Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

V spomin na Seana Connerya

06.11.2020


V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.

Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev:  karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija  »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober,  vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

V spomin na Seana Connerya

06.11.2020


V spominu ga bomo ohranili kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla.

Zdi se, da bo to prekleto leto 2020, ki nam je prineslo že toliko grenkobe in gorja, neusmiljeno in zlovešče prav do svojega zadnjega dne. Tak je vsaj občutek, ki si ga delijo vse številnejši znotraj globalne filmske skupnosti, ohromljene zaradi skoraj popolne zaustavitve produkcije in razžaloščene zaradi še vedno zaprtih vrat kinodvoran na vseh koncih sveta. No, še najbolj srhljivo pa je vzdušje v domači kinematografiji, kjer smo priča nezaslišano nizkotni, pravno nevzdržni ter vsakršne empatije oropani potezi vlade, ki zavestno pljuva po ustvarjalnosti lastnega naroda in jo utaplja v greznici svoje sprevržene ideologije.

K letošnji, svinčeno težki klimi v svetu filma, pa je izdatno pripomogla tudi neumorna smrt. Namreč, že konec poletja, ko smo se z zapisom poslovili od takrat preminulega Gorana Paskaljevića, smo se osuplo čudili resnično mnogim, premnogim imenom vseh, ki so nas letos zapustili. In žal moramo danes k tem pripisati še novo. V soboto, 31. oktobra, je po svetu namreč zaokrožila novica, da nas je zapustil še eden izmed naših filmskih herojev:  karizmatični, zapeljivi in galantni gospod v krilu … Pardon, kiltu, seveda. Prepričan sem, da večini poslušalcev zadošča že ta kratki opis, brez omembe vlog oziroma likov, da bi v njem prepoznali enega največjih sinov Škotske in hkrati enega najdonosnejših izvoznih artiklov britanske filmske industrije: sira Seana Conneryja. In tako je tudi prav, saj bi bilo do ustvarjalca s tako širokim, raznolikim, nenazadnje pa tudi uravnoteženim igralskim razponom, kakršnega je imel Connery, preprosto krivično, če bi ga zvedli le na eno ali dve vlogi.

Res je sicer, da se je množicam gledalcev po svetu najbolj vtisnil v spomin kot “prvi”, “izvirni”, “tisti pravi” James Bond (kakor so ga v teh dneh svojim bralcem predstavljali svetovni mediji), legendarni tajni agent njenega veličanstva s pooblastilom za ubijanje. Kar seveda ne preseneča. Od prve filmske priredbe tega kultnega literarnega lika Iana Fleminga, celovečerca Dr. No iz leta 1962, pa vse do druge, Kershnerjeve priredbe Flemingovega romana Thunderball, filma Nikoli ne reci nikoli več iz leta 1983, je Sean Connery nastopil kar v sedmih delih serije, ki je do leta 1983 štela 14 naslovov (danes celotna serija premore 27 del). In pri tem je lik agenta št 007 upodobil tako popolno in prepričljivo, s takim magnetizmom in tako karizmo, da so bili ob njem vsi ostali Bondi videti le kot slab približek, kot bleda senca oziroma slaba kopija  »tistega pravega«, »originalnega« Bonda (pri tem bi morda izvzeli le Daniela Craiga). Ko so pri reviji Rolling Stone nekoč primerjali prizore, v katerih se lik predstavi, skratka prizore, v katerih so igralci morali izgovoriti tisti slavni »Bond, James Bond«, so Rogerja Moora ob primerjavi s Conneryjem označili kar za uzurpatorja, nadutega šarlatana; še slabše pa jo je odnesel George Lazenby, avstralski maneken, za katerega so menili, da je lik nič manj kot onečastil.

Conneryjeve igralske superiornosti ni težko doumeti. V nasprotju z večino ostalih Bondov Connery ni bil zgolj visok, postaven in nadvse čeden moški. Bil je tudi in predvsem sijajen, izvenserijski igralec, predan svojemu poklicu; ustvarjalec, ki je like znal preoblikovati v človeška bitja iz mesa in krvi, pri čemer je pogosto črpal iz lastne življenjske izkušnje. In nenazadnje, bil je preprost človek iz delavskega okolja, ki mu je v Hollywoodu uspelo s trdim delom in ki se je še kako dobro zavedal puhlosti hollywoodske slave. Zato se mu ni bilo težko odpovedati liku, ki mu je prinesel nepričakovano slavo in uspeh. Ko se je liku Bonda prvič odrekel, naveličan vedno iste vloge in željan novih izzivov, nato pa s filmom Diamanti so večni (1971) znova pristal na sodelovanje, si je menda obljubil, da tega ne stori »nikoli več«. Pa vendar ga je nato Irvin Kershner prepričal, naj znova sprejme vlogo Bonda v njegovi novi priredbi romana Thunderball, filmu z naslovom Nikoli ne reči nikoli več (1983). In prav ta naslov, ki ga je Kershnerju menda predlagala Micheline Roquebrune, Conneryjeva takratna žena, odraža še eno njegovo ključno značajsko potezo: zmožnost samorefleksije.

Dneve bondovske slave je obnovila vloga Indyjevega očeta v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), a sami si ga bomo zapomnili predvsem po tistih manj odmevnih, zato pa toliko bolj izpiljenih vlogah, kot na primer vlogi Jima Maloneja v de Palminih Nedotakljivih (oskar za stransko vlogo), vlogi podmorniškega kapetana Ramiusa v Lovu na rdeči oktober,  vlogi duhovnika von Baskervilleja v Annaudovem delu V imenu rože, pa tudi nastopih v filmih Marnie, Umor na Orient ekspresu, Andersonovih posnetkih in drugih. V spominu pa ga bomo ohranili tudi kot preprosto osebo iz delavskega okolja, ki se je kljub hollywoodski slavi vedno s ponosom spominjala skupnosti, iz katere je izšla in z njo delila sadove svojega uspeha.


02.06.2021

Kritiško sito prejel Muanis Sinanović

Literarno nagrado kritiško sito, deseto po vrsti, je pred nekaj urami prejel Muanis Sinanović, in sicer za svojo četrto pesniško zbirko Krhke karavane. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, v končni žiriji pa je sodelovalo 12 članov društva.


02.06.2021

Eva Petrič: Postkoronsko sonce, v nihanju

Vsebine Programa Ars


02.06.2021

.abeceda [ansambel za novo glasbo] v Klubu CD

.abeceda [ansambel za novo glasbo] deluje v sklopu Inštituta .abeceda. Delovanja zasedbe je mogoče razumeti dvoplastno. Obenem gre za združenje glasbenikov, ki lahko delujejo kot standardna komorna zasedba, specializirana za izvajanje sodobne glasbe, po drugi strani pa gre za širšo platformo, ki je trdno vpeta v opravilnost celotnega Inštituta .abeceda. V tem pogledu ponuja možnost za delovanje, preizkušanje ter predstavitve mladim skladateljem in izvajalcem, torej je nekakšen laboratorij za zagotavljanje infrastrukturne opore.


01.06.2021

Ocena predstave: Cipe SLG Celje

Vsebine Programa Ars


31.05.2021

Nočni pisec

V ljubljanski Drami je bila sinoči premierno uprizorjena monodramska pripoved vsestranskega umetnika Jana Fabra, ki je tudi tokrat v avtorski projekt Nočni pisec združil različne umetniške izraze in teme, dnevniške zapiske, odlomke iz gledaliških besedil in znane skladbe, ki se vpletajo v njegovo biografijo. V slovenski različici predstave, ki je del širšega evropskega eksperimenta, je podobo Fabrovega alter ega poosebil in utelesil igralec Marko Mandić. Predstavo si je ogledala Magda Tušar.


30.05.2021

Cankarjevo nagrado prejme Gašper Kralj

Danes pozno popoldne je bila v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki slavnost s podelitvijo Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno slovensko literarno delo s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja. Že več kot mesec dni vemo, da so bili nominiranci štirje avtorji romanov: Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, izmed njih pa je žirija izbrala roman Škrbine Gašperja Kralja.


30.05.2021

Podelitev Cankarjeve nagrade 2021; žirija je izbirala med romani Andreja Blatnika, Gašperja Kralja, Mirane Likar in Lucije Stepančič

Nocoj bodo v Kulturnem domu Ivana Cankarja na Vrhniki drugič podelili Cankarjevo nagrado; leta 2019 so jo ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – kot poklon velikemu književniku in kot priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja (pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev). Žirija, ki jo sestavljajo Matej Bogataj, Ana Geršak, Niko Grafenauer, Darja Pavlič in Ivan Verč, je že aprila izbrala štiri nominirance - letos so to samo romani: Luknje Andreja Blatnika, Škrbine Gašperja Kralja, Pripovedovalec Mirane Likar in Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič.


29.05.2021

Simfonični orkester RTV Slovenija na strehi Radia Slovenija

Primož Trdan in Lidija Hartman v živo s snemanja koncerta na strehi Radia Slovenija


28.05.2021

Ocena filma Fotograf

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Ocena filma Oče

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Ocena filma Oče

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

Indijski režiser Ritesh Batra

Vsebine Programa Ars


28.05.2021

DobraVaga – pet let

Z odprtjem skupinske razstave Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov se danes začenja obeleževanje 5. obletnice ustanovitve Dobre Vage, galerijskega, razstavnega in projektnega prostora pod arkadami na ljubljanski tržnici. Glavne programske smernice so: kolektivno vodenje galerije ter spodbujanje mladih umetnic in umetnikov v treh programskih sklopih Odprti atelje, Umetnik/umetnica na mesec ter prodajna galerija. Prispevek je pripravila Petra Tanko.


27.05.2021

Glasba 20. stoletja - Komorna glasba Alfreda Šnitkeja

V oddaji Glasba 20. stoletja tokrat predvajamo komorni skladbi Alfreda Šnitkeja, Klavirski trio in Sonato za violončelo in klavir št. 1. Šnitke je z neverjetno lahkoto uporabljal sredstva iz različnih glasbenih govoric, ki so mu bila na voljo, jih združeval ali ločeval kot dobesedne ali variirane citate, izkrivljene, predelane in na novo ustvarjene, ter povezoval na videz nasprotujoče si glasbene odlomke ali zvočne skupke. V glasbi Alfreda Šnitkeja je pomembno komponento pomenila ideja minljivosti in minevanja. Muzikolog Theodor Adorno je zapisal, da je bil celoten opus Alfreda Šnitkeja usmerjen h kompozicijskim preoblikovanjem, ki so predstavljala metaforo izginevanja, njegova glasba je bila slovo od življenja. Tudi sam skladatelj je rekel, da je nekoč na papir zapisal prečudovit akord, ki je kmalu za tem zarjavel.


27.05.2021

Ministrstvo za kulturo: razstava v Bruslju ni odpovedana

Razstava Živimo v vznemirljivih časih, ki jo je pretekli teden odpovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, ponovno vznemirja. V Koroški galeriji likovnih umetnosti so s strani ministrstva prejeli danes klic, da ministrstvo ne odpoveduje razstave, ki naj bi bila na ogled med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije v Evropskem parlamentu. V galeriji se bodo najprej posvetovali z umetniki ali bodo razstavo, po vseh peripetijah, kljub temu izvedli.


27.05.2021

30 - Srdjan Živulović

Zgodovinski spomin ohranjamo s pomočjo in močjo podob. Kolektivni spomin Slovenk in Slovencev je zaznamovalo tudi dogajanje pred 30 leti. V narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je na ogled razstava fotografij ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, kot jo je ovekovečil fotoreporter Srđjan Živulović.  Leta bežijo in spomini bledijo. Tri desetletja po prelomnih dogodkih je jasno, da je Živulović eden tistih fotoreporterjev, ki so za vedno zaznamovali kolektivne impresije Slovencev. Podobe osamosvojitve v našem spominu so velikokrat prav njegove fotoreporterske stvaritve.


25.05.2021

NUK2 stoji zaradi spora med občino in državo

Začetek gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice se odmika tudi zato, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Mestna občina Ljubljana ne zmoreta skleniti dogovora o zemljiščih v lasti ljubljanske občine. Nacionalni svet za kulturo zato obe strani poziva, naj do konca junija skleneta dogovor, saj je od tega odvisna usoda gradbenega dovoljenja za projekt NUK2. Blaž Mazi


25.05.2021

Ujete v medmrežju

Vsebine Programa Ars


Stran 50 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov