Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


02.06.2021

Kritiško sito prejel Muanis Sinanović

Literarno nagrado kritiško sito, deseto po vrsti, je pred nekaj urami prejel Muanis Sinanović, in sicer za svojo četrto pesniško zbirko Krhke karavane. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, v končni žiriji pa je sodelovalo 12 članov društva.


02.06.2021

Eva Petrič: Postkoronsko sonce, v nihanju

Vsebine Programa Ars


02.06.2021

.abeceda [ansambel za novo glasbo] v Klubu CD

.abeceda [ansambel za novo glasbo] deluje v sklopu Inštituta .abeceda. Delovanja zasedbe je mogoče razumeti dvoplastno. Obenem gre za združenje glasbenikov, ki lahko delujejo kot standardna komorna zasedba, specializirana za izvajanje sodobne glasbe, po drugi strani pa gre za širšo platformo, ki je trdno vpeta v opravilnost celotnega Inštituta .abeceda. V tem pogledu ponuja možnost za delovanje, preizkušanje ter predstavitve mladim skladateljem in izvajalcem, torej je nekakšen laboratorij za zagotavljanje infrastrukturne opore.


01.06.2021

Ocena predstave: Cipe SLG Celje

Vsebine Programa Ars


31.05.2021

Nočni pisec

V ljubljanski Drami je bila sinoči premierno uprizorjena monodramska pripoved vsestranskega umetnika Jana Fabra, ki je tudi tokrat v avtorski projekt Nočni pisec združil različne umetniške izraze in teme, dnevniške zapiske, odlomke iz gledaliških besedil in znane skladbe, ki se vpletajo v njegovo biografijo. V slovenski različici predstave, ki je del širšega evropskega eksperimenta, je podobo Fabrovega alter ega poosebil in utelesil igralec Marko Mandić. Predstavo si je ogledala Magda Tušar.


30.05.2021

Cankarjevo nagrado prejme Gašper Kralj

Danes pozno popoldne je bila v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki slavnost s podelitvijo Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno slovensko literarno delo s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja. Že več kot mesec dni vemo, da so bili nominiranci štirje avtorji romanov: Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, izmed njih pa je žirija izbrala roman Škrbine Gašperja Kralja.


30.05.2021

Podelitev Cankarjeve nagrade 2021; žirija je izbirala med romani Andreja Blatnika, Gašperja Kralja, Mirane Likar in Lucije Stepančič

Nocoj bodo v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki drugič podelili Cankarjevo nagrado; leta 2019 so jo ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – kot poklon velikemu književniku in kot priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja (pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev). Žirija, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Ana Geršak, Niko Grafenauer, Darja Pavlič in Ivan Verč, je že aprila izbrala štiri nominirance - letos so to samo romani: Luknje Andreja Blatnika, Škrbine Gašperja Kralja, Pripovedovalec Mirane Likar in Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič.


29.05.2021

Simfonični orkester RTV Slovenija na strehi Radia Slovenija

Primož Trdan in Lidija Hartman v živo s snemanja koncerta na strehi Radia Slovenija


28.05.2021

Ocena filma Fotograf

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Ocena filma Oče

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Ocena filma Oče

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Indijski režiser Ritesh Batra

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

DobraVaga – pet let

Z odprtjem skupinske razstave Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov se danes začenja obeleževanje 5. obletnice ustanovitve Dobre Vage, galerijskega, razstavnega in projektnega prostora pod arkadami na ljubljanski tržnici. Glavne programske smernice so: kolektivno vodenje galerije ter spodbujanje mladih umetnic in umetnikov v treh programskih sklopih Odprti atelje, Umetnik/umetnica na mesec ter prodajna galerija. Prispevek je pripravila Petra Tanko.


27.05.2021

Glasba 20. stoletja - Komorna glasba Alfreda Šnitkeja

V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat predvajamo komorni skladbi Alfreda Šnitkeja, Klavirski trio in Sonato za violončelo in klavir št. 1. Šnitke je z neverjetno lahkoto uporabljal sredstva iz različnih glasbenih govoric, ki so mu bila na voljo, jih združeval ali ločeval kot dobesedne ali variirane citate, izkrivljene, predelane in na novo ustvarjene, ter povezoval na videz nasprotujoče si glasbene odlomke ali zvočne skupke. V glasbi Alfreda Šnitkeja je pomembno komponento pomenila ideja minljivosti in minevanja. Muzikolog Theodor Adorno je zapisal, da je bil celoten opus Alfreda Šnitkeja usmerjen h kompozicijskim preoblikovanjem, ki so predstavljala metaforo izginevanja, njegova glasba je bila slovo od življenja. Tudi sam skladatelj je rekel, da je nekoč na papir zapisal prečudovit akord, ki je kmalu za tem zarjavel.


27.05.2021

Ministrstvo za kulturo: razstava v Bruslju ni odpovedana

Razstava Živimo v vznemirljivih časih, ki jo je pretekli teden odpovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, ponovno vznemirja. V Koroški galeriji likovnih umetnosti so s strani ministrstva prejeli danes klic, da ministrstvo ne odpoveduje razstave, ki naj bi bila na ogled med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije v Evropskem parlamentu. V galeriji se bodo najprej posvetovali z umetniki ali bodo razstavo, po vseh peripetijah, kljub temu izvedli.


27.05.2021

30 - Srdjan Živulović

Zgodovinski spomin ohranjamo s pomočjo in močjo podob. Kolektivni spomin Slovenk in Slovencev je zaznamovalo tudi dogajanje pred 30 leti. V narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je na ogled razstava fotografij ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, kot jo je ovekovečil fotoreporter Srđjan Živulović.  Leta bežijo in spomini bledijo. Tri desetletja po prelomnih dogodkih je jasno, da je Živulović eden tistih fotoreporterjev, ki so za vedno zaznamovali kolektivne impresije Slovencev. Podobe osamosvojitve v našem spominu so velikokrat prav njegove fotoreporterske stvaritve.


25.05.2021

NUK2 stoji zaradi spora med občino in državo

Začetek gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice se odmika tudi zato, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana ne zmoreta skleniti dogovora o zemljiščih v lasti ljubljanske občine. Nacionalni svet za kulturo zato obe strani poziva, naj do konca junija skleneta dogovor, saj je od tega odvisna usoda gradbenega dovoljenja za projekt NUK2. Blaž Mazi


25.05.2021

Ujete v medmrežju

Vsebine Programa Ars


Stran 50 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov