Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


23.02.2022

Ljubezen v pismih je bilo težko prepisovati brez solz

Založba Univerze v Novi Gorici je izdala knjigo Ljubezen v pismih: dopisovanje aleksandrinke Felicite Koglot in njenega moža Franca Perica. Korespondenca med leti 1921 in 31 je obogatena tudi s fotografijami, ki so jih delile štiri vnukinje. Gre za čas, ko so moralne obtožbe in sumničenja velikokrat močno vplivali na percepcijo ženske migracije, a Felicita in Franc sta znala ubraniti svojo srečo. Felicita je imela 22 let, ko je prvič odpotovala v Aleksandrijo. Ko je njena hčerka imela tri leta, je tja odšla drugič. "Potem se pa ni več hotla odločit, je rekla, da rajši umre od lakote. " Tako razloži njena vnukinja Neda Rusjan Bric. In še pove, da noninih pisem ni smel nihče odpreti. "Ker je ona vedno govorila, pisma boste brali šele ko umrem. In dejansko ko je ona živela, smo živeli z njenimi zgodbami." Rene Rusjan, tudi Felicitina vnukinja, pa se spominja, da ji je nona velikokrat razlagala, zakaj so tamkajšnja dekleta sploh šla v tujino: "Rekla je, če gredo moški, se ne vrnejo in so šle raje same." V tujino jih je gnala revščina. Za prvo pot se je Felicita odločila, ker je želela zaslužiti za poroko. A tako kot je bilo težko oditi, se prav tako ni bilo lahko niti vrniti, pravi doktorica sociologije Mirjam Milharčič Hladnik. Spremenili pa so se tudi tisti, ki so ostali doma. Moški so se morali soočiti s spremembo svoje spolne vloge. "Kar je bilo travmatično zaradi tega, ker so cerkev in drugi aleksandrinke zasramovali in niso dopuščali, da bi moški prevzeli vloge, ki jih je bilo nujno prevzet, ko žensk ni bilo." A Franc je to znal. Ohranjena korespondenca je prava redkost in zato še toliko bolj pomembna pri spoznavanju čustvovanja, poudari vodja raziskovalnega centra za humanistiko novogoriške univerze Katja Mihurko Poniž. V pismih spoznavamo tudi razmere med leti 1921 in 1931, ki so vpete v to zgodbo mladega para, ki jo je spisala neznosna razdalja. Njun izjemno spreten način pisanja je v knjigi opremljen z opombami za lažje razumevanje nekaterih besed, vključene pa so tudi študije doktorice Mirjam Milharčič Hladnik in Mance Koren. Slednja o prepisovanju 100 let starih pismih pove, da je bil izziv pisma prepisovati brez prevelikih solz. Želja po boljšem življenju je na preizkušnjo postavila ljubezen. A kot je zapisala Felicita v enem od pisem, "ljudje ne morejo živeti samo od ljubezni".


22.02.2022

Predstava Skrivno društvo KRVZ duhovito prepleta domišljijsko, realno, knjižne reference, zgodovinska dejstva in mitska izročila

Nekega večera Črt na nebu zagleda skrivnostno senco. Zdi se mu, da vidi zmaja. O nenavadnem doživetju bi rad povedal prijatelju Vidu, a kaj, ko sploh ni priložnosti, saj mu tudi Vid želi sporočiti novico o vznemirljivem odkritju. Tako se začne zaplet v mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ priznane slovenske sodobne dramatičarke Simone Semenič, ki je v režiji Mareta Bulca premierno zaživel na odru Lutkovnega gledališča v Ljubljani. Zgodba je povezana s skrivnostnim zemljevidom, ki ga najdeta dva izmed štirih enajstletnih protagonistov. Skupaj z njimi lahko tudi bralci odkrivajo različna prizorišča Ljubljane, kamor je postavljeno dogajanje. V predstavi so ta prizorišča skušali čim bolj odmakniti od realizma. Ta preplet realnega in domišljijskega gradijo tudi kostumografija Sanje Grcić, scenografija Damirja Leventića in svetloba, ki jo je oblikoval Andrej Hajdinjak. Posebnost romana je nenavadna pripovedovalka, ki vseskozi opozarja na fikcijskost pripovedi, vanjo posega, jo komentira in popravlja, preberemo o literarnem izhodišču – in ta lik so ohranili tudi v predstavi, v tej vlogi je Ajda Toman, ki pripoveduje, ustvarja scenografijo in svetlobo. Kako je mladinski roman, ki je leta 2020 prejel nagrado modra ptica, zaživel v gledališki predstavi in kako štirje mladi protagonisti razrešijo številne skrivnosti, pa torej lahko izveste na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana.


18.02.2022

Eseji Jurija Medena Kaj je kinoteka?

Vsebine Programa Ars


18.02.2022

Predstava Shopping and fucking, ki je v 90ih pretresla britansko gledališko sceno, na odru Mini teatra

Svet brez velikih zgodb, brez vrednot, svet hitre hrane, hitrega seksa in prekarnega dela je današnji svet, kot ga doživlja predstava Shopping and fucking. Nakupovanje in hitri seks je leta 1996 v realistični drami ubesedil Mark Ravenhill, ki velja za enega od vodilnih predstavnikov britanske nove dramatike gledališča »u fris« v 90. letih prejšnjega stoletja. Kako danes dojemamo ta šok tedanje dramatike in v kakšnem svetu živimo, se lahko vprašamo ob uprizoritvi predstave v režiji Brine Klampfer, ki bo nocoj premierno na ogled v ljubljanskem Mini Teatru. »Denar je civilizacija in civilizacija je denar,« razmišlja eden od likov Ravenhillove drame podobno neizprosno, kot je grob tudi naslov Shopping and fucking. Ne preseneča torej, da dramo umeščajo v tako imenovano gledališče »u fris«, gre za termin, ki ga je skoval Aleks Sierz, pred tem so angleško dramatiko 90ih let imenovali dramatika sperme in krvi, pove režiserka Brina Klampfer, ki meni, da so ta dela danes pri nas še bolj aktualna, kot so bila ob svojem nastanku v devetdesetih letih. Mladi, ki se danes spoprijemajo s težko stanovanjsko sitaucijo v Ljubljani, tako morda lahko razumejo težave likov Lulu in Robbieja, ki se v igri znajdeta v težkek finančnem položaju, saj ju zapusti prijatelj in sostanovalec Mark, ki odide na kliniko za odvajanje od drog. Začne se njuna bitka na trgu dela, bitka za preživetje in za denar. V primerjavi z izhodiščnim delom pa so se ustvarjalci tokrat odločili manj poudariti vidik šoka v predstavi. Kot še doda režiserka, se lahko vprašamo tudi – koliko smo sploh še dovzetni za šok v sodobnem času, ko so vsaj toliko kot naslov predstave Shopping and fucking šokantni naslovi in novice, ki z lahkotno hitrostjo krožijo po spletu.


18.02.2022

Berlinski filharmoniki v Cankarjevem domu

Petkov večer v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma prinaša gostovanje Berlinskih filharmonikov. Orkester, zaradi svoje izjemnosti pogosto imenovan tudi orkester solistov, v svoji več kot 100-letni zgodovini izkazuje glasbene presežke, Berlinski filharmoniki v svoje vrste sprejmejo le najbolj izjemne posameznike, vstopnice za njihove koncerte pa so razprodane po vsem svetu. V vrstah tega prestižnega orkestra so tudi trije slovenski glasbeniki: hornist Andrej Žust ter klarinetista Andraž Golob in Matic Kuder. Z orkestrom Berlinskih Filharmonikov povezujemo nekatera najbolj bleščeča dirigentska imena polpretekle zgodovine in našega časa, kot so Herbert von Karajan, Claudio Abbado in Simon Rattle, ki so desetletja gradili danes ikonično podobo orkestra. Leta 2019 je vodenje orkestra prevzel Kirill Petrenko, dvakratni "dirigent leta" po izboru italijanskih kritikov. Ljubljanski koncert je osebna izkaznica maestra Petrenka, ki nadvse rad širi simfonični železni repertoar in na sporede koncertov uvršča tudi redko izvajane ali spregledane kompozicije: tokrat  sopostavlja radostno pastoralo druge simfonije Johannesa Brahmsa, sodobnost zvočne študije Photoptosis Bernda Aloisa Zimmermanna in avantgardo poljske šole v prvi simfoniji Witolda Lutosławskega.


14.02.2022

Prešerna posprava Marka Breclja

Vsebine Programa Ars


11.02.2022

Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič

V Narodni galeriji v Ljubljani so se srečali trije veliki umetniki. Slikarka Metka Krašovec, pesnik Tomaž Šalamun in igralec Radko Polič - Rac, ki se je tokrat znašel v vlogi kustosa – zasnoval je namreč razstavo manj znanih umetničinih del in jih prepletel s Šalamunovo poezijo, ki jo je tudi sam interpretiral. Tako lahko na razstavi ob vsaki risbi prisluhnete posnetkom izbranih Šalamunovih pesmi, nekaj pa smo jih vpletli tudi v oddajo. Razstava se osredinja na manj znana dela Metke Krašovec, predvsem so to risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta si bila z življenjskim sopotnikom Tomažem Šalamunom ustvarjalno najbližje. Dvainštirideset risb in sliko je Polič izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka, razstava pa po besedah direktorice galerije dr. Barbare Jaki tako kalejdoskopsko prepleta dela treh sijajnih umetnikov, generacijskih sodobnikov. Foto: Metka Krašovec, Brez naslova, 1981, grafit, akvarel, papir Narodna galerija, Donacija Metke Krašovec, avtor fotografije Janko Dermastija, izrez fotografije


11.02.2022

Fevdalci in kultura

Kulturni praznik je mimo. Velike besede so izrečene. Karavana gre naprej. Na programih Radia Slovenija je bilo mogoče prisluhniti že 36. recitalu Prešernove poezije Združenja dramskih umetnikov Slovenije in programa Ars.  O kulturi se medtem prepiramo, kot še nikoli. Spor med kulturniki, nevladnimi organizacijam in ministrstvom je postal več kot spor. Postal je kulturna kriza. To, da se o kulturi toliko govori, najbrž ni slabo, vprašanje pa je, ali sploh še kdo posluša… ali razume? In to v času, ko se glede narodov, materinščin, nacionalnih kultur in človeške pozornosti, dogajajo epohalne spremembe. Vtise je zbral Blaž Mazi.


11.02.2022

Rosa Barba: Zapiski z razstave

V ljubljanski Cukrarni, ki se je lani odprla z mednarodno skupinsko razstavo Čudovitost spomina, nadaljujejo program. V kletnem galerijskem prostoru so odprli razstavo umetnice Rose Barbe, ki je z delom Od izvora do pesmi vključena tudi v razstavo Čudovitost spomina. Njena razstava Zapiski z razstave, ki je na ogled od 8. februarja naprej, galerijski prostor preoblikuje v nekakšno celostno umetnino – sobo zapolnjujejo veliki jekleni okvirji, ki nosijo in predstavljajo njena različna video in skulpturalna dela, ta pa lahko povežemo tudi z delom, vključenim v skupinsko razstavo. Ob obisku kinematografov se večinoma prepustimo filmski naraciji in ne razmišljamo o sestavnih delih filmske magije. Besedilo, slika, zvok, tehnologija in še kaj so elementi, na katere film dekonstruira italijansko-nemška umetnica Rosa Barba, ki v ta medij posega onkraj ustaljenih norm njegovega dojemanja. Kot pove sama, je nikdar ni zanimala klasična naracija, temveč s filmskimi elementi ustvarja na zelo prostorski način. Film ni več nujno toliko nosilec nekega sporočila, temveč bolj del svojevrstne koreografije, pove umetnica: "Projekt Zapiski z razstave v Cukrarni pa razmišlja o tem, kaj je lahko razstava, kakšna bi lahko bila kinematografska razstava. Zgradila sem nekakšen oder z jeklenimi ogrodji, ki jih lahko razumemo kot risbo v prostoru, hkrati pa kot strukturno podporo drugim delom, vsem vključenim filmom in skulpturam. Vsako izmed teh del lahko doživljamo samostojno, a sestavljajo kinematografsko celoto, ki je tudi koreografija v času, saj se dela prižigajo in ugašajo. Moje sedanje delo je usmerjeno k premišljevanju o prostoru na ta način. " Gledalca povabi, naj se prosto giblje po prostoru in sam aktivno sooblikuje svojo izkušnjo. Posamična dela v odnosu do celote razume kot nekakšno približano izkušnjo, poleg filma pa so v ospredju še teme časa, svetlobe, zvoka in spomina ter arhivov. Prav o arhivih in arhiviranju razmišlja tudi njeno delo Od izvora do pesmi, ki je del skupinske mednarodne razstave Čudovitost spomina in ki tematizira avdiovizualno zbirko Kongresne knjižnice, ki ima sedež v Washingtonu. Ta velikanski arhiv AV del v nekdanjem bunkerju v mestu Culpeper jo je izjemno fasciniral, a temi arhiva in spomina sta v njenem delu pogosti: "V svojem delu se pogosto ukvarjam z arhivi in tem, kje najdemo spomine ter kako so ti vpisani v naša telesa ali v pokrajino. Zanima me, kako ljudje ustvarjamo arhive. Ta arhiv Kongresne knjižnice ni podoben muzejski zbirki, kjer kustosi osvetljujejo vključena dela in jih predstavljajo javnosti, temveč gre za nepregledno množico vsebin, ki so kompresirane skoraj do točke nerazumljivosti. V filmu se od tega arhiva premaknem k misli o Borgesovi Babilonski knjižnici, ki predstavlja vesolje v obliki velike knjižnice. Pogosto v svojih delih najprej opisujem prostor in njegovo zgodovino, potem pa se spustim v bolj fiktivno plast, ki omogoči, da izstopimo iz neke situacije in razmišljamo o prihodnosti, pozabimo na čas in razmislimo o tem, kaj je arhiv. "


Stran 30 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov