Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prisluhnite izbranim najnovejšim slovenskim kratkim zgodbam.
Tretji program radia Slovenija, program Ars, je letos spomladi razpisal že 29. natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Izbrana besedila so namenjena objavi v desetminutnem Literarnem nokturnu. Natečaja s tako častitljivo tradicijo na Slovenskem ni, verjetno pa tudi ne s tako številčno udeležbo. Če se je še pred nekaj leti zdela številka 400 prispelih zgodb na mizo Matej Juha, urednika za literaturo na radiu, velika, je letos številka 734 zgodb presegla vsa pričakovanja. Branja zgodb se je lotila komisija v sestavi Tadeja Krečič, Tatjana Jamnik in Gašper Troha, pri odločitvi za najboljše zgodbe pa ni imela lahkega dela, saj je našla kar veliko besedil, vrednih pozornosti. Zato se je tudi odločila, da poleg treh nagrajenih in štirih odkupljenih zgodb na Arsovi spletni strani objavi 20 naslovov besedil, ki so pritegnila pozornost: tako dobi morda kateri izmed avtorjev potrditev ali vzpodbudo za nadaljnje pisanje.
Literarni nokturni so v tednu od 2. do 8. novembra namenjeni torej izključno izbranim najnovejšim slovenskim kratkim zgodbam.
Ponedeljek, 2. 11. 2020
Niz odkupljenih zgodb se začenja z besedilom Rada bi bila vintage Ksenije Čuić Bratina. Personificirani predmet pripoveduje o svojem veku v nekem stanovanjskem bloku na Tolminskem. S toplino se spominja preteklosti in pričaka tudi trenutek, ko upa, da si bo pridobil priviligirani položaj svoje eksistence. Avtorica skozi zgodbo stopnjuje napetost razkrivanja za kateri predmet gre… počakati je treba na konec zgodbe.
Torek, 3. 11. 2020
Preprosto: Joj je naslov kratke zgodbe Janeza Grma. Brez kakršnega koli olepševanja govori o mladi mamici, ki pusti dojenčka v varstvu in se gre zabavat. Alkohol, ples, prijateljica, droge preglasijo nenehni jok dojenčka v njeni glavi. Janez Grm je dobil že več nagrad za svoje pisanje; sam pravi, da rad piše o likih, katerih misli in dejanja so etično in moralno oporečna.
Sreda, 4. 11. 2020
Zgodbo Povprečno (ne)srečna je napisala Branka Jelen Sidorovich. Vanjo je ujela nekaj trenutkov srednjeletne ženske z družino, službenimi obveznostmi in umirajočim očetom. In z zaljubljenostjo v drugega moškega. Neuresničena epizoda pušča v ženski občutek in razmislek o tem, da je taka, kot pravi naslov: povprečno (ne)srečna.
Četrtek, 5. 11. 2020
»Vse se začne v belem, življenje in smrt, me prešine, ko stopim v snežno belo sobo.« Tako se v belini bolnišnice začne zgodba Zadnja priložnost Nadije Šuler. Prvoosebna pripovedovalka pride k umirajočemu očetu, ki se mu približa prvič in zadnjič. Srečanje je bilo v njenih mislih drugačno od resničnega srečanja, saj je drobna beseda spremenila tok dogodkov v nepričakovano smer.
Petek, 6. 11. 2020
Zgodba brez naslova je tretje nagrajena na 29. natečaju za kratko zgodbo programa Ars. Njena avtorica je Živa Škrlovnik, popotnica, ki svojega junaka in njegovo ženo postavlja v čudovit zaliv na obali Mozambika. Toda v okviru prelepe narave živijo ljudje v hudi revščini; omiliti jo skušajo z denarjem, ki ga prinašajo turisti iz razvitih delov sveta. Z manipulacijo samega sebe lahko ribič plačilo še poviša, priokus ob tem pa ostaja grenak, razberemo iz izvrstno napisane zgodbe, ki ji ni moč ničesar dodati ali odvzeti.
Sobota, 7. 11. 2020
»Drugonagrajena zgodba Premene, impresija o stresnem delovniku nekega pripravnika, Mirjam Gostinčar je napisana v slogu ludističnega poizkusa: vse besede se začenjajo na črko P. Ta omejitev močno oteži pisanje, pa vendar je avtorici oz. avtorju uspelo preseči formalizem in napisati napeto kratko zgodbo, ki bralca takoj potegne v pripovedovalčev svet.« je zapisala komisija v utemeljitvi nagrade. Eksperiment spominja na nekatere znamenite avtorje svetovne, pa tudi slovenske, književnosti, sporočilo pa dobi v tem okviru posebno ostrino.
Nedelja, 8. 11. 2020
Vlak ob 6.15. : zmagovita zgodba letošnjega natečaja programa Ars. Napisal jo je Jurij Černič, komisijo pa je besedilo prepričalo s pretresljivostjo in toplino medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega.
V množici zgodb natečaja, ki v središče postavljajo epidemijo, socialne težave ljudi, zasvojenosti vseh vrst, minevanje, zadrege v najrazličnejših medčloveških odnosih, je zgodba Vlak ob 6.15 kot prodoren žarek optimizma in veselja do življenja.
Prisluhnite izbranim najnovejšim slovenskim kratkim zgodbam.
Tretji program radia Slovenija, program Ars, je letos spomladi razpisal že 29. natečaj za najboljšo kratko zgodbo. Izbrana besedila so namenjena objavi v desetminutnem Literarnem nokturnu. Natečaja s tako častitljivo tradicijo na Slovenskem ni, verjetno pa tudi ne s tako številčno udeležbo. Če se je še pred nekaj leti zdela številka 400 prispelih zgodb na mizo Matej Juha, urednika za literaturo na radiu, velika, je letos številka 734 zgodb presegla vsa pričakovanja. Branja zgodb se je lotila komisija v sestavi Tadeja Krečič, Tatjana Jamnik in Gašper Troha, pri odločitvi za najboljše zgodbe pa ni imela lahkega dela, saj je našla kar veliko besedil, vrednih pozornosti. Zato se je tudi odločila, da poleg treh nagrajenih in štirih odkupljenih zgodb na Arsovi spletni strani objavi 20 naslovov besedil, ki so pritegnila pozornost: tako dobi morda kateri izmed avtorjev potrditev ali vzpodbudo za nadaljnje pisanje.
Literarni nokturni so v tednu od 2. do 8. novembra namenjeni torej izključno izbranim najnovejšim slovenskim kratkim zgodbam.
Ponedeljek, 2. 11. 2020
Niz odkupljenih zgodb se začenja z besedilom Rada bi bila vintage Ksenije Čuić Bratina. Personificirani predmet pripoveduje o svojem veku v nekem stanovanjskem bloku na Tolminskem. S toplino se spominja preteklosti in pričaka tudi trenutek, ko upa, da si bo pridobil priviligirani položaj svoje eksistence. Avtorica skozi zgodbo stopnjuje napetost razkrivanja za kateri predmet gre… počakati je treba na konec zgodbe.
Torek, 3. 11. 2020
Preprosto: Joj je naslov kratke zgodbe Janeza Grma. Brez kakršnega koli olepševanja govori o mladi mamici, ki pusti dojenčka v varstvu in se gre zabavat. Alkohol, ples, prijateljica, droge preglasijo nenehni jok dojenčka v njeni glavi. Janez Grm je dobil že več nagrad za svoje pisanje; sam pravi, da rad piše o likih, katerih misli in dejanja so etično in moralno oporečna.
Sreda, 4. 11. 2020
Zgodbo Povprečno (ne)srečna je napisala Branka Jelen Sidorovich. Vanjo je ujela nekaj trenutkov srednjeletne ženske z družino, službenimi obveznostmi in umirajočim očetom. In z zaljubljenostjo v drugega moškega. Neuresničena epizoda pušča v ženski občutek in razmislek o tem, da je taka, kot pravi naslov: povprečno (ne)srečna.
Četrtek, 5. 11. 2020
»Vse se začne v belem, življenje in smrt, me prešine, ko stopim v snežno belo sobo.« Tako se v belini bolnišnice začne zgodba Zadnja priložnost Nadije Šuler. Prvoosebna pripovedovalka pride k umirajočemu očetu, ki se mu približa prvič in zadnjič. Srečanje je bilo v njenih mislih drugačno od resničnega srečanja, saj je drobna beseda spremenila tok dogodkov v nepričakovano smer.
Petek, 6. 11. 2020
Zgodba brez naslova je tretje nagrajena na 29. natečaju za kratko zgodbo programa Ars. Njena avtorica je Živa Škrlovnik, popotnica, ki svojega junaka in njegovo ženo postavlja v čudovit zaliv na obali Mozambika. Toda v okviru prelepe narave živijo ljudje v hudi revščini; omiliti jo skušajo z denarjem, ki ga prinašajo turisti iz razvitih delov sveta. Z manipulacijo samega sebe lahko ribič plačilo še poviša, priokus ob tem pa ostaja grenak, razberemo iz izvrstno napisane zgodbe, ki ji ni moč ničesar dodati ali odvzeti.
Sobota, 7. 11. 2020
»Drugonagrajena zgodba Premene, impresija o stresnem delovniku nekega pripravnika, Mirjam Gostinčar je napisana v slogu ludističnega poizkusa: vse besede se začenjajo na črko P. Ta omejitev močno oteži pisanje, pa vendar je avtorici oz. avtorju uspelo preseči formalizem in napisati napeto kratko zgodbo, ki bralca takoj potegne v pripovedovalčev svet.« je zapisala komisija v utemeljitvi nagrade. Eksperiment spominja na nekatere znamenite avtorje svetovne, pa tudi slovenske, književnosti, sporočilo pa dobi v tem okviru posebno ostrino.
Nedelja, 8. 11. 2020
Vlak ob 6.15. : zmagovita zgodba letošnjega natečaja programa Ars. Napisal jo je Jurij Černič, komisijo pa je besedilo prepričalo s pretresljivostjo in toplino medčloveških odnosov. Dogaja se v nekem zakotju. Avtor postavi dve zgodbi drugo drugi nasproti. Prva pripoveduje o bržkone kazenski premestitvi nekega železničarja, ki je našel svojo ljubezen na glavni železniški postaji v mestu in je vse življenje hotel zbežati iz majhnega kraja, v katerem se vlak ustavi le dvakrat na dan. Drugo zgodbo pripoveduje njegov sin, tudi železničar, ki prav v tem zakotju najde simbol ljubezni in povezanosti med dvema človekoma. Ti sta trdnejši od vsega.
V množici zgodb natečaja, ki v središče postavljajo epidemijo, socialne težave ljudi, zasvojenosti vseh vrst, minevanje, zadrege v najrazličnejših medčloveških odnosih, je zgodba Vlak ob 6.15 kot prodoren žarek optimizma in veselja do življenja.
Ukrajina in Slovenija imata skupno Unescovo območje naravne dediščine: bukove pragozdove. Ukrajina ima kar sedem območij vpisanih na Unscove sezname. Mesto Lvov, denimo, je stičišče vzhodne in zahodne kulture z elementi obeh svetov, ukrajinske lesene cerkve so dediščina celotnega človeštva. Kulturna dediščina je v oboroženih spopadih velikokrat tarča, saj predstavlja materialni okvir za identitete tam živečih ljudi. Zaposleni v muzejih in kulturnih ustanovah so ob začetku vojne skušali zaščititi, kar je bilo mogoče, del artefaktov so skrili tudi na Poljskem. Kaj se bo zgodilo s kulturno dediščino v Ukrajini, v tem trenutku ne ve nihče. Blaž Mazi
Po tem, ko so decembra v Moderni galeriji tudi uradno potrdili, da bo Slovenijo na letošnjem Beneškem bienalu zastopal slikar Marko Jakše, so slovenski paviljon v kavarni Moderne galerije uradno predstavili Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo, direktor Moderne galerije dr. Aleš Vaupotič in kustos slovenskega paviljona dr. Robert Simonišek. Ob lanskoletni novici, da bo Slovenijo letos zastopal Marko Jakše, so se v javnosti pojavila tudi ugibanja glede lokacije paviljona, ki se je v preteklih nekaj izvedbah bienala nahajal v glavnih prostorih Arzenala. Prostor je težko zagotoviti, še zlasti za več let, saj se je treba dogovarjati vsako leto znova, pravi Judita Krivec Dragan. Nadaljuje, da se bomo tudi letos predstavili v sklopu Arzenala, četudi na drugi lokaciji. Dela Marka Jakšeta, ki se v javnosti ne pojavlja, se sicer dobro povezujejo s temo domišljije in nadrealizma, ki ju je kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje, izziv pa je bil izbrati dela iz njegovega obsežnega opusa. Na ogled bodo slike iz zadnjih dveh desetletij, kot pravi kurator Robert Simonišek sta z umetnikom v ospredje postavila domišljijo kot tako. Postavitev bodo opremili s posebnimi svetlobnimi elementi in peskom, je kurator še pojasnil glede paviljona, ki bo v Benetkah svoja vrata odprl 21. aprila.
Vsebine Programa Ars
Vsebine Programa Ars
Nocoj ob 19:30 se Simfonični orkester RTV Slovenija vrača v svoj koncertni cikel Kromatika – tokrat z mlado domačo solistično zasedbo in dirigentom Raoulom Grüneisom. Koncert boste lahko spremljali tudi v neposrednem prenosu na Arsu.
"Ustvariti moramo nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril ruski okupator," pravi ukrajinska pesnica, scenaristka, esejistka in novinarka Ljuba Jakimčuk. Rodila se je v luganski regiji, a že dolgo časa živi v Kijevu. Pesmi Ljube Jakimčuk so prevedene v angleščino, švedščino, nemščino, francoščino, poljščino, hebrejščino, slovaščino in ruščino, njeni eseji pa v angleščino in švedščino. Z njo se je za Svet kulture pogovarjal Vlado Motnikar. "Veliko intervjujev dajem. Občasno pišem članke za vzhodne medije, Slovenijo, Veliko Britanijo in druge države. Ni lahko pisati, že s fikcijo je problem, kaj šele s poezijo. A imamo odgovornost in kultura lahko pomaga kot nekakšna vedenjska terapija. Morali bomo ustvariti nove zgodbe, sicer jih bo za nas ustvaril sovražnik. Ruska propaganda je obsežna, zato uporabljamo pripovedovanje zgod, da ljudem pojasnjujemo, kaj se dogaja. Moji intervjuji so del informacijske vojne in informacijska vojna je prav tako del prave vojne," dodaja Jakimčuk.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
Petintridesetletni umetnik Jacopo Cardillo, z umetniškim vzdevkom Jago, velja za enega najbolj popularnih sodobnih italijanskih kiparjev. Na facebooku ima 300.000 sledilcev, na instagramu: dvakrat toliko. To ne vpliva name – nam pove kipar, po rodu iz lacijskega mesta Frosinone, ki je po študiju v Neaplju odprl svojo delavnico v Rimu. – V vsakdanjem življenju še naprej počnem vse tako kot drugi: zjutraj vstanem, grem na wc, se oblečem in odidem na delo. Pri doseganju ciljev mi pomaga dvoje: obkrožam se z ljudmi, ki so boljši od sebe, in sem prizadeven. Na razstavi v nekdanjem rimskem domovanju Napoleonove matere Letizie – v Palači Bonaparte na Beneškem trgu – je na ogled 20 Jagovih umetnin. Z njim se za začetek ustaviva pred skupino tridesetih, skoraj identičnih človeških src iz bele keramike. "Delo za mojim hrbtom … No, če bi fotografirali teh 30 src enega za drugim ter potem slike na hitro preleteli, bi zagledali utripajoče srce. Vsa ta srca so si različna. Iskal sem način, kako bi keramiko spravil v gibanje." In res jo je – tudi z video posnetki utripajočih keramičnih src. Projekcije kiparjenja in klesanja razstavljenih del nas spremljajo še skozi ostale prostore. Umetninam je skupen bogato zgodovinsko in umetnostno referenčno zaledje. Denimo pri skulpturi Excalibur, kjer pa v živo skalo ni vklenjen meč, temveč marmorni puškomitraljez. V temačnem templju odkrijemo njegovo postarano Venero, s svojevrstnim pristopom k iskanju lepote telesa. V osrčju razstave je doprsni kip Benedikta XVI.: Jago ga je pri dvaindvajsetih izklesal v slavilnem slogu in papeškem ogrinjalu, toda ko se je Ratzinger leta 2013 umaknil, je svojo stvaritev ponovno obklesal: ostal je pretresljiv kip golega, starega, presušenega moža. Nekdanje delo z naslovom Habemus papam je tako postalo surovina in vir za novo umetnino, ki zdaj nosi ime Habemus hominem. – Jago pa je ustvaril tudi svoj Pieta', ki ga je umestil v najsvetlejšo od razstavnih dvoran. Michelangelovskega navdiha ne skriva, toda pravi, da ga ni zanimala nabožna podoba. "Pieteta – usmiljenje – je čustvo, ki je skupno meni, vam in drugim. Hotel sem spregovoriti o očetovski ljubezni, in to sem storil prav s to estetsko kompozicijo. Seveda pa mora vsak v njej videti tisto, kar hoče. " Saj: in ker je tudi italijansko javnost v minulih tednih povleklo v zaskrbljenost glede vojne v Ukrajini, Jagove umetnine navdajajo s stisko – ali bolje, čeprav protislovno rečeno: z lepoto stiske.
V ponedeljek se je pričel letošnji cikel sodobne glasbe Zvokotok, ki ga je tokrat oblikoval Sreven Loy, dirigent, skladatelj, strasten promotor nove glasbe v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi letošnje koncertne serije ter o njegovem delu z asnamblom Neofonía in Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije.
Odprtje ljubljanske Cukrarne je bilo lani nedvomno dogodek leta na kulturnem področju. Usmeritve novega prostora je tedaj nakazala razstava Čudovitost spomina, zdaj pa se z obsežno skupinsko razstavo Vračanje pogleda posvečajo umetnicam, ki v Sloveniji delujejo od devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Žal je tema žensk in umetnic še vedno aktualna, pravi umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič, ki je razstavo zasnovala v sodelovanju s še tremi kuratorkami – Maro Anjoli Vujić, Matejo Podlesnik in Alenko Trebušak. Na ogled so postavile dela skoraj šestdesetih ustvarjalk v različnih medijih – od slik, skulptur, videov, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov, pestre pa so tudi obravnavane teme, ki so razdeljene v štiri sklope: urbana in naravna krajina, telo oziroma figura, umetnostni sistem in družbeno politično okolje. Ti sklopi niso strogo začrtani in se med seboj prepletajo. Tudi zgodovino umetnosti vse preveč določa moški pogled, je ena izmed misli razstave, ki se z naslovom naslanja na knjigo Johna Bergerja Načini gledanja, v kateri se pisec sprašuje o pogledih na žensko v zgodovini umetnosti, ko je bila pogosto upodobljena kot objekt poželenja.
Kulturni center bar Cukrarna v Ljubljani nadaljuje koncertno sodelovanje s tretjim programom Radia Slovenija – programom Ars. Tokrat bosta v ospredju glas mlade pevke in vibrafon – Ajda Stina Turek in Vid Jamnik bosta na koncertu predstavila svoj skupni projekt, album Rajska ptica.
Neveljaven email naslov