Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


10.12.2021

Zgodba z zahodne strani

"Zgodba z zahodne strani sta Steven Spielberg in Holivud v najboljši formi"


10.12.2021

Jezdeci pravice

"Na začetku je bilo ukradeno kolo … Na koncu pa iskriv strelski spopad, ki se ga ne bi sramoval niti Guy Ritchie, medtem ko bi bilo za Quentina Tarantina najbrž vendarle premalo krvi"


10.12.2021

Filmski trakovi iz Beograda prispeli v Ljubljano, toda njihove dolge poti domov še ni konec

Začenjamo z zgodbo o slovenski filmski dediščini, ki je v zadnjih dneh požela široko pozornost. To je zgodba o tem, kako so se filmski trakovi, ki jih je dolga desetletja hranila Jugoslovanska kinoteka v Beogradu, po dolgi poti »vrnili domov«, kjer smo jih sprejeli odprtih rok. Mediji smo v navdušenju skorajda pozabili dodati, da se teh 13 filmov, ki smo jih leta 1968 predali v varstvo, ker nismo mogli hraniti zelo gorljivega nitratnega traku, ne vrača zgolj v Arhiv republike Slovenije, marveč ta pridobitev pomeni veliko več. V tej zgodbi je pomembno predvsem to, da se vračajo negativi, ki so izvirni in najboljši zapis filmske slike in zvoka. Trakove bo mogoče digitalno restavrirati in jih narediti digitalno dostopne v izvirni kakovosti, kot jo sodobni gledalci tudi pričakujejo. Več v pogovoru z Nerino Kocjančič s Slovenskega filmskega centra.


10.12.2021

Nemogoče figure in druge zgodbe I.

V nedeljo se je končal 18. Mednarodni festival animiranega filma, Animateka, ki je letos postregel z več kot 350 filmi, v glavnem kratkimi in nekaj celovečerci. Večer pred tem je zaznamovala Animatekina tradicionalna sklepna prireditev. Nagrado Mladi talent je prejela britanska produkcija Noč žive groze, v kateri električni mrk strašljivo zmoti spalno rutino. Otroška žirija je s slonom nagradila švicarsko animacijo Izumiti manj o severni medvedki, ki se zaradi globalnega segrevanja preseli v Zürich. Nagrado občinstva so namenili Babičinemu seksualnemu življenju domače avtorice Urške Djukić, ki ilustrira pričevanja žensk o vlogi spolnih služkinj svojim soprogom. Velika nagrada mednarodne žirije pa je šla v roke poljske animatorke Marte Pajek za film Nemogoče figure in druge zgodbe I.


09.12.2021

Razstava Odjuga spodbuja razmislek o dojemanju pripadnosti in identitete

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani danes odpirajo razstavo ODJUGA: Zgodba o identitetah na prepihu. Osrednja tema so zgodbe ljudi, ki so se po drugi vojni preselili v Slovenijo iz drugih delov Jugoslavije. Razstava je v okviru štiriletnega evropskega projekta Identiteta na prepihu nastajala od jeseni 2019, in jo je zasnovala takratna direktorica muzeja Kaja Širok, po njenem odhodu pa sta jo izpeljali kustosinji Corinne Brenko in Urška Purg. Cilj razstave je spodbuditi razmislek o lastnih predstavah o pripadnosti in identiteti, saj je tudi zgodovina Slovencev in sploh prostora naše države časovni redosled nenehnih migracij. Soavtorica razstave Corinne Brenko je poudarila, da so s sodelovanjem udeležencev poskušali soustvariti zgodbo razstave, ozavestiti življenje predmetov v muzejskem prostoru in kako lahko v javnem prostoru razumemo osebne zgodbe. Razstava bo odprta do 1. maja prihodnje leto.


08.12.2021

Monografija Zbirka Primoža Premzla javnosti približa zasebno zbirko, avtor pa razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva

Lanskoletni Schwentnerjev nagrajenec Mariborčan Primož Premzl je cenjen založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva. Navdihuje in izziva ga zgodovina Maribora in širšega štajerskega okolja. S svojim več desetletnim delom je pomembno sooblikoval slovensko kulturno zakladnico, ki jo zdaj dopolnjuje še z izdajo knjige o svoji bogati domoznanski zbirki. Knjiga Zbirka Primoža Premzla je poskus predstavitve zasebne zbirke javnosti, avtor pa v njej razmišlja tudi o psihološko-socioloških vidikih zbirateljstva in zgodovini te dejavnosti.


08.12.2021

Agamben: Moč misli

Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel predstavnike sodobne filozofske misli deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer.


04.12.2021

Schwentnejeva nagrada Pavletu Učakarju

Otroške slikanice in njihove ilustracije so prvi most v domišljijski svet otrok. Podobe v slikanicah prenašajo izročilo, pripovedke, pravljice in mite, ki so nas napisali. Schwentnerjeva nagrada, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS na knjižnem sejmu podeljuje kot najvišje priznanje stroke za življenjsko delo na področju založništva, gre v roke slikarju in dolgoletnemu likovnemu uredniku za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavletu Učakarju. Pavle Učakar je več kot 40 let deloval kot likovni urednik otroškega in mladinskega programa največje založbe. V desetletjih pred lansko upokojitvijo je bdel nad izjemnim opusom slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev. Sodeloval je pri več kot 2500 naslovih.


01.12.2021

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše

Slovenijo bo na 59. beneškem bienalu, ki bo potekal od 23. aprila do 27. novembra 2022, zastopal akademski slikar Marko Jakše. Beneški bienale bo poudaril domišljijske transformacije, snovne in nesnovne, za današnji trenutek Prešernov nagrajenc Marko Jakše s svojimi domiselnimi deli že več kot tri desetletja vznemirja javnost. S prepoznavnimi figuralnimi in krajinskimi motivi je namreč ustvaril skrivnosten likovni univerzum, v katerem se prepleta sanjsko in realno, lirično in pripovedno, arhaično in sodobno. Pomočnik direktorja Moderne galerije v Ljubljani in kustos Robert Simonišek napoveduje, da bo Jakšetova razstava vključevala platna iz različnih obdobij.


26.11.2021

Intervju s Panahom Panahijem

Mednarodna žirija 32. Ljubljanskega mednarodnega filmskega Liffa je vodomca namenila celovečernemu igranemu prvencu iranskega režiserja Panaha Panahija Pohodi plin! in zapisala, da film s pretanjenim smislom za humor portretira iransko družino ob slovesu od sina, preden ta postane številka v statistiki migrantov. Režiser je napovedal udeležbo na podelitvi nagrad, vendar so njegov let iz Teherana v zadnjem hipu odpovedali. S prijazno pomočjo ljubljanskega Cankarjevega doma in prevajalcev, Aleksandre Zibelnik Badii in Mehyarja Badiija Azandahija, smo Panaha Panahija poklicali v iransko prestolnico in z njim posneli intervju. Panah Panahi se je rodil leta 1984 v Teheranu in na tamkajšnji univerzi študiral film. Pozneje je delal kot fotograf na snemanjih, pomočnik snemalca in pomočnik režije. Pohodi plin! je njegov prvi celovečerec, pri katerem je, kot je povedal, v postprodukciji sodeloval njegov oče, legendarno ime iranske in svetovne kinematografije ter nagrajenec najuglednejših festivalov Jafar Panahi, ki so ga v domovini pred desetletjem zaprli in mu prepovedali filmsko ustvarjanje.


25.11.2021

O Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo in še o kom oziroma čem

Ministrstvo za kulturo je 17. septembra objavilo nelektoriran osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021-2028, javna razprava je trajala mesec dni. Na ministrstvu poslanstvo dokumenta vidijo v tem, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu. Kritiki mu očitajo zastarel pogled na kulturni resor, celo potiskanje kulture v vlogo ideološke propagande, pa tudi prepuščanje nekaterih področij izključno trgu. Različne poglede je sprožil tudi predlog opredelitve Mladinske knjige Trgovine kot strateške državne naložbe, z odobravanjem pa sta bili sprejeti krepitev sredstev za založništvo in vključitev vizualnih umetnosti. Preden pa bosta o osnutku rekla svoje Vlada Republike Slovenije in Državni zbor, bodo o njem v živo razpravljali gosti v Studiu ob 17.00: predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc, profesor založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti in pisatelj dr. Andrej Blatnik ter strokovni vodja društva Asociacija Tadej Meserko. Marko Golja, ki pripravlja oddajo, je povabil tudi ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, vendar ni dobil nobenega pojasnila, zakaj ministra ne bo. Nikar ne zamudite.


Stran 35 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov