Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Čakalnica

19.10.2020


Razstava Čakalnica predstavlja dela Andrzeja Wróblewskega, enega od vodilnih poljskih umetnikov 20. stoletja.

Kaj pomeni biti človek, ki čaka, je eno od vprašanj razstave Čakalnica v ljubljanski Moderni galeriji, na kateri so na ogled dela poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda med najbolj samosvojimi motivi tega umetnika, ki postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. A pri čakanju v njegovem opusu ne gre le za izkušnjo nekdanje socialistične oziroma komunistične Evrope, temveč je to prizorišče za obračun z življenjem nasploh, poudarja Marko Jenko, eden izmed kustosov razstave

Čakanje in čakalnico lahko v opusu Andrzeja Wróblewskega razumemo večplastno. Na najbolj neposredni ravni seveda lahko razmišljamo o čakanju v vsakdanjem življenju, v nekoliko širšem pomenu pa o mentaliteti čakalnice, kot je o nekdanjem Vzhodu razmišljal dramatik Heiner Müller. Vsi naj bi namreč čakali nekaj, za kar so pravzaprav vedeli, da ne bo nikoli prišlo – revolucija in brezrazredna družba se nista uresničili. Temo čakanja na razstavi razširi tudi izbor istočasnih čakalnic iz serije slovenskega slikarja Marjana Dovjaka.

Če je ena izmed rdečih niti razstave Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji torej čakanje, pa je ključno tudi potovanje. Wróblewski v svojem kratkem življenju ni deloval le kot umetnik, temveč tudi kot umetnostni kritik – in v tej vlogi je skupaj Barbaro Majewsko leta 1956 potoval po Jugoslaviji. Šlo je za čas t.i. odjuge pod Hruščevom, torej po Stalinovi smrti leta 1953 in v politične stike se je vpenjalo tudi njuno potovanje, je povedala sokustosinja razstave Magdalena Ziółkowska

»Neposredni razlog za njun prihod v Jugoslavijo je bil pakt, ki sta ga leta 1955 Tito in Gomułka podpisala o sodelovanju med Poljsko in Jugoslavijo na področju kulture. Načrtovali so veliko mednarodno potujočo razstavo poljske sodobne umetnosti, ki bi bila na ogled v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Andrzej in Barbara naj bi v sklop priprav na razstavo raziskala kulturno življenje v Jugoslaviji, se srečala z umetniki in predstavniki ustanov in se spoznala s sodobnimi umetniškimi tendencami in gibanji v Jugoslaviji ter potem o tem poročala na Poljskem. In v resnici sta tedaj napisala dva članka o jugoslovanski umetniški sceni. Razstavo so leta 1957 sicer res izvedli, bila je na ogled v Moderni galeriji, a je Wróblevski žal že pred tem nepričakovano umrl in na razstavi ni bil navzoč. A z razstavo Čakalnica ne govorimo le o njunem obisku, temveč gledamo širše. Ozremo se na obdobje petdesetih, t. i. obdobje odjuge, a ta zgodovinski trenutek bi radi prenesli tudi v sedanjost. Pred nekaj meseci so bile prav tako številne vrste ljudi na ulici – in tako je ta zgodovinska metafora nenadoma postala zelo sodobna in spet zanimiva. To je zelo pomembno – tudi če govorimo o umetnosti izpred petdesetih ali sedemdesetih let, lahko nanjo gledamo iz sodobne perspektive, jo razumemo s svojimi izkušnjami in izhodišči.«

Čakanju in potovanju sta namenjena tudi dva izmed šestih sklopov razstave, ki jih je predstavil sokustos Wojciech Grzybał:

»Prvi segment se imenuje Delegata in pripoveduje o poti Andrzeja Wroblevskega in Barbare Majowske v Jugoslavijo jeseni 1956. Naslednji segment je naslovljen Ženskar, in tu med drugim vidimo pomembno delo, ki združuje motiv nagrobnika in ženskarja. Sledi sklop z motivi spreminjanja človeka v stol. To je ključen del razstave – tu so na ogled predvsem upodobitve čakalnic in vrst. Potem so še sklopi: matere, protagonist in deček – ta je prav tako zelo pomemben del razstave. Gre za najmanjšo sobo razstave, temno prebarvano, predstavljenih pa je pet upodobitev dečkov v različnih tehnikah. Številna dela so tokrat na ogled prvič po petdesetih ali šestdesetih letih, nekatera pa niso bila na ogled še nikoli.«

Wróblewski je o čakanju razmišljal tudi v scenariju za kratki film Čakalnica in razvidno je, da se različne teme pri njem prepletajo – predvsem pa sta si v njegovem poznem obdobju blizu čakanje in smrt. Najbolj jasno je temo čakanja razvil v motivu človeka, ki se spreminja v stol, tema smrti oziroma slutnja propada pa se stopnjuje po njegovi vrnitvi iz Jugoslavije. Sokustos razstave Marko Jenko pa med drugim poudarja tudi, da se ne želijo spraševati, kje je tisti čas glede na današnje stanje, ampak kje smo mi glede na tisti čas. Vprašanje si lahko v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Andreja Wróblewskega in Inštitutom Adama Mickiewicza, zastavite še do 10. januarja.


17.05.2021

Odpoved razstave v Bruslju

Po poročanju časnika Delo naj bi Slovenija odpovedala razstavo v Bruslju, s katero naj bi se v poslopju evropskega parlamenta v času predsedovanja svetu EU predstavila Slovenija. Razstavo z naslovom Živimo v vznemirljivih časih pripravlja kustos Marko Košan iz Koroške galerije likovnih umetnosti, na ogled pa naj bi bila predvsem dela avtorjev mlajše generacije, ki se ukvarjajo družbeno aktualnimi temami in drugimi vprašanji sodobnosti. Koroško galerijo je k pripravi razstave po besedah direktorice Andreje Hribernik pred približno tremi meseci povabilo ministrstvo za kulturo, priprave so v polnem teku, za odpoved pa je sama izvedela iz medijev. Poudarila je, da imajo z vsemi avtorji že sklenjene pogodbe, pogodba o izposoji del je sklenjena tudi z Evropskim parlamentom ter dodala, da so v projekt vstopili z zagotovil, da bodo pri pripravi razstave imeli proste roke. Po poročanju Dela naj bi sicer neuradno ministra Simonitija zmotil eden od šestih avtorjev, katerih dela hranijo v stalni zbirki Evropskega parlamenta in ki so jih v Bruslju, kot je v navadi, želeli predstaviti ob razstavi. Za pojasnila glede odpovedi razstave smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo, od koder pa nam do sedaj še niso odgovorili.


17.05.2021

Skupinsko žvižganje prineslo nagrado skupine OHO

Skupinsko požvižgavanje je umetnici Lene Lekše prineslo letošnjo nagrado skupine OHO, so sporočili iz zavoda P.A.R.A.S.I.T.E, kjer podeljujejo to osrednjo nagrado za mlade vizualne umetnike pri nas. Žvižganje je spontano, naključno performativno dejanje, ki se praviloma zgodi med drugimi aktivnostmi, pravi umetnica, v okviru galerijskega sistema v epidemičnih razmerah, pa lahko njeno delo razumemo tudi kot rahlo humorno kritično. Ko je namreč konec lanskega leta v ljubljanski galeriji Alkatraz na sprostitev ukrepov čakala njena razstava, je umetnica organizirala spletni dogodek, v katerem je povabila k skupinskemu žvižganju.


15.05.2021

Filmi, ki tematizirajo odvisnosti od drog

V sobotnem terminu Sedmi pečat na naši nacionalni televiziji si lahko ogledate film Lepi fant – delo izpred treh let, posneto po resničnih dogodkih, v katerem Timothée Chalamet odigra fanta iz družine višjega družbenega sloja v Ameriki, ki jo sooči s svojo odvisnostjo od drog. Odvisnost od prepovedanih substanc pa je nekaj, kar filmi obravnavajo pogosto – predvsem v žanru drame – z nekaj najbolj znanimi primeri se lahko seznanite v besedilu Gorazda Trušnovca.


15.05.2021

Andraž Jerič bo »producent na potezi« v Cannesu

Prihodnji teden bo v tradicionalnem terminu festivala v Cannesu (ki so ga sicer prestavili na julij) potekalo srečanje producentov »na potezi«. Tako kot lani, ko je bila med mladimi producenti izbrana tudi Marina Gumzi, bo srečanje spet potekalo na daljavo: svoje trenutne projekte bo predstavilo 20 izbranih evropskih producentov; med njimi je v letošnjem izboru več kot polovica žensk in znova slovenski predstavnik. To je producent Andraž Jerič, eden od ustanovnih članov filmskega društva Temporama, kjer od leta 2013 dela kot producent in vodja razvoja projektov. Po vrsti kratkih in eksperimentalnih videov, glasbenih videospotov in prve sezone spletne serije V dvoje je v letu 2018 produciral Temporamin prvi celovečerni film Posledice, ki je imel uspešno mednarodno pot vse od svetovne premiere na festivalu v Torontu. V pogovoru z Urbanom Tarmanom je Andraž Jerič pojasnil, katere film razvija trenutno in kako utegne pandemija preoblikovati film in kino.


15.05.2021

Helmut Newton: Lepe in poredne

V Art kino mreži Slovenije se je – ponekod v živo, drugje prek spleta - zavrtel dokumentarec o enem najbolj znanih imen v svetu fotografije, Helmutu Newtonu, ki je v svoj objektiv lovil lepe in slavne, filmske in modne ikone, tudi politike; vselej v provokativnih, pogosto eksplicitnih pozah in z veliko golote. Newton je tudi za modne revije, na primer za Vogue, ustvarjal dela, ki so družbi nastavljala ogledalo in so dala misliti – na primer fotografije z mrtvimi piščanci v visokih petah, s svojim ustvarjanjem pa je izzval tudi veliko zgražanja. V dokumentarcu Helmut Newton: lepe in poredne se ga spominjajo slavne ženske, ki so stale pred njegovo kamero – Isabella Rossellini, Grace Jones in druge. Razmislek o filmu je pripravil Matic Majcen


14.05.2021

Leto, ko je Ljubljana gostila kronane glave

Letos mineva 200 let od kongresa zavezništva Svete alianse v Ljubljani, ki je našo deželo Kranjsko postavil ob bok državam, ki so krojile tedanjo zgodovino. Še danes se ga v prestolnici spominjamo z imeni, kot so Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in Ruski car. Ob 200. obletnici kongresa Svete alianse je potekala mednarodna spletna konferenca Kongres po kongresu v organizaciji ZRC SAZU, Slovenske matice in Avstrijskega kulturnega foruma v Ljubljani.


14.05.2021

Odpiranje kulture

Z današnjim dnem se odpira tudi kultura. Kulturne ustanove, kot so knjižnice, muzeji, arhivi in galerije bodo število obiskovalcev določale glede na kvadraturo in število oseb. Za kulturne prireditve, kot so glasba, balet, ples, gledališče in kinodvorane v zaprtih javnih prostorih in na prostem morajo organizatorji zagotoviti sedišča, ki so lahko polovično zasedena.


13.05.2021

Henry Cowell, Lou Harrison, Morton Feldman in Milton Babbitt

Oddajo Glasba 20. stoletja tokrat namenjamo glasbi, ki je nastala v Združenih državah Amerike. Umetniška glasba je v Združenih državah v 20. stoletju prehodila svojo pot, dosti bolj umirjeno kot na stari celini, ki so jo ves čas pretresale revolucionarne spremembe na vseh umetniških področjih. Nezavezanost zgodovinskemu napredku in estetskim tokovom preteklih obdobij je ameriškim skladateljem omogočala, da so bili pri komponiranju slogovno neobremenjeni in svobodnejši. V kratkem pregledu ameriške glasbene ustvarjalnosti v 20. stoletju bomo poslušali glasbo Henryja Cowella, Louja Harrisona, Mortona Feldmana in Miltona Babbitta.


13.05.2021

Naslednjih 21 dni bo ključnih

Vsebine Programa Ars


13.05.2021

Koncert kvinteta solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Komornem studiu

Kvintet solistov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo na radijskem koncertu predstavil tri dela za harfo v komornih zasedbah s flavto in z godali: violino, violo in violončelom. Nastopili bodo ugledni komorni glasbeniki, ki so solisti orkestra: to so flavtistka Irena Rovtar, diplomantka študija flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karolini Šantl-Zupan, violinistka in koncertna mojstrica Kana Matsui, ki je študirala violino na visoki šoli za glasbo v Tokiu, nato diplomirala na visoki šoli za glasbo v Lozáni in magistrirala na konservatoriju dunajske zasebne univerze, violistka Gea Pantner Volfand je končala podiplomski študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, prvi violončelist orkestra Igor Mitrović se je po diplomi iz violončela pri profesorju Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval na Akademiji za glasbo v Baslu, ter harfistka Sofia Ristić, ki se je po študiju pri profesorici Patrizii Tassini na glasbenem konservatoriju v Vidmu izobraževala pri francoskem profesorju Fabriceu Pierru. Pet solistov se bo posvetilo izvedbam treh komornih del iz bogate francoske glasbene zakladnice - treh različnih obdobij 20. stoletja.


12.05.2021

Otvoritveni koncert letošnjega cikla Tutti Akademije za glasbo

V Slovenski filharmoniji se bo ob pol osmih zvečer začel letošnji koncertni abonma Tutti Akademije za glasbo. Ta je po premoru, ko zaradi preventivnih ukrepov niso smeli organizirati koncertov, svojo koncertno sezono letos zamaknila in jo namesto januarja začenja šele danes, kljub temu pa nas do septembra čaka še veliko zanimivih koncertov.


10.05.2021

Poletni filmski festivali

Vsebine Programa Ars


07.05.2021

Fent cua/Medtem ko smo čakali

Vsebine Programa Ars


06.05.2021

Glasba 20 stoletja - 6.5.2021 - Ottorino Respighi

V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat poslušamo glasbo Ottorina Respighija, enega osrednjih italijanskih simfonikov prve polovice dvajsetega stoletja. Ottorina Respighija po glasbenem slogu uvrščamo blizu impresionizmu Debussyja in Ravela, njegova največja skladateljska zasluga pa je obnova italijanske simfonične glasbe. Pri tem se je zgledoval tako po sodobnem svetu kot po glasbenih arhaizmih svoje domovine.


Stran 52 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov