Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

V spomin na Seana Connerya

06.11.2020


V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.

Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev:  karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija  »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober,  vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

V spomin na Seana Connerya

06.11.2020


V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.

Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev:  karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija  »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober,  vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.


09.03.2022

Enajsti roman Avgusta Demšarja Tajkun

Vsebine Programa Ars


09.03.2022

Jakob Jež (1928 - 2022)

Včeraj je v 94. letu umrl skladatelj Jakob Jež. Uveljavil se je v šestdesetih kot del mlade modernistične skladateljske skupine Pro musica viva. Sledil je novemu v glasbi; v svojih kantatah, kot so Do fraig amors, Brižinski spomeniki ali Pogled zvezd je raziskal neobičajne vokalne in instrumentalne tehnike, a v tej glasbi vendarle presune predvsem vtis arhaičnega, bistro navezovanje na zgodovinska besedila in radovedna igra z zvokom. Ježa je neizmerno navdihoval človeški glas, pa tudi poezija, ki jo je uglasbil v številnih samospevih in zborih. Ko je raziskoval zapuščino skladatelja Marija Kogoja, je prišel na Gradež pri Turjaku in si tam ob gozdu ustvaril dom. Glasba Jakoba Ježa je pogosto tudi ustvarjalno čudenje nad naravo. Slovenska glasba je izgubila skladatelja s samosvojim, subtilnim ustvarjalnim dotikom in prijazno, skromno ter vsekakor veliko osebnost.


06.03.2022

Ukrajinska zgodovina in kultura

V Ukrajini zdaj divja vojna zaradi odločitve ruskega vodstva, da v to državo pošlje vojsko. Ukrajina ima dolgo, večkrat tudi tragično zgodovino od Kijevske Rusije v 9. stoletju do danes. Prebivalci te, po verski pripadnosti večinoma pravoslavne, dežele so se dolgo borili za emancipacijo svojega jezika in kulture v ruskem imperiju. O zgodovini Ukrajine kulture govori  predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Katoliškem institutu dr. Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.


04.03.2022

100 let od rojstva Piera Paola Pasolinija

Vsebine Programa Ars


03.03.2022

Jurij Andruhovič

Vsebine Programa Ars


02.03.2022

Nikodem Szczygłowski o dogajanju na meji

"Ukrajinsko-poljska meja predstavlja vrata v Evropo za tiste, ki bežijo in tiste, ki se vračajo," pripoveduje litovski novinar Nikodem Szczygłowski, ki tam budno spremlja dogajanje. Piše in objavlja v poljščini in litovščini, prevaja tudi iz slovenščine in ukrajinščine. Je dobitnik nagrade za novinarske dosežke ministrstva za kulturo Republike Litve. Z njim se je pogovarjal Blaž Mazi.


28.02.2022

Nazaj h kulturi

Kulturni sektor je v izrednih razmerah deloval od marca 2020, pred kratkim pa so se sprostili skorajda vsi protikovidni ukrepi razen mask, prezračevanja in razkuževanja rok. Kakšne so izkušnje kulturnih ustanov z vračanjem obiskovalcev, kako poteka okrevanje kulture in kateri ukrepi bi ga lahko pospešili, so danes dopoldne razpravljali člani Nacionalnega sveta za kulturo. S sloganom Nazaj h kulturi in premislekom o vseslovenski pobudi skušajo združiti prizadevanja za ponoven obisk kulturnih prireditev. Blaž Mazi


25.02.2022

Ministrstvo poziva k tožbam, pogovorov ni

Sredino sejo Odbora za kulturo v Državnem zboru je zaznamovala obstrukcija. Predsednica odbora Violeta Tomič je morala prositi prisotne poslance, da so za nekaj trenutkov poklicali nekaj odsotnih kolegov na glasovanje o tem, da bodo o sklepih seje kasneje glasovali dopisno. Seja je bila sicer sklicana zaradi odtegnitve financiranja večim nevladnim organizacijam, problematike razpisne politike Ministrstva za kulturo in delovanja razpisnih komisij. Blaž Mazi


24.02.2022

Med pravljice Ele Peroci

Pri Mladinski knjigi so letošnjo stoto obletnico rojstva pisateljice Ele Peroci zaznamovali z novo zbirko njenih pravljic. Med pravljicami je šest legendarnih slikanic, ki so s svojo podobo zaznamovale številne generacije otrok in odraslih. Tri zgodbe pa so ilustrirane na novo. Zbirka tako vključuje klasike sodobne slovenske pravljice, kot so: ''Moj dežnik je lahko balon'', ''Hišica iz kock'', ''Nina v čudežni deželi'', ''Muca copatarica'' in druge. Ilustrirali so jih izvrstni slovenski ilustratorji Marlenka Stupica, Lidija Osterc, Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec in Anka Luger Peroci.


Stran 29 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov