Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov