Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

V spomin na Seana Connerya

06.11.2020


V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.

Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev:  karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija  »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober,  vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

V spomin na Seana Connerya

06.11.2020


V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.

Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev:  karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija  »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober,  vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.


19.03.2016

Mediteran - Gledališka in koncertna dejavnost v Trstu, 3. oddaja

V tretji oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo osvetlili koncertno in gledališko dejavnost v Trstu. Slišali boste odlomke iz glasbenih del Simoneja Mayrja, Franza Liszta, Giuseppeja Verdija, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Schuberta, Ludwiga van Beethovna in Victorja de Sabate, na sporedu pa bo tudi glasba dveh slovenskih avtorjev; predvajali bomo odlomek iz Sinfoniette št. 3 za komorni orkester, imenovane Nočne slike Pavla Mihelčiča in Kosovelovo pesem Bori v uglasbitvi Alojza Srebotnjaka. Urednika oddaje sta Edoardo Milani in Mihael Kozjek, napovedovalca sta Ivan Lotrič in Maja Šumej, za zvočno podobo je poskrbel Stane Košmerlj.


12.03.2016

Mediteran - Od Rilkejevega Devina do Trsta Jamesa Joycea, 2. oddaja

V drugi oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo iz Gradeža najprej odpravili v Devin, kjer je v tamkajšnjem gradu dlje časa bival Rainer Maria Rilke in napisal zbirko Devinske elegije. V drugem delu oddaje se bomo pomaknili še za odtenek vzhodneje, v Trst. Tam je dolgo časa deloval James Joyce, ki je močno zaznamoval tržaški kulturni prostor in med drugim navdihnil tudi avtorja ciklusa Carla de Incontrero. V oddaji bomo predvajali Incontrerovo uglasbitev Joyceove pesmi, pisateljevo lastno interpretacijo odlomka iz Finneganovega prebujenja, slišali pa boste še glasbo Sigismonda d'Indie, Albana Berga, Arnolda Schönberga, Antona Weberna, Franka Martina, Franza Liszta in Alberta Roussela. Oddajo sta uredila Edoardo Milani in Mihael Kozjek, prevedel jo je Matej Venier, besedilo interpretirata Maja Šumej in Ivan Lotrič.


05.03.2016

Mediteran - Na začetku poti: Tržič, Oglej in Gradež, 1. oddaja

Vsako soboto ob 17. uri vas vabimo k poslušanju oddaj iz najnovejšega ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje priznanega italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Avtor je ustvaril ciklus ekskluzivno za program ARS Radia Slovenija, potem ko smo v preteklosti predvajali odmevni seriji Zlato Donave in Popotovanje po Renu, v izvirniku nastali za italijansko radiotelevizijo. V oddajah iz ciklusa Mediteran nas Incontrera vabi na potovanje po sledeh skladateljev in pisateljev, ki so živeli in ustvarjali v deželah ob Sredozemskem morju. Razkriva izsledke dolgotrajnega raziskovanja družbenih, filozofskih, umetniških in zgodovinskih kontekstov sredozemskega prostora. Predstavlja sadove mnogih raziskovalnih poti, ki jih je opravil vzdolž obale Jadranskega in Sredozemskega morja ter redka, dragocena glasbena gradiva, ki jih je na teh poteh odkril. Opisal in interpretiral jih je v vrsti knjižnih izdaj, zdaj jih predstavlja tudi v radiofonski obliki. Oddaje sta uredila Edoardo Milani in Mihael Kozjek, prevedel jih je Matej Venier, besedila interpretirata Maja Šumej in Ivan Lotrič.


25.09.2015

Svetovni glasbeni dnevi 2015 - pogovor s Pavlom Mihelčičem

Ta mesec smo zadnjo uro petkovih Glasbenih jutranjic posvetili sodobni glasbi oziroma predstavitvi festivalov Mednarodnega združenja za sodobno glasbo – danes znanih kot Svetovni glasbeni dnevi. Tako smo se do zdaj sprehodili skozi prispevke, ki so nam približali delovanje in osvetlili zgodovino vsakoletnega srečanja akterjev v sodobni glasbi. V današnjem pogovoru s Dejanom Juravičem in Pavlom Mihelčičem bomo osvetlili nekatere novosti in poudarke letošnjih Svetovnih glasbenih dni, ki bodo od 26. septembra do 2. oktobra že drugič po letu 2003 potekali v Ljubljani.


11.09.2015

Svetovni glasbeni dnevi - izbor skladb s programov preteklih festivalov

Zadnjo uro Glasbene jutranjice bomo tudi tokrat namenili Svetovnim glasbenim dnevom, ki bodo od 26. septembra do 2. oktobra že drugič po letu 2003 potekali v Ljubljani. Že prejšnji petek smo v zadnji uri glasbene jutranjice predvajali radiofonski esej o ozadju nastanka festivala, ki ga vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja prireja Mednarodno združenje za sodobno glasbo, danes pa bomo predstavili izbor zanimivih in raznovrstnih skladb, izvedenih v okviru Svetovnih glasbenih dni. S tem bomo poskušali prikazati veliko slogovno širino glasbenih del, predstavljenih na nekaterih prejšnjih festivalih. Za oddajo smo izbrali glasbo Arthurja Honeggerja, Aleksandra Mosolova, Aarona Coplanda, Benjamina Brittna, Rudolfa Escherja, Pierra Bouleza, Györgyja Ligetija in Luigija Dallapiccole.


04.09.2015

Svetovni glasbeni dnevi 2015: Pogled k začetkom festivala

Svetovni glasbeni dnevi so vsakoletno srečanje skladateljev, interpretov, ljubiteljev nove glasbe in strokovnjakov. Od začetka dvajsetih let festival prireja Mednarodno združenje za sodobno glasbo in gre za eno najstarejših tovrstnih prireditev. Ker Svetovni glasbeni dnevi konec meseca, med 26. septembrom in 2. oktobrom že drugič prihajajo v Slovenijo, bomo v naslednjih tednih vsak petek dopoldan osvetlili festival, njegovo zgodovino in prihajajoče gostovanje pri nas. V radiofonskem eseju smo se najprej vživeli v prva desetletja divjega 20. stoletja in premislili položaj takratne nove glasbe v njenem zgodovinskem momentu. Spremljali smo pot nastanka Mednarodnega združenja za sodobno glasbo leta 1922 in prvih let njegovega festivala.


14.05.2015

Pogovor s predsednikom PEN-a

»Posel zbiranja diktatorjev ima mračno stran. In jaz čutim nepotešljivo željo, da bi jih videl od blizu. Nekaj je na obrazu hudiča in brezmejnih oblikah, ki jih lahko privzame,« je zapisal John Ralston Saul, predsednik mednarodnega PEN centra, ki je bil na Bledu častni gost 47. Mednarodnega srečanja pisateljev PEN. V Radovljici so pripravili literarni večer o njegovem romanu Mračni odkloni, ki je pravkar izšel v slovenskem prevodu Nikija Neubauerja. Gre za politično črno komedijo v kateri skrivnostnega pripovedovalca popelje iz New Yorka v Pariz, Maroko, na Haiti in na bojišča v Jugoslaviji. Med drugim boste slišali Saulove spomine na obisk socialistične Jugoslavije, osvetlil pa je tudi duha zapuščine francoskega racionalizma. Saula je revija TIME označila za preroka. Vključen je na seznam stotih mislecev in vizionarjev z vsega sveta. Njegovo študijo z naslovom Premišljevanje siamskega dvojčka je ugledna revija Maclean razglasila za najboljše neliterarno delo v dvajsetem stoletju. Njegova dela so prevedena v 30 jezikov. Pogovor je vodil podpredsednik Slovenskega centra PEN Marjan Strojan.


08.02.2015

Prešernovi nagrajenci 2015

Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela pionir slovenskega stripa, mojster animiranega filma, ilustrator in karikaturist – akademski kipar Miki Muster in pesnik Andrej Brvar. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli: plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek za avtorsko plesno stvaritev Štirinajst in za umetniško zasnovo in realizacijo plesnega projekta Korak v dvoje po Pii in Pinu; saksofonist in skladatelj Jure Pukl za ustvarjanje avtorske džezovske glasbe v zadnjih dveh letih ter za številne nastope in sodelovanja z mednarodno priznanimi umetniki; akademski slikar Marko Jakše za slikarske razstave v zadnjih dveh letih; prevajalec Marjan Strojan za prevod Canterburyjskih povesti Geoffreyja Chaucerja; skladatelj Vito Žuraj za kakovosten in odmeven umetniški opus ter številne izvedbe in pomembne mednarodne nagrade, prejete v zadnjih dveh letih; ter gledališka in filmska igralka Pia Zemljič za vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni, Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral ter Jasne v filmu Panika.


21.12.2014

Evroradijski božični koncert - Orgle in orglice

Arsov Evroradijski božični dan praznujemo skupaj z radijskimi hišami iz Združenih držav Amerike, Finske, Poljske, Islandije, Danske in Latvije. Letošnji dogodek je s svojimi ponudbami Evropski radijski zvezi oblikovalo trinajst držav: izmed njih smo izbrali sedem najobetavnejših, tistih, v katerih se prepletata  instrumentalna in vokalna glasba ter srečujeta ljudska in umetna v sožitju starega in novega. Med izbranimi koncerti je tokrat, po debelem desetletju, tudi slovenski koncert z naslovom Orgle in orglice v izvedbi organistke Polone Gantar in orgličarja Mira Božiča. Njun vir je bogata zakladnica slovenskih božičnih pesmi: tako tistih, ki med nami šepetajo o božičnih skrivnostih že stoletja, kot tudi tistih, ki so nastale pod znanimi skladateljskimi peresi. Slovenske pesmi evroradijskemu glasbenemu mozaiku dodajajo manjkajoče kamenčke. Gre za tri sklope prenosov božičnih koncertov: - od poldneva do dveh iz Združenih držav in Slovenije, - od štirih do šestih popoldne iz Finske in Poljske – z vami bo glasbena urednica Anuša Volovšek, - od sedmih do desetih iz Islandije in Danske – na programu bo glasbena urednica Vesna Istenič, - od enajstih do polnoči iz Latvije – ko se nam bo pridružil glasbeni urednik Hugo Šekoranja. Opoldne prenos iz Združenih držav Amerike: s srednjeveškimi marijanskimi pesmimi iz kodeksov Las Huelgas, Montpellier in zbirke Cantigas de Santa Maria ter angloameriškimi baladami v izvedbi znamenitega ansambla Anonymous 4. Ob štirih širimo meje držav skupaj s finskimi skladatelji in sopranistko Soile Isokoski ter Laponskim komornim orkestrom, ki je doma na najbolj oddaljenem severu Finske. Glasbeno božično popotovanje nadaljuje Poljski radio v Gdansku:  ansambel Vox luminis je izbral glasbo baročnih skladateljev, ki so bili povezani s tem pomembnim hanzeatskim pristaniškim mestom. Tretji snop Evroradijskega božičnega dneva od sedmih do desetih zvečer odpira Dekliški zbor Graduale nobili in nam ob spremljavi harfe in flavte razkril skrivnosti islandskega božiča. Otroški zbor in Simfoniki Danskega radia nas ob osmih zvečer z glasbo Augusta Enna spomni na pravljico Deklica z vžigalicami  in za nas uzvočili čarobno suito Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega. Piko na i Evroradijskemu božičnemu dnevu 2014 pa ob enajstih zvečer da Big Band Simfonikov iz Latvije:z zimzelenimi božičnimi melodijami z vsega sveta. Koncerte smo izbirali z mislijo na poslušalce in upamo, da bo izbira po volji: sami smo že slišali nekaj odlomkov in mislimo, da vas naša družba ne bo razočarala. Brigita Rovšek, glasbena urednica Evroradijskega božičnega dneva.


01.12.2014

Arsov večer litereture in glasbe - kulinarika

Tadeja Krečič, Alenka Bole Vrabec in Domen Marinčič se v Arsovem studiu na 30. Slovenskem knjižnem sejmu pogovarjajo o kulinariki v literaturi in glasbi - od najstarejših zapisov do dandanes. Odlomke iz literarnih besedil bere dramski igralec Marko Simčič, izbor glasbe: Domen Marinčič.


26.11.2014

Arsov večer literature in glasbe: Uroš Zupan in Milko Lazar

Arsov večer literature in glasbe je združil skladatelja in multiinstrumentalista Milka Lazarja ter pesnika, esejista in prevajalca Uroša Zupana. V prvem delu večera lahko prisluhnete Zupanovim interpretacijam njegove poezije oziroma esejistike ter Lazarjevim improvizacijam na klavikordu, vezanim na predhodna Zupanova branja. V drugem delu večera je sledil pogovor z avtorjema. Vodila ga je Tina Kozin, tudi avtorica oddaje, ki je potekala v neposrednem prenosu s Slovenskega knjižnega sejma.


21.03.2014

Svetovni dan poezije 2014: Saj je pesem le ena. Raznotera.

Glasbeno-literarni dogodek, ki smo ga neposredno prenašali, je organiziralo Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in 3. programom - programom Ars. Nastopili so pesnica, književna prevajalka in glasbenica Klarisa Jovanović, dramska igralka Saša Pavček in kitarist Luka Ropret. Uvodno besedo je imela pisateljica in članica društva Nina Kokelj. Dogodek je potekal v atriju ljubljanske Mestne hiše 21. 3. 2014.


Stran 109 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov