preden so izročili »veliki« nagradi, so na oder stopili nagrajenci Prešernovega sklada za izjemne dosežke v zadnjih treh letih: pisatelj Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser Matevž Luzar in člani arhitekturnega ateljeja Medprostor. Protokolarnemu je sledil umetniški del proslave. Program je prepletal odlomke že nastalih umetniških del, od skladb za simfonični orkester, sodobnega plesa, baleta, videoplesa, poezije do lutkovnega gledališča. V interpretaciji plesalke Ane Cvelfar ter igralcev Barbare Cerar, Tine Resman in Klemna Janežiča smo slišali pesmi Anje Zag Golob Da, bil si potreben pomladim, Srečka Kosovela Sebi, Ta mož in Ekspresionistično pesem ter Prešernovo Gloso, ki je hudomušno še enkrat podčrtala temo tokratne in še kakšne proslave: pevcu vedno sreča laže … Rdečo nit Prešernove proslave – odnos umetnika do sveta in obratno – je na svoj način razpletla umetnica Svetlana Makarovič. Potem ko je pred 23 leti zavrnila Prešernovo nagrado, in ko je bila letos, kot je dejala, pripravljena na njen prevzem, se to sinoči še ni zgodilo. Je pa Svetlana Makarovič po koncu uradnega dela proslave – v skladu z napovedjo – stopila na oder in prebrala pesem Zla runa iz knjige Saga o Hallgerd: Nevidna se zdi zla runa Na vodno gladino napisana A to ni več ista voda Nevidna se zdi zla runa V severni veter zarisana A to ni več isti veter Nevidna se zdi zla runa Na vrata napisana A ta vrata ne držijo več v isto hišo S polnimi usti peska govori Kdor se opravičuje A opravičilo ničesar ne izbriše
Nagrajenec Prešernovega sklada 2023 za umetniške dosežke zadnjih treh let.
V teh dneh že potekajo vaje pred torkovo Prešernovo proslavo. Letos je njen avtor Matjaž Farič, ki se podpisuje pod režijo, koreografijo, scenarij in animacije. Naslov ima Svet se nagnil je naprej. Povzet je iz pesmi skupine Silence, ki je bila napisana posebej za to priložnost in označuje osrednjo temo prireditve – odnos med umetnikom in okoljem, v katerem deluje. Kar je zanimivo naključje. Scenarij proslave je Matjaž Farič začel pisati že pred meseci. V zadnjih dneh in tednih pa je naneslo tako, da prav družbeno dogajanje grozi, da bo zasenčilo samo slovesnost, Prešernove nagrajence in nagrajenke ter njihovo delo. »Ozračje je razgreto. Stopimo korak nazaj in naj se stvari iztečejo tako, kot se morajo,« pravi Matjaž Farič. Vir fotografije: Cankarjev dom
Svetovno premiero je v Rotterdamu doživel novi film Damjana Kozoleta, biografski portret pokojnega Petra Musevskega. Ta je bil na festivalu na sporedu v sekciji Cinema Regained, ki ponuja restavrirane klasike, drzne dokumentarne filme o filmski kulturi in filmski dediščini. Intimen dokumentarni portret je do neke mere rekonstrukcija filma, ki sta ga režiser in pokojni igralec snovala pred njegovo smrtjo. Film Pero se tako začne s sekvenco, s katero naj bi se omenjeni film končal: psihodramo, v kateri skupina igralskih kolegov spregovori o svojih občutenjih ob smrti Musevskega. Kasneje se film posveti tudi njegovim filmskim vlogam in temi duševnega zdravja. Glavna tekmovalna sekcija na rotterdamskem festivalu, v kateri tekmujejo režiserji in režiserki na začetku svoje kariere, se imenuje Tiger. V omenjeni sekciji je bil prikazan tudi igrani celovečerec libanonskega režiserja Karima Kassema z naslovom Tretji, s katerim je režiser sklenil svojo bejrutsko trilogijo. V vasi na obrobju Bejruta, sredi odpadnega železa, kokoši in koz, ima tihi Fouad mehanično delavnico. Svoje stranke, stare in mlade, vedno povabi, da medtem ko čakajo na popravilo svojih vozil, z njim posedijo in popijejo kavo. Delavnica tako postane zatočišče za ljudi, kjer lahko izrazijo občutke brezizhodnosti ob gospodarskem zlomu po eksploziji v Bejrutu. Fouad se v filmu poda na simbolično, transcendentno potovanje, da bi našel drugo stran, onkraj obupa in teme. V rotterdamski sekciji Harbour oz. Pristanišče, ki je posvečena raznolikosti sodobne filmske krajine, izstopa film Trgovina Ami Ro Sköld. Eleni, osrednja junakinja filma, ki je zaposlena v večji živilski trgovini, napreduje na mesto vodje trgovine. Zaveda se, da bo odslej prisiljena svoje sodelavce vse bolj priganjati, da v vedno krajšem času naredijo čim več, tudi če to pomeni, da prodajalka morda ne bo mogla na stranišče, ker je vrsta na blagajni predolga. Zgodba filma Trgovina, ki je umeščena v bližnjo prihodnost, zagrebe v srž vedno bolj surovega kapitalizma, v katerem so ljudje uporabni zgolj, če prinašajo dobiček.
Bil je zaslužni profesor Akademije za glasbo in je zaznamoval slovenski umetniški prostor, predvsem pa je bil glasbenik, ki je na svojem rogu izvabljal čarobno pojoč zvok.
V Arhivu Republike Slovenije so predstavili obsežno publikacijo o dr. Albinu Šmajdu, pravniku in politiku, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden najvidnejših organizatorjev protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1904 v Kranju, študiral pravo in postal odvetnik v Radovljici. Politično je deloval v Slovenski ljudski stranki. Med vojno je bil gonilna sila protirevolucionarnega tabora. Bil je v obveščevalni službi, sodeloval pri organizaciji vaških straž, po kapitulaciji Italije je bil med organizatorji domobranstva. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in nato v Italijo; februarja 1946 so ga v Trstu ugrabili pripadniki tajne službe, ga prepeljali v Ljubljano in usmrtili. Recenzent dr. Zdenko Čepič je opozoril, da objava Šmajdovega gradiva predstavlja pomemben prispevek k raziskovanju druge svetovne vojne na Slovenskem. Razumeti jo je treba predvsem, če ne izključno, kot prispevek k zgodovinopisju in ne kot ideološko orožje. Grafika (izrez): Arhiv Republike Slovenije
Svetlani Makarovič Prešernova nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, na letošnji državni proslavi na večer pred kulturnim praznikom ne bo izročena, je sporočil upravni odbor Prešernovega sklada in poudaril, da umetnica nagrado lahko dobi pozneje, če bo sprožila uradni postopek za vročitev in se zakon spremeni. Svetlana Makarovič se je medtem že odzvala na to odločitev za portal N1. Povedala je: »Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, tudi če pridem po vseh štirih.«
Leta 2020 nas je Feri Lainšček v romanu Kurji pastir preselil v pozna petdeseta leta na Goričkem. Popisoval je namreč svoje rojstvo in mesece pred njim in po njem, zdaj pa v novem romanu Petelinje jajce spremljamo bodočega pisatelja kot predšolskega fantiča s svojevrstnim pogledom na svet.
S tremi knjižnimi novostmi so tokrat segli v bližnjo in daljno zgodovino družbeno-političnega dogajanja v našem, pa tudi širšem prostoru, in vsaka ima svoj pristop. Dimitrij Rupel je s Podobami resničnosti tako dokumentarno kot esejistično opisal slovensko osamosvajanje in čas po njem. V zborniku, ki ga je uredil Gregor Antoličič, so se posvetili ljubljanskemu kongresu, katerega 200-letnica je bila pred dvema letoma, zgodovinar Sašo Jerše pa je pripravil knjigo Sociodiceja predmoderne, v kateri ob petih likovnih umetninah razpravlja o ustvarjanju družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Foto: Slovenska matica
Neveljaven email naslov