Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


06.04.2022

Oskarji in Coda

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.


04.04.2022

Umrl je Emerik Bernard

Vsebine Programa Ars


01.04.2022

Laibach Kunst

Vsebine Programa Ars


31.03.2022

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje"

"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


30.03.2022

Mesto in otok

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Oskarji

Vsebine Programa Ars


28.03.2022

Letošnja podelitev oskarjev je pokazala moč televizije v živo, tako v dobrem kot v slabem smislu

Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.


25.03.2022

Oskarjevska vročica

Vsebine Programa Ars


23.03.2022

Onkraj objektiva

Vsebine Programa Ars


Stran 27 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov